Jedro

Toženci v motenjski pravdi niso enotni sosoporniki. Če kateri od njih ne vložijo odgovora na tožbo, sodišče zanje lahko izda zamudni sklep, saj odgovor na tožbo, ki so ga vložili preostali toženci, prvo navedenim ne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Tožniki so s tožbo sodišču prve stopnje predlagali, naj ugotovi, da sta jih toženca motila v posesti hoje in vožnje ter parkiranja preko parcel 354/2 in 354/4 k.o. P... s tem, da sta v času od 2.12.2000 do 13.12.2000 na severnem in na severovzhodnem delu parcele št. 354/2 in 354/4 porušila betonski oporni zid z zemljiščem, z betonskim stopniščem v sredini betonskega opornega zidu s petimi stopnicami širine 1 m in skupne višine 1 m in odstranila zemljišče za tem betonskim opornim zidom v dolžini 8 m, višini 1,8 do 0,5 m in širini od 0 do 3 m iz smeri pod balkonom hiše P... 11a, od meje parcel št. 356/1 in 356/2 s parcelama št. 354/2 in 354/4 proti zahodu ter jim tako onemogočila vožnjo na poti do hiše P... 11 in P... 11a in do drvarnice, parkiranje ob obstoječi poti in nad zemljiščem nad porušenim opornim zidom ter končno prehod preko stopnic v betonskem opornem zidu do drvarnice, pasje ute in za hišo P... 11a in P... 11. Zahtevali so vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved tožencema v bodoče na takšen ali podoben način motilna dejanja ponavljati. Drugi toženec Blaž A. na tožbo ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje izdalo uvodoma naveden zamudni sklep, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodilo. Drugotoženec zamudni sklep izpodbija s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker ni upoštevalo, da sta prvotoženec in drugotoženec enotna sospornika po določbah 196. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), saj iz narave razmerja izhaja, da bi bilo tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi ali pa ga zavrniti samo na enak način zoper oba toženca, to pa pomeni, da odgovor na tožbo, ki ga je prvotoženec pravočasno vložil, učinkuje tudi v korist drugotoženca, ki je vložitev odgovora na tožbo opustil. Poleg tega bi izpolnitev ravnanja, naloženega drugotožencu, prejudicirala izid pravde tudi zoper prvotoženca. Pritožba ni utemeljena. Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev, da sta toženca zagrešila tam opisano motilno dejanje, v posledici tega pa vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočega ponovnega motenja. Način izvršitve motilnega dejanja, kot so ga v tožbi zatrdili in zaradi njega zahtevali varstvo, je takšne narave, da nedvomno dopušča možnost, da sta ga lahko storila bodisi oba toženca skupaj, bodisi pa tudi le eden od njiju, zato je popolnoma evidentno, da bi sodišče prve stopnje, če bi o zadevi odločalo meritorno, zoper vsakega od tožencev lahko izdalo tudi različno sodno odločbo. Zato je netočna pritožbena trditev, da bi lahko bodisi zahtevku zoper oba ugodilo, ali pa ga zoper oba zavrnilo, drugačne odločitve pa da niso mogoče. Če bi po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je motilno dejanje storil samo eden in ne oba, bo zahtevku lahko ugodilo samo zoper enega toženca. Toženca sta zato navadna in ne enotna sospornika, kot meni pritožnik. Odgovor na tožbo, ki ga je pravočasno vložil prvi toženec, zato drugemu tožencu ni koristil in je ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugi toženec odgovora na tožbo ni vložil, pravilna, njegova odločitev pa procesno pravilna (196. čl. ZPP). Pritožba je zato neutemeljena in jo je moralo sodišče druge stopnje kot tako zavrniti, izpodbijani sklep prvostopnega sodišča, ki zaradi zgoraj pojasnjenih okoliščin ne bo mogla prejudicirati odločitve zoper prvega toženca, pa potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).