Jedro

Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek na plačilo 50.632,82 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve poroštveni pogodbi, na podlagi katerih se je solidarni porok oz. tožena stranka zavezal plačati dolžnost glavnega dolžnika. Na podlagi skopo priloženih dokazov k tožbi, pa je sodišče prišlo do zaključka, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe natanko specificirala dolg in bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, saj dejstev, ki jih stranka prizna, v skladu z 214. členom ZPP ni potrebno dokazovati. Izpolnjene so tudi vse ostale predpostavke 318. člena ZPP. Sodišče opozarja, da je izračunala dolg po obeh prekinjenih pogodbah do stotinke natančno v skladu z računovodskimi standardi. Meni, da ni dolžnost tožeče stranke, da že v tožbi obrazlaga in pojasnjuje vse okoliščine v zvezi z odpovedjo pogodbe ter dejanskim stanjem, saj je to predmet nadaljnjega postopka in vlog. Zatrjuje, da tožba vsebuje vse, kar mora vsebovati po 179. členu ZPP. Sodba je sklepčna, če pa bi sodišče ugotovilo neskladje s trditvami in dokazi, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo, na kateri bi dokaze izvedlo, česar pa sodišče ni storilo in kršilo s tem določila ZPP. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3303/2009 z dne 20. 01. 2010. V nadaljevanju tožeča stranka obširno pojasnjuje, za kakšno vrsto pogodbe gre pri leasing pogodbah in kaj se zgodi, če leasingojemalec preneha s plačevanjem obrokov.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP).

Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da tožba tudi po tem, ko je sodišče tožečo stranko s sklepom obrazloženo pozvalo k dopolnitvi tožbenih navedb, ni sklepčna. Sodišče je ugotovilo, da upoštevaje materialno pravo, ki je v danem primeru Pogodba o finančnem leasingu in poroštvu, utemeljenost zahtevka ne izhaja iz navedb, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi. Sodišče je ugotovilo, da tožba zatrjuje, da je dolžnik nekaj obveznosti izpolnil, tožba pa nima navedb o tem, kaj in koliko. Nikjer ni navedeno, kako je bila določena zapadlost dolga, ali so bile za primer zamude določene zamudne obresti in po kakšni zamudni obrestni meri. V tožbi je navedeno, da je zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožeča stranka pripravila obračun dolga z dne 05. 03. 2009, navedbe pa ne omogočajo presoje materialnopravne utemeljenosti zahtevka ter utemeljenosti glede višine. Ni jasno, zakaj je tožeča stranka pripravila obračun na dan 05. 03. 2009, ni pojasnjeno, koliko je znašala zamuda, ne kakšna je bila glavnica, koliko so znašale pogodbene obresti in koliko morebitne zamudne obresti. V tožbi je navedeno, da je v obračunu upoštevana odškodninska odgovornost leasingojemalca, niso pa navedena nedokazana pravno relevantna dejstva za vzpostavitev poslovne odškodninske odgovornosti. Tožba nima obrazloženih navedb o tem, ali je opominjevalni postopek potekal v skladu s splošnimi pogoji. Ni mogoče zaključiti, da je zahtevek utemeljen po višini. V tožbi ni določeno, kaj je dolžnik pravzaprav dolžan, ali in kaj je že plačal, kako je bila določena zapadlost dolga, znesek glavnice in obresti. Ker tožeča stranka nesklepčnosti tožbe kljub temu, da jo je sodišče k temu pozvalo s sklepom, ni odpravila, je sodišče ravnalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo (3. odstavek 318. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe natanko specificirala svoj dolg, da ima tožba vse sestavine, ki jih mora imeti po 179. členu ZPP in da je sklepčna. Vsebino tožbe opredeljuje 1. odstavek 180. člena ZPP in ne 179. člen, na katerega se sklicuje pritožba in ki pravi, da se pravdni postopek začne s tožbo. Sodišče ni ugotovilo nepopolnosti tožbenega zahtevka, pač pa nesklepčnost, ki predstavlja pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom (3. odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost pomeni tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP), to je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori in je zaradi tega tožba pomanjkljiva do te mere, da ni mogoča niti identifikacija spora, je tožba formalno pomanjkljiva, kar povzroči zavrženje (108. člen ZPP). V danem primeru ni bilo tako. V vsebinskem pogledu pa trditveno breme pomeni dolžnost tožnika, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek, oz. da navede spodnjo premiso, ki bo na podlagi silogističnega sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenemu predlogu izraženi pravni posledici. Če tožnik tega ne zmore, je tožbeni zahtevek zavrnjen. Formalno trditveno breme je procesna predpostavka, vsebinsko trditveno breme pa pogoj za utemeljenost zahtevka. S tem je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da ni dolžnost tožeče stranke, da že v tožbi obrazlaga vse okoliščine in dejansko stanje, saj je to predmet nadaljnjega postopka in vlog.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče, če bi ugotovilo neskladje s trditvami iz tožbe in dokazi, opraviti glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je od tožnika zahtevalo s sklepom odpravo nesklepčnosti. Tožnik s pripravljalno vlogo nesklepčnosti ni odpravil. Prejšnja ureditev (novela ZPP-A) je sodišču omogočala, da je z materialno procesnim vodstvom na glavni obravnavi z vprašanji pripravil tožnika k temu, da dopolni svoje pomanjkljive navedbe. Sedanja ureditev (ZPP-D) sodišču nalaga zgolj, da tožečo stranko pozove, da navedbe glede temelja in višine zahtevka dopolni. To je bilo v danem primeru storjeno. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje pritožba (I Cp 3303/2009 z dne 20. 01. 2010) pa ne napotuje sodišča k temu, da opravi glavno obravnavo, na kateri bi tožniku pomagalo odpraviti nesklepčnost (kot napačno zatrjuje pritožba), pač pa ravno to, da mora sodišče v skladu s 3. odstavkom 318. člena ZPP tožečo stranko pozvati k dopolnitvi.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče z zamudno sodbo ugoditi tožbenemu zahtevku, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila in so torej dejstva, navedena v tožbi, neprerekana. Teorija afirmativne litiskontestacije, s katero se utemeljuje izdaja zamudne sodbe, res izhaja iz predpostavke, da se v primeru, kadar toženec ne odgovori na tožbo domneva, da priznava vse navedbe, ki jih je tožnik podal v tožbi. Dejstev, ki jih stranka prizna, pa ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP). V danem primeru pa je bila podana nesklepčnost tožbe, saj navedbe v tožbi ne opredeljujejo vsakega posameznega izmed v tožbenem predlogu vsebovanih zahtevkov (1), zato neobstoječih oz. pomanjkljivih navedb ni moč prerekati niti domnevati, da jih tožena stranka priznava.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

(1)za identifikacijo denarnih zahtevkov je trditvena podlaga tožbe oz. dejanski substrat tožbe še posebej pomemben, saj brez tega denarnega zahtevka ni mogoče ločiti od morebitnih drugih zahtevkov