Jedro

Ugotavljanje dejstev ter dokazna ocena spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Le v primeru, ko sodišče pri formuliranju dokazne ocene ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP, takšno postopanje sodišča preide v bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba z generalno klavzulo ureja kršitve, ki onemogočajo preizkus sodbe zaradi nejasnosti, nerazumljivosti ter neobrazloženosti.

Sodni izvedenec je ugotovil, da je zavarovanec tožeče stranke vozil prehitro glede na splošno omejitev hitrosti vožnje na spornem odseku ceste na 50 km/h, njegova prehitra vožnja pa vzročne zveze ne bi pretrgala. Hitrost vožnje, ki jo je izračunal sodni izvedenec (58,5 km/h), glede na ugotovljeno splošno omejitev hitrosti 50 km/h in še zatrjevano zmanjšano sposobnost ustreznega odziva pri tej hitrosti glede na njegovo starost (84 let) in psihofizično kondicijo, bi bilo treba upoštevati le v okviru pravil o deljeni odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke in ji naložilo v plačilo pravdne stroške toženih strank.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala tožeči stranki in ju obveže na plačilo vseh stroškov postopka, oziroma, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Toženi stranki sta pritožbo prejeli 11. 12. 2012, vendar nanjo nista odgovorili.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil pred odločitvijo o pritožbi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem St 2581/2013 z dne 31. 3. 2014 nad prvo toženo stranko začet stečajni postopek. Ker pa so se do začetka stečajnega postopka iztekli vsi roki za procesna dejanja v pritožbenem postopku, je višje sodišče, ne glede na določbe ZPP o prekinitvi pravdnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka, o pritožbi odločilo smiselno določbi 2. odstavka 207. člena ZPP, ki določa, da lahko, če je prekinitev postopka nastala po koncu glavne obravnave, senat na podlagi te obravnave izda odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko obravnavalo na materialno pravni podlagi splošne civilne odškodninske odgovornosti – kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena OZ) in na podlagi določb OZ o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Po obeh podlagah je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Nesporno med pravdnima strankama je dejstvo, da je J. M., ki je upravljal vozilo, zavarovano pri tožeči stranki, 16. 6. 2005 ob 10.25 uri v naselju S., v levem nepreglednem ovinku začel ostro zavijati v desno, zaradi česar je njegovo vozilo zdrsnilo po pobočju in čez previs, udarilo v več dreves ter se vnelo, pri tem pa sta voznik in njegova sopotnica umrla.

Nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je zaključek sodišča prve stopnje, ki ga v sodbi večkrat ponovi, da tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da je prvo tožena stranka v času nezgode opravljala vzdrževalna dela na spornem delu cestišča. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da so delavci prvo tožene stranke pred prometno nezgodo z deli že končali.

Tožeča stranka je prvo toženi stranki očitala protipravnost njenega ravnanja, ker naj bi na kraju in v času prometne nesreče opravljala dela na cestišču, ne da bi delovišče označila s prometnimi znaki, to je z znakoma „delo na cesti“ in omejitev hitrosti na 40 km/h. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvo tožena stranka res spornega dne izvajala dela ter da je postavila tudi predpisane prometne znake, ki pa jih je, preden se je zgodila prometna nesreča, odstranila. Iz fotografij kraja prometne nesreče izhaja, da je stal ob jašku ob cesti, kjer je dela izvajala, le pokončen rdeče bel opozorilni znak. Ugotovilo je, da je bil prometni znak za omejitev hitrosti na 40 km/h in znak „delo na cesti“ odstranjen zato, ker so delavci prvo tožene stranke pred prometno nezgodo z deli že končali. Na podlagi izvedenih dokazov je zavrnilo trditve tožeče stranke, da so bili na cestišču v času nezgode delavci prvo tožene stranke in prečno postavljen delovni stroj, posledično pa tudi zatrjevani vzrok prometne nesreče, da naj bi torej voznik v izogib naleta v ljudi oziroma v stroj na cestišču moral zavirati.

Ob nesporni ugotovitvi, da so delavci prvo tožene stranke kritičnega dne izvajali dela vgradnje odtočnega jaška in da v času nezgode nista bila več postavljena prometna znaka „delo na cesti in „40 km/h“, je glede zatrjevanega protipravnega ravnanja prvo tožene stranke pomembna le ugotovitev dejstva, ali je prvo tožena stranka po odstranitvi prometnih znakov in v času nezgode še izvajala dela, oziroma posledično ali je zaradi opravljanja del ovirala promet na cesti.

Ugotavljanje dejstev ter dokazna ocena spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Le v primeru, ko sodišče pri formuliranju dokazne ocene ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP, takšno postopanje sodišča preide v bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba z generalno klavzulo ureja kršitve, ki onemogočajo preizkus sodbe zaradi nejasnosti, nerazumljivosti ter neobrazloženosti.

Kot bo navedeno v nadaljevanju, je dokazno oceno sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Zato je v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče presojalo uveljavljano zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo tožeča stranka utemeljuje z napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka na delu cestišča, na katerem je prišlo do prometne nezgode, v času nezgode z deli že končala.

Izjave prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem Krško v zadevi K 125/2007 je prvostopno sodišče v soglasju s strankami prebralo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je verjelo izjavam delavcev prvo tožene stranke, da so v času prometne nezgode z deli končali in da so so zato tudi odstranili prometne znake, te izjave pa potrjuje tudi album fotografij v kazenskem spisu, iz katerih izhaja, da na cestišču ni bilo več nobenega delovnega stroja.

Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je v času nezgode na cesti stal delovni stroj ter da zato gradbišče oziroma delovišče na cesti ni bilo zavarovano in ustrezno označeno. Pri tem se nekritično sklicuje na izjavi zaslišanih prič A. L. in O. Š., ki sta sicer izpovedala, da je istega dne, ko sta se peljala po istem odseku ceste, na cesti stal delovni stroj, ni bilo pa prometnih znakov. Tudi če so bili v času njune vožnje prometni znaki odstranjeni, na cesti pa je še vedno stal stroj, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da njuni zaznavi prenese na čas dogodka prometne nesreče. Če so delavci še delali s strojem v času, ko sta se onadva peljala mimo, ni nujno, da je bilo enako stanje v času, ko je pozneje pripeljal zavarovanec tožeče stranke. Zato ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče na podlagi izjav teh dveh prič sklepati, da se je delo izvajalo enako tudi v času prometne nezgode, ne pa verjeti delavcem prvo tožene stranke, ki so izpovedali, da so takrat, ko je prišlo do nesreče, z izvajanjem del že končal in da z ničemer več niso ovirali prometa po cesti. Da je S. P. izpovedal, da je zavarovanec tožeče stranke sicer vozil počasi pa za konkreten primer ni pomembno, saj je bil izračun hitrosti njegove vožnje ugotovljen s pomočjo sodnega izvedenca. Katere ugotovitve policistov ob ogledu kraja nezgode naj bi potrdile trditve tožeče stranke, da je bilo na cesti v času nezgode še vedno gradbišče oziroma delovišče, pa tožeča stranka ne konkretizira. S tem se izkaže, da neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede tistih dejstev, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilna.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prvo tožena stranka v času nesreče ni več izvajala dejavnosti na spornem delu vozišča, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbe OZ o objektivni odgovornosti prvo tožene stranke zaradi izvajanja nevarne dejavnosti.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se izkaže, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja prvo tožene stranke. Zato ne obstoji niti njena odškodninska odgovornost po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, kot tudi ne odgovornost drugo tožene stranke iz naslova zavarovanja prvo tožene stranke pred odgovornostjo.

Kljub navideznemu nasprotju v sodbi, ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo tudi vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem prvo tožene stranke in nastalimi posledicami, ni podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je kot rečeno, sodbo mogoče preizkusiti v tistem delu, ki je odločilen za zavrnitev tožbenega zahtevka. Če pa bi tožeča stranka uspela dokazati protipravnost ravnanja prvo tožene stranke, dejstvo, da je sodni izvedenec S. ugotovil, da je zavarovanec tožeče stranke vozil prehitro glede na splošno omejitev hitrosti vožnje na spornem odseku ceste na 50 km/h, njegova prehitra vožnja vzročne zveze ne bi pretrgala. Hitrost vožnje, ki jo je izračunal sodni izvedenec S. (58,5 km/h), glede na ugotovljeno splošno omejitev hitrosti 50 km/h in še zatrjevano zmanjšano sposobnost ustreznega odziva pri tej hitrosti glede na njegovo starost (84 let) in psihofizično kondicijo, bi bilo treba upoštevati le v okviru pravil o deljeni odgovornosti (171. člen OZ). Te pa, kot je že predhodno pojasnjeno, glede na materialno pravne posledice pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ni bilo treba ugotavljati. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo mnenju sodnega izvedenca in da ni imenovalo novega izvedenca, za odločitev ni pomemben in zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na neuspeh s pritožbo, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).