Jedro

Čeprav se je stranka v upravni izvršbi zmotno sklicevala na določbo 71. člena ZIP, bi moral upravni organ druge stopnje pritožbeni ugovor tudi vsebinsko presoditi, saj gre za ugovor, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odst. 280. čl. ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 28.10.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep tržnega inšpektorja Občinskega inšpektorata občine z dne 13.7.1994, s katerim je bilo med drugim odločeno, da se bo izvršba z neposredno prisilitvijo, ki je bila zagrožena s sklepom istega prvostopenjskega organa z dne 28.1.1994, opravila v tožnikovi delavnici - garaži dne 24.8.1994 ob 10. uri, opravil pa jo bo tržni inšpektor tako, da bo zapečatil naprave, opremo, surovine, polizdelke in gotove izdelke; pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni inšpekcijski organ s sklepom z dne 28.1.1994 tožniku zagrozil, da bo v primeru, če ne bo izpolnil obveznosti, naložene s tem sklepom, opravljena izvršba z neposredno prisilitvijo. Pečatenje se bo opravilo dne 24.8.1994 v delavnici - garaži, v kateri tožnik opravlja dejavnost, za katero nima dovoljenja. Tržni inšpektor je ob kontrolnem pregledu ugotovil, da tožnik iz delavnice - garaže še ni odstranil osnovnih sredstev, orodja in surovin, s katerimi opravlja dejavnost brez dovoljenja. Drugi odstavek 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti ali če dani rok preteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, obenem pa mu določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novim, strožjim prisilnim ukrepom. Ker tožnik nedvomno nima namena pridobiti zahtevano dovoljenje in s tem začeti zakonito opravljati svojo dejavnost, saj je prvostopni organ izvedel že celotni "izvršbeni" postopek, mu je ostal le še najstrožji ukrep, to je neposredna prisilitev, s katero naj bi tožnika prisilil k spoštovanju zakonitosti na področju opravljanja gospodarske dejavnosti. Po 287. členu ZUP se izvršba na nedenarno obveznost lahko opravi glede na naravo obveznosti tudi z neposredno prisilitvijo, če ni v predpisih drugače določeno. Drugi odstavek 10. člena zakona o tržni inšpekciji pa določa, da je mogoče izvršljivo odločbo tržnega inšpektorja izvršiti glede na naravo obveznosti tudi z neposredno prisilitvijo, ne da bi bilo potrebno posebej uporabiti izvršilno sredstvo iz 285. (pravilno: 286.) člena ZUP. Tožena stranka zaradi navedenega ni mogla slediti pritožbenim ugovorom, še zlasti, ker v nasprotju z 280. členom ZUP presegajo okvir pritožbe zoper sklep o neposredni prisilitvi, zato je pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne drži trditev tožene stranke, da tožnik nima namena pridobiti dovoljenja za razširitev svoje dejavnosti, v katero ga sicer silijo spremenjene tržne razmere. Tožnik si že tri leta prizadeva doseči legalizacijo prizidka, kar je pogoj za pridobitev obrtnega dovoljenja tudi za izdelavo peči in bojlerjev, vendar doslej neuspešno. Upravičen je bil tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da je izvršba na predmete, ki so navedeni v sklepu, nedovoljena, zato gre po mnenju tožnika tudi za kršitev materialnih predpisov. Ker ZUP oblik neposredne prisilitve ne določa posebej, bi morala tožena stranka upoštevati 4. odstavek 71. člena zakona o izvršilnem postopku, po katerem so stvari, ki so nujno potrebne za tožnikovo preživljanje, izvzete iz izvršbe. Zato je izvršba, ki naj bi se opravila z zapečatenjem stvari, navedenih v prvostopenjskem sklepu, nezakonita in tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za spor o nadaljevanju prisilne upravne izvršbe pravnomočne in izvršljive odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje z dne 17.2.1992, s katero se tožniku prepoveduje opravljanje obrtne dejavnosti "izdelava kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev". Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da ima tožnik obrtno dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti "popravilo kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev". Tožnik bi torej po navedeni inšpekcijski odločbi - izvršilnem naslovu - moral opustiti opravljanje obrtne dejavnosti izdelovanja kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev, ne pa tudi opravljanje dovoljene obrtne dejavnosti popravila kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev. S sklepom prvostopenjskega inšpekcijskega organa z dne 13.7.1994, o katerega zakonitosti je odločala tožena stranka z izpodbijano odločbo, je bilo odločeno o zapečatenju tožnikovih naprav, opreme, surovin, polizdelkov in gotovih izdelkov. Tožnik je v pritožbi ugovarjal, da bo s tem onemogočeno njegovo delo in da so predmeti, na katerih naj bi bilo poseženo z navedenim izvršilnim dejanjem, izvzeti iz izvršbe. Pri tem se je, enako kot kasneje v tožbi, skliceval na določbo 71. člena zakona o izvršilnem postopku, kar je sicer po presoji sodišča pravno zmotno, saj gre tu za izvršbo po upravni poti, ki jo ureja ZUP in ne za sodno izvršbo, ki jo ureja zakon o izvršilnem postopku. Toda ne glede na pravno zmotno pritožbeno stališče bi morala tožena stranka ta pritožbeni ugovor presoditi vsebinsko, saj gre za ugovor, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 280. člena ZUP), česar pa ni storila. Zato so bila z izpodbijano odločbo kršena pravila postopka (2. odstavek 245. člena ZUP), kar bi po oceni sodišča lahko vplivalo na odločitev. V sporni zvršilni zadevi namreč ni izključena možnost, da bi bila z izvršilnim dejanjem, določenim v prvostopenjskem sklepu z dne 13.7.1997, onemogočeno tožniku opravljati tudi dejavnost, za katero ima po podatkih spisov obrtno dovoljenje, kar pa bi pomenilo, da sporno izvršilno dejanje posega v tožnikove pravice preko izvršilnega naslova. Ker se s tem vprašanjem ni ukvarjal niti prvostopenjski inšpekcijski organ niti tožena stranka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je moralo tožbi ugoditi na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) in izpodbijano odločbo odpraviti, čeprav sicer meni, da so ostali razlogi, s katerimi izpodbija odločbo tožnik, za odločitev o tej zadevi pravno irelevantni.

Sodišče je ZUP in ZUS v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.