Jedro

Ker obstoj posebnega delovnega mesta, na katerem je tožnica kot sindikalna zaupnica opravljala svojo funkcijo, ni bil posledica pogodbe med sindikatom in delodajalcem, ampak posledica odločitve tožene stranke, da to delovno mesto sistematizira, potem je bilo tudi v njeni pristojnosti, da sprejme odločitev o ukinitvi tega delovnega mesta. Omenjena ukinitev delovnega mesta predstavlja utemeljen organizacijski oziroma poslovni razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožnici.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 19. 11. 2009, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, dano v podpis 15. 7. 2009 in sočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravni svetovalec, (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti ponovno opravljanje dela predsednika sindikata v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo, in (3) za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 984,00 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, v 8 dneh od prejema drugostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki kot predsednik sindikata. To delovno mesto je bilo posebej sistemizirano in se nahaja pod št. 40 kataloga delovnih mest. Pravna podlaga za opravljanje funkcije predsednika sindikata na profesionalen način je v 37. členu Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, kot tudi v 18. členu Podjetniške kolektivne pogodbe, ki je bila sklenjena 4. 12. 2006. Tako panožna kot podjetniška kolektivna pogodba govorita o tem, da se pogodba o zaposlitvi sklene za čas mandata sindikalnega zaupnika. V konkretnem primeru je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za predsednika sindikata z dne 7. 3. 2009, veljavnost te pogodbe pa je bila podaljšana z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi za čas od 6. 6. 2009 do 30. 6. 2009, nakar je tožnica še naprej opravljala delo, ne da bi bila z njo sklenjena pogodba o zaposlitvi za delo predsednika sindikata za nedoločen čas. Gre namreč za pravno posledico 54. člena ZDR, saj je v najboljšem primeru za toženo stranko šteti, da se je veljavnost pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sindikata podaljšala do izteka mandata. Novembra 2009 pa je tožnica prejela obvestilo o nameravani pogodbi o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 11. 2009, kakor tudi odpoved pogodbe iz poslovnega razloge s ponudbo nove z dnem 19. 11. 2009. V obvestilu je navedeno, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela za delovno mesto predsednika sindikata, v odpovedi pa je prav tako navedeno, da se tožnici odpoveduje pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu predsednika sindikata, ob sočasni ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravni svetovalec. Tožnica poudarja, da pogodbe, ki je bila dana v podpis 15. 7. 2009, ni podpisala, ker se z njo ni strinjala. Pogodba torej ni nastala in ker je odpovedana ta pogodba, je odpoved nezakonita. Tožena stranka pa nasprotno šteje, da je prišlo do sklenitve pogodbe z vsebino, kakršna je bila zapisana in ji je bila dana v podpis, ker naj bi se stranke dogovorile o njeni vsebini in naj ne bi bil merodajen podpis za sam nastanek pogodbe. Tožnica se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da pogodba z dne 15. 7. 2009 ni bila podpisana, ni odločilna za nezakonitost odpovedi, ker naj bi tožnica pred in po tem datumu delala na delovnem mestu predsednika sindikata. To je namreč mogoče razumeti tako, da je bila odpovedana pogodba, ki je nikoli ni bilo in je zato sama odpoved brezpredmetna in nezakonita in ne more vplivati na status tožnice. V kolikor je bila torej odpovedana pogodba, ki je bila dana tožnici v podpis 15. 7. 2009 in ki nikoli ni nastala, to pomeni, da je predhodna pogodba za nedoločen čas še vedno v veljavi, saj tožnici ni bila odpovedana. V zvezi z obstojem odpovednega razloga pritožnica nadalje navaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi nima razlogov, zakaj naj bi postalo delo na delovnem mestu predsednika sindikata nepotrebno, temveč se nanaša samo na razloge, zakaj tožena stranka potrebuje delovno mesto pravnega svetovalca. V kolikor v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni v odpovedi razlogov, jih tudi sodišče prve stopnje ne more ugotoviti. Tudi iz tega razloga je odpoved nezakonita. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki si je postavilo vprašanje, ali je sploh mogoče govoriti o potrebi tožene stranke po opravljanju dela poklicnega sindikalnega zaupnika. Vprašanje je napačno, saj bi si to vprašanje lahko zastavila le tožena stranka, ki je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto predsednika sindikata. Predsednik sindikata namreč po naravi svojega dela ne opravlja dela za potrebe delodajalca, temveč je cilj njegovega dela zagotavljati varstvo pravic in interesov članov sindikata pri delodajalcu. To delo je namenjeno članom sindikata, ne pa poslovnim procesom pri delodajalcu. Iz tega izhaja, da poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi predsednika sindikata že pojmovno ne more biti. Nadalje opozarja, da je tožena stranka v podpis ponudila pogodbo dne 15. 7. 2009, po tem datumu pa ni prišlo do takšnih sprememb poslovanja, ki bi opravičevale ugotovitev, da delovno mesto ni več potrebno. Zato meni, da je prav sindikalno delo oziroma stavka, ki je bila organizirana pri toženi stranki, vplivala na odločitev tožene stranke, da delo tožnice ni več nujno. Nadalje tudi navaja, da je nepravilno stališče, da glede na to, da je tožnica sprejela ponujeno in zgolj drugo zaposlitev, ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo kot drugi delavci. Gre za varstvo, ki ga uživa kot članica sveta delavcev, pri čemer se sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1364/2005 z dne 20. 10. 2006 (VIII Ips 125/2007). Zakon delavcu kot ekonomsko šibkejši stranki zagotavlja, da lahko kljub sprejemu nove pogodbe zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi – enako kot delavci, ki ponujene nove pogodbe ne sprejmejo in jim zato delovno razmerje preneha. Sodba se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007, češ da ima delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, le odškodninske zahtevke, kar predstavlja dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišč je v sodbi VIII Ips 56/2008 z dne 8. 6. 2009, torej v bistveno novejši zadevi reklo, da je v primeru, da utemeljen poslovni razlog ne obstoji, delavcu mogoče zagotoviti ustrezno restitucijo oziroma popravo delodajalčeve kršitve. Restitucija pa pomeni, gre za vzpostavitev položaja, kakršen je bil pred nezakonitim ravnanjem. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja v smislu 5. odstavka 41. člena Zakona o socialnih sodiščih, v katerih delodajalec sam nosi svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odločitve o stroških postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je odločitev materialnopravno pravilna.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 90. člena določa, da se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona. Po določbi 3. odstavka 90. člena ZDR obdrži delavec pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 4. odstavkom 90. člena ZDR ima delavec v primeru neustreznosti nove zaposlitve pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica ni podpisala pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2009, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove oziroma na utemeljenost odpovednega razloga. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 3. 2005 (priloga A4), ter aneksa k tej pogodbi z dne 15. 6. 2009 (priloga A5), ki ju je tožnica podpisala, opravljala delo predsednice sindikata, enako kot je bilo to predvideno v pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 7. 2009 (priloga A2). Ker je šlo za enako delovno mesto, glede katerega je tožena stranka sklenila, da bo pristopila k njegovi ukinitvi, kot to izhaja iz izvlečka zapisnika kolegija tožene stranke z dne 19. 10. 2009 (priloga A11) oziroma sklepa 5. redne seje uprave z dne 25. 5. 2009 (priloga B9), nepodpis pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2009 ni pravno odločilen, saj je tožnica opravljala delo na istem delovnem mestu. Zato pritožba tudi neutemeljeno izpeljuje zaključek, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2009 (ki naj bi bila neobstoječa) ponovno pričela veljati prvotna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto predsednika sindikata z dne 7. 3. 2005. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ukinila profesionalno delovno mesto predsednice sindikata, oziroma ugotovila, da se opravljanje tega dela ne bo več izvajalo na posebnem delovnem mestu, je podan organizacijski razlog v smislu 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ki poslovni razlog opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi sicer nepotrebno spušča v vprašanje, ali tožena stranka sploh potrebuje delovno mesto predsednika sindikata, saj tožena stranka odloča, kako bo organizirala delovni proces. Zato niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da se v obdobju od 15. 7. 2009 dalje niso spremenile okoliščine, ki bi dokazovale, da delovno mesto ni več potrebno. Tožena stranka je torej dokazala utemeljenost odpovednega razloga v smislu določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica stavke, ki jo je organiziral sindikat S.. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka tožnico tudi pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe (priloga B1), v skladu z določbo 4. odstavka 83. člena ZDR, v kateri je navedla, da je v družbi prenehala potreba po tožničinem delu predsednika sindikata, zato je mogoče razloge v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno presojati le v povezavi z razlogi, navedenimi v obvestilu. V tem smislu pa redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati, da nima razlogov glede ukinitve tožničinega delovnega mesta „predsednik sindikata“, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Sodišča prve stopnje je ugotovilo med strankama nesporno dejstvo, da je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 11. 2009 za delovno mesto „pravni svetovalec“ (priloga B2). Zato je pravilno zaključilo, da lahko tožnica v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR izpodbijala le utemeljenost odpovednega razloga, ne pa zakonitost celotne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč materialnopravno zmotno razloguje, da lahko v sodnem postopku izpodbija (celotno) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ko izraz „restitucija“, kot ga je uporabilo Vrhovno sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 56/2008 z dne 8. 6. 2009, razlaga tako, da pomeni vzpostavitev „prvotnega“ stanja, torej stanja pred podpisom ponujene nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo je torej tožnica upravičena eventualno do odškodnine v višini prikrajšanja pri plači zaradi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ter je le v tem smislu mogoče pravilno razlagati besedo „restitucija“. Zaradi zoženega sodnega varstva je nadalje sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 22. člena Dogovora med svetom delavcev in delodajalcem o načinu sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe z dne 1. 12. 1996 (priloga A6), ki določa, da člana sveta delavcev, kar je tožnica nedvomno bila, ni mogoče v času opravljanja njegove funkcije, če deluje v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in dogovorom, po tem zakonu brez soglasja sveta delavcev prerazporediti na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu, ali razvrstiti med presežke.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo določbo 4. odstavka 18. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 4. 12. 2006 (priloga A11), v povezavi s 37. členom Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 108/2005, s spremembam; v nadaljevanju: PKP), ki v 1. odstavku določa, da za mandat opravljanja dela sindikalnega zaupnika na profesionalen način pri delodajalcu delodajalec in sindikalni zaupnik skleneta pogodbo o zaposlitvi. Po 2. odstavku 37. člena PKP pa se ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s profesionalnim sindikalnim zaupnikom določi njegova osnovna plača najmanj v enaki višini, kot jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije, vendar ne manj, kot je najnižja osnovna plača za VI. tarifni razred pri delodajalcu, kjer je zaposlen. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se sindikat S. in tožena stranka nista dogovorila o profesionalnem opravljanju funkcije sindikalnega zaupnika (med katere je treba šteti tudi tožnico kot predsednico sindikata po 18. členu Podjetniške KP), oziroma da se tožena stranka ni odločila za profesionalno opravljanje dela sindikalnega zaupnika, tožničin status sindikalnega zaupnika ne vpliva na presojo utemeljenosti odpovednega razloga.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pomeni posega v svobodo sindikalnega organiziranja. Avtonomna odločitev sindikata pri toženi stranki je, kdo bo opravljal funkcijo predsednika sindikata in izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe ne posega v pravico članov sindikata, da za predsednico izberejo tožnico in tudi ne more posegati v njen mandat, saj je oboje stvar avtonomne odločitve sindikata. Ločiti je potrebno med funkcijo predsednika sindikata oziroma sindikalnega zaupnika, ki je v izključni domeni sindikata in obstojem sistemiziranega delovnega mesta z enakim nazivom. V kolikor obstoj takšnega delovnega mesta ni posledica pogodbe med sindikatom in delodajalcem (kar v tem sporu ni bilo zatrjevano in tudi ne izhaja iz listin v spisu), temveč je posledica odločitve delodajalca, da takšno delovno mesto sistemizira, potem je tudi v njegovi pristojnosti, da sprejme odločitev o ukinitvi takšnega delovnega mesta.

Pritožba utemeljeno opozarja le, da gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma za spor o prenehanju delovnega razmerja, tudi če je tožnica pogodbo o zaposlitvi podpisala in torej ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato v takem primeru tožena stranka kot delodajalec v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004, ZDSS-1) sama krije stroške postopka, ne glede na izid tega postopka. Zato je v tem delu sodišče prve stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o stroških postopka v točki II. izreka tako, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem, torej glede točke I. izreka), pa je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede tega dela izpodbijane sodbe niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Delni uspeh tožnice v pritožbenem postopku ne vpliva na odločitev o glavni stvari, glede katere tožnica ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.