Jedro

Tožnik je s podano zahtevo za sodno varstvo izgubil boniteto plačila polovičnega zneska globe, zato je predlagatelj izvršbe davčnemu organu utemeljeno posredoval v izterjavo še preostalo polovico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom z dne 7. 3. 2011 na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih izvršilnih naslovov (sodba Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici št. PR-93/2009 z dne 25. 9. 2009 v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje Koper št. 0000090129920 z dne 15. 11. 2008) odločil, da se zoper tožečo stranko opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačanih stroškov postopka v znesku 25 EUR in neplačane globe v znesku 250 EUR in stroškov davčne izvršbe v znesku 20,86 EUR. Nadalje je določil način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka na računih pri banki A. d.d. Ljubljana in banki B. d.d. Ljubljana. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je predlagatelj izvršbe davčnemu organu podal predlog za prisilno izterjavo neplačane globe in stroškov postopka, ker tožeča stranka v določenem roku ni poravnala globe in stroškov postopka. Upravni organ prve stopnje je zato v skladu z 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZDavP-2) začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi na podlagi listin, ki so bile opremljene s potrdilom o izvršljivosti.

Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. DT 499-30-279/2011-4 z dne 17. 11. 2011 deloma ugodil pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje tako, da je izrek izpodbijanega sklepa pri navedbi izvršilnega naslova glede stroškov postopka in datuma izvršljivosti le-tega spremenil tako, da se izrek sklepa v tem delu pravilno glasi „sklep o plačilu stroškov postopka o prekršku št. 2240-2162/2008/8 (3B691-05) z dne 8. 9. 2009, izvršljiv dne 21. 9. 2009“, v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi drugostopne odločbe je navedel, da je prekrškovni organ policijske postaje Koper po tem, ko je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici s sodbo opr. št. ZSV 93/2009 z dne 25. 5. 2009 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper dne 15. 11. 2008 izdan plačilni nalog, dne 8. 9. 2009 izdal sklep o plačilu stroškov postopka o prekršku št. 2240-2162/2008/8 (3B691-05) z dne 8. 9. 2009, ki je postal izvršljiv dne 21. 9. 2009, zato je v tem delu dopolnil izrek prvostopnega sklepa.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje in v posledici napačno uporabil materialno pravo. Svojo obveznost, po plačilnem nalogu št. 00000090129920 z dne 15. 11. 2008 Policijske postaje Koper je izpolnila v celoti, saj je svojo obveznost v skladu z določbami 57. člena Zakona o prekrških že izpolnila tako, da je polovico izrečene globe v višini 250 EUR poravnala v roku 8 dni od prejema plačilnega naloga. Terjanje preostale globe v višini 250 EUR je tako krivično in diskriminatorno, saj kaznuje kršitelje, ki so vložili pravno sredstvo, kljub temu, da so plačali polovico globe v roku določenem v 57. členu ZP-1. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in poseženo v njeno ustavno pravico posameznika do pravnega sredstva. Nerazumljivo pa je tudi razlikovanje med kršitelji, ki jih spozna za krive sodišče in tistimi, ki jih spozna za krive prekrškovni organ. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani odločbi upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje ter postopek davčne izvršbe ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema svoje odločitve, v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogu iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

K točki I. izreka: Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, ki je bil dopolnjen z odločbo upravnega organa druge stopnje pravilen in skladen z določbami predpisov, na katerih se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev kot jih je navedel prvostopni organ in jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopni organ, ter se nanju, da nebi prišlo do ponavljanja tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov in izpodbijanih odločb izhaja, da je prvostopni organ izvršbo uvedel na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Koper, št. 0000090129920 z dne 15. 11. 2008, ki je postal izvršljiv dne 29. 9. 2009, po tem, ko je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici, kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za sodno varstvo in sklepa o plačilu stroškov postopka v prekršku istega organa z dne 8. 9. 2009, ki sta opremljena s klavzulo o izvršljivosti in pravnomočnosti.

Po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 146. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izdal izpodbijani sklep, ki je bil dopolnjen z odločbo upravnega organa druge stopnje. Tudi po mnenju sodišča je prekrškovni organ v skladu z osmim odstavkom 57. člena po tem, ko tožeča stranka v odrejenem roku ni plačala globe in stroškov postopka po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici, opr. št. ZSV 93/2009 z dne 15. 5. 2009 podal predlog za davčno izvršbo. ZP-1 sicer v četrtem odstavku 57. člena določa, da kršitelj, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka istega člena lahko v 8-ih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga plača polovico izrečene globe, sicer se izrečena globa prisilno izterja v celoti. Pouk o tej pravici je del pouka o pravici do pravnega sredstva na plačilnem nalogu. Po presoji sodišča to pomeni, da se pri izvršbi upošteva v plačilnem nalogu izrečena globa, v konkretnem primeru na podlagi c. točke sedmega odstavka 32. člena v času kršitve veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) določena v višini 500 EUR. Upravni organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi torej pravilno upošteval v plačilnem nalogu navedeno izrečeno globo in pri tem upošteval že plačan znesek (250 EUR). Tožeča stranka z v tožbi navedenimi okoliščinami ne izkazuje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Tožeča stranka je bila v pravnem pouku poučena, da bo morala v kolikor ne uspe s pravnim sredstvom plačati celotno kazen, saj je zakonodajalec predvidel polovični odpust denarne kazni le v primeru, da je kazen plačala v danem roku in da kršitelj ne vloži pravnega sredstva. Na tožniku je svobodna odločitev ali bo v zadevi sprožil pravno sredstvo in s tem prevzel rizik, da bo v kolikor bo spoznan za krivega moral plačati celotno izrečeno kazen. Tako stališče je sprejela tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (zadeva I U 69/2012). Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke neutemeljeni.

Glede na navedeno je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.