Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s 131. členom OZ odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel ob dvigu 19 do 22-kilogramskega zabojnika. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da bi bila ugotovljena kila na levi strani ingvinalnega predela posledica spornega dviga, saj je imel kilo na tem mestu že v preteklem letu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik in tožena stranka vsak sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj mu tožena stranka plača odškodnino 19.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2017 dalje do plačila ter povrne stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 3.644,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da bi bila nastala škoda posledica dviga zabojnika 24. 6. 2014, ne temelji na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Nasprotuje zaključku, da iz izvida specialista splošne kirurgije in urologije z dne 2. 9. 2011 in iz izvida specialista urologije 24. 10. 2011 izhaja, da je bila pri tožniku že ob pregledih v letu 2011 ugotovljena za oreh velika reponibilna dimeljska kila na levi strani. Meni, da neutemeljeno niso bili upoštevani rezultati ultrazvočnega pregleda 11. 10. 2011 pri specialistu rentgenologu dr. A.A., ki zanesljivih znakov eventualne herniacije ni odkril. Pove, da ga je na ta pregled napotil dr. B.B. zaradi preverjanja diagnoze, ki jo je zapisal v izvid z dne 2. 9. 2011, ta pa se ni potrdila. Sklicuje se na izpoved izvedenca prof. dr. C.C. glede kalcinacije predhodno vnete bezgavke. Po njegovem mnenju je izvid 24. 10. 2011 dr. D.D., ki je specialist urologije, kopija izvida z dne 2. 9. 2011 ter izraža dvom v njegovo verodostojnost. Zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP in njegove pravice do izjave zaradi zavrnitve zaslišanje dr. A.A., saj bi ta lahko izpovedal, na kakšen način ga je pregledal z UZ (leže ipd.), na kakšni podlagi je v izvidu zapisal, da zanesljivih znakov eventualne herniacije ne odkrije, ter ali bi bilo dimeljsko kilo mogoče zaznati pri UZ pregledu. Nasprotuje ugotovitvi, da ima klinični pregled prednost pred rezultati UZ pregleda, ter da ti pri diagnostiki služijo le kot pomagalo ob klinično prisotni dilemi, saj je s tem izvidu neutemeljeno odvzeta verodostojnost. Sklicuje se na izpoved izvedenca prof. dr. E.E., da kilo z ultrazvokom vidimo in klinično dokažemo, ter na izpoved strokovne priče dr. F.F., da so ultrazvočne preiskave bistvene, ko se klinično ne moremo odločiti. Zatrjuje, da dimeljske kile ni imel pred škodnim dogodkom, saj bi bilo nenavadno, da bi bila ta v letu 2014 še vedno enake velikosti kot v letu 2011. Sklicuje se na to, da je ultrazvočni pregled 7. 8. 2014 pokazal 2 cm veliko kilo na levi strani. Meni, da je UZ diagnostika bolj zanesljiva od klinične. Trdi, da je mogoče, da je bila na pregledu 2. 9. 2011 pri tožniku zatipana kalcinacija na levi strani, in ne kila. Zatrjuje kršitev določb ZPP in pravice do izjave z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje specialista splošne kirurgije dr. G.G. glede ugotovitve kile levo 3. 9. 2014 (izvid z dne 15. 10. 2014) in svetovane operacije. Zdi se mu nelogično, da leta 2013 ob operaciji dimeljske kile desno ne bi bila ugotovljena tudi kila na levi strani, če je obstajala že leta 2011, ter da mu že leta 2011 ni bila svetovana njena operacija, nato pa mu je bila ob istem stanju leta 2014. Sklicuje se na svoje trditve, da ga je ob dvigu bremena 24. 6. 2014 močno zabolelo obojestransko v spodnjem delu trebuha, začutil je močno pekočo bolečino in je ob tem mislil, da je prišlo do recidiva kile na desni strani, kar je možna razlaga za zapis v zdravstvenem kartonu. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati dr. H.H. v zvezi z okoliščinami pregleda po škodnem dogodku in se ne bi smelo zadovoljiti zgolj z izjavo, da se drugega, kot je zapisano v izvidu, ne spomni. Ker tega ni storilo, zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da je kila obstajala že leta 2011. Opozarja na izpoved izvedenca prof. dr. E.E., da dopušča možnost, da je bila kila posledica enkratnega škodnega dogodka ter da bi tožnik lahko šele čez 1 mesec glede tega obiskal zdravnika. Sklicuje se na to, da je na dan škodnega dogodka prosil sodelavce, da so mu prinašali in dvigovali stvari. Meni, da ni logično, da bi čutil pekočo bolečino ob dvigu bremena, če bi kila obstajala že leta 2011. V zvezi z izločitvijo izvedenca prof. dr. C.C. navaja, da je njegovo izločitev zahteval takrat, ko je izvedel za razloge zanjo. Pove, da vnaprej ni mogel vedeti, kakšna bo vsebina izvedenskega mnenja. Vztraja, da je tudi pisno mnenje izvedenca prof. dr. E.E. pristransko. Sklicuje se na zahtevo za angažiranje drugega izvedenca, ki ji sodišče neutemeljeno ni ugodilo. Meni, da nobeno izmed obeh izvedenskih mnenj ni izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, namreč odloči sodišče prve stopnje po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče še opredelilo.

7. Tožnik zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zaslišanje dr. G.G. kot nepotrebno, saj je bilo predlagano za potrditev dejstva, da je bila pri tožniku dimeljska kila na levi strani ugotovljena 3. 9. 2014, kar med strankama ni sporno. Pravilno je pojasnilo še, da sama ugotovitev kile na levi v letu 2014 ne izključuje predhodne kile na isti strani že leta 2011. V zvezi z zaslišanjem dr. A.A., ki ga je tožnik enako kot zaslišanje dr. G.G. predlagal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve obeh izvedencev medicinske stroke, ki sta pojasnila, da rezultati ultrazvočnega pregleda pri diagnostiki kil služijo le kot pomagalo, pravilno kot nerelevanten zavrnilo ta dokazni predlog. Tožnik je po pridobitvi pisne izjave dr. H.H. vztrajal pri njegovem neposrednem zaslišanju. Ta je sodišču prve stopnje sporočil, da se drugih informacij, razen zapisanega v zdravstvenem kartonu, ne spominja, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi bilo njegovo zaslišanje nesmiselno. Sicer pa je pravilno ugotovilo tudi, da zaznave tožnikovega osebnega zdravnika (dr. H.H.) ob pregledu 11. 7. 2014 ne morejo spremeniti ugotovljenega dejstva, da je bila že leta 2011 pri tožniku ugotovljena za oreh velika dimeljska kila na levi strani. Glede na navedeno je bil dokazni predlog za neposredno zaslišanje dr. H.H. tudi nepotreben, zato mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe navedenih dokazov ni kršilo pravil ZPP niti tožnikove pravice do izjave.

8. V pritožbi tožnik zatrjuje bistveno kršitev določb postopka tudi zaradi neizločitve izvedenca prof. dr. C.C. ter pristranskosti pisnega mnenja prof. dr. E.E.. Sodišče prve stopnje tožnikovemu predlogu za postavitev še tretjega izvedenca medicinske stroke pravilno ni sledilo. Pravilno je štelo, da bi tožnik moral predlagati izločitev izvedenca prof. dr. C.C. najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem. Tožnik zgolj pavšalno navaja v pritožbi, da je njegovo izločitev zahteval takrat, ko je izvedel za razloge za izločitev, ne da bi to konkretiziral. Zgolj dejstvo, da sta bila izvedenca nekoč v preteklosti v razmerju podrejenega in nadrejenega delavca, pa ni takšna okoliščina, ki bi lahko kazala na pristranskost enega ali drugega izvedenca. Tožnik nasprotuje izvedenskemu mnenju prof. dr. E.E. kot pristranskemu, saj naj bi izhajalo iz predpostavk, ki naj bi se tekom zaslišanja izkazale za neutemeljene ali vsaj zelo relativne. Ker gre za povsem splošne pritožbene trditve, ne da bi bilo konkretizirano, za katere predpostavke gre, se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo na podlagi strokovnih in s pravili stroke skladnih mnenj navedenih izvedencev, ki sta v bistvenem podala enako mnenje glede obstoja kile levo pri tožniku že pred dvigom zabojnika 24. 6. 2014, saj podlage za postavitev še tretjega izvedenca medicinske stroke ni imelo.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) v povezavi s 131. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel ob dvigu 19 do 22-kilogramskega zabojnika dne 24. 6. 2014. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da bi bila ugotovljena kila na levi strani ingvinalnega predela posledica spornega dviga, saj je imel kilo na tem mestu že v letu 2011. 10. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s strokovnima mnenjema sodnih izvedencev medicinske stroke prof. dr. E.E. in prof. dr. C.C., ki sta ju podala v pisni obliki in ustno na zaslišanju. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izvedensko mnenje mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, zaključek o njegovi verodostojnosti ali neverodostojnosti pa mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi detajlno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na mnenji obeh izvedencev medicinske stroke, ki ju je postavilo prav z namenom ugotavljanja vzročne zveze med dogodkom 24. 6. 2014 in obstojem za oreh velike reponibilne dimeljske kile pri tožniku na levi strani oziroma ugotavljanja, ali jo je imel tožnik že pred tem dogodkom oziroma celo že od leta 2011. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Tudi tožnikovo ponavljanje pripomb na obe izvedenski mnenji, do katerih se je v sodbi opredelilo že sodišče prve stopnje, ne more omajati pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila pri tožniku ob kliničnih pregledih v letu 2011 ugotovljena levosredinska ingvinalna kila v velikosti oreha, to pa izhaja tudi iz listinske dokumentacije, zlasti izvidov iz leta 2011 (A 24 in C 1). Tožnik jima neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na ultrazvočni pregled pri dr. A.A., iz izvida katerega naj bi izhajalo, da take kile tožnik leta 2011 še ni imel. Sodišče je sledilo mnenju izvedencev medicinske stroke in izpovedi strokovne priče dr. F.F., da je pri diagnostiki dimeljskih kil odločilen klinični pregled, ultrazvočni pregled pa je zgolj pomožno diagnostično sredstvo. Tudi na glavni obravnavi zaslišani prof. dr. C.C. ni izpovedal nič drugače. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da izvid z dne 24. 10. 2011 ni verodostojen, saj naj bi bil kopija izvida z dne 2. 9. 2011, pri čemer pa ne prereka odločilne ugotovitve, da sta bila opravljena dva pregleda pri dveh različnih zdravnikih, ki sta izvida tudi podpisala. Zgolj dejstvo, da je vsebina izvidov v bistvenem podobna, ob tem, da sta oba zdravnika že jeseni 2011 pri tožniku ugotovila levo dimeljsko kilo, ne kaže na neverodostojnost datumsko kasnejšega izvida. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbena navedba, da je kot priča zaslišani dr. F.F. izpovedal, da so ultrazvočne preiskave bistvene, ko se klinično ne morejo odločiti, saj je neposredno pred tem izpovedal, da je klinični pregled bistven pri kliničnem sumu na dimeljsko kilo, slikovne preiskave (med njimi tudi UZ) pa so dodaten kamenček v mozaiku. Ob drugačnem mnenju izvedencev ustrezne medicinske stroke na odločitev prav tako ne more vplivati tožnikovo stališče, da je nelogično, da leta 2013 ob operaciji dimeljske kile desno ne bi bila ugotovljena kila tudi na levi strani, če je obstajala že leta 2011, ter da mu že leta 2011 ni bila svetovana njena operacija, nato pa mu je bila ob istem stanju svetovana leta 2014. Tožnik ni uspel pri pritožbenem sodišču vzbuditi dvoma v dokazno oceno, da med dvigom bremena v letu 2014 in nastankom levosredinske dimeljske kile pri tožniku ni vzročne zveze, niti s sklicevanjem na del izpovedi prof. dr. E.E., da dopušča možnost, da bi bila kila posledica enkratnega škodnega dogodka. Iz večine izvedenih dokazov, predvsem pa obeh izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke izhaja, da je tožnik imel že leta 2011, torej pred dvigom bremena pri toženi stranki, tudi levosredinsko dimeljsko kilo, zato tak parcialni odgovor o možnosti nastanka kile pri enkratnem dvigu bremena na prepričljivost in tehtnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vpliva. Ker bi za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke morale obstajati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, tožnik pa ni dokazal obstoja vzročne zveze med škodo in dvigom bremena pri toženi stranki, je bil njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).