Jedro

Toženec z odločitvijo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost za nazaj od 1. 1. 2006, ker je bil tožnik v delovnem sporu reintegriran v delovno razmerje, sicer ni posegel v pravnomočno odločbo z dne 31. 8. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost za čas od 1. 1. 2006 dalje, vendar je takšna odločitev nezakonita zato, ker je tožnik s prijavo v evidenco brezposelnih in izpolnjevanjem obveznosti po predpisih o zaposlovanju izpolnil pogoje za izplačevanje nadomestila za invalidnost tudi od 1. 1. 2006 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe toženca št. ... z dne 26. 11. 2008, št. ... z dne 13. 5. 2008, št. ... z dne 27. 11. 2008 in št. ... z dne 11. 9. 2008. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz navedb v pritožbi izhaja, da je bila podlaga za odločitev toženca o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost podana v 161. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primerih iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje oziroma pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Tožnik je po odločbi z dne 31. 8. 2006 prejemal nadomestilo za invalidnost od 1. 1. 2006 dalje kot brezposelna oseba. Ker je po izgubi zaposlitve uspel v individualnem delovnem sporu in ga je delodajalec s 1. 8. 2005 ponovno prijavil v zavarovanje, ga v tem času ni mogoče več šteti kot brezposelno osebo. Tožnik se je z izvensodnim sporazumom z dne 10. 1. 2008 tudi odpovedal zahtevku za plačilo neto plače v obdobju od 28. 7. 2005 do 10. 1. 2008, zato je bilo potrebno s 1. 1. 2006 ustaviti nadomestilo za invalidnost, saj v zadevi ni bilo več podlage za izplačevanje tega nadomestila. Kot je že izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005, se dan vstopa v zavarovanje lahko izenači s pojmom dneva pričetka dela, kar v posledici dejansko pomeni, da tožnik, ko je vstopil v obvezno zavarovanje, ni več upravičen do nadomestila za invalidnost za čas brezposelnosti. Odločitev o tem, da se tožniku za sporni čas ustavi izplačilo nadomestila za invalidnost, ne more pomeniti posega v pravnomočnost. Pravnomočna odločba o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost namreč zajema zgolj odločitev o priznanju te pravice in od kdaj dalje se le-ta izplačuje in v kakšni višini. To je predmet pravnomočne odločbe in le v tem okviru so podane tudi meje pravnomočnosti. Upoštevaje tak obseg je torej odločba z dne 31. 8. 2006 postala pravnomočna glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, odmerjenega v določeni višini in ki se začne izplačevati od 1. 1. 2006 dalje. Za vse ostale mesece (leta) pa o nadomestilu za invalidnost z odločbo ni bilo odločeno. Samo izplačevanje tako ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, saj je le-to odvisno od dejstev, ki se pojavljajo v prihodnosti in tekom časa, ki pa imajo, v kolikor gre za pravno relevantna dejstva, glede izplačevanja tudi določene pravne učinke. V obravnavanem primeru je pravno relevantno dejstvo prav ponovna vzpostavitev delovnega razmerja oziroma vključenost tožnika v obvezno zavarovanje za nazaj, kar ima (upoštevaje določbo 161. člena ZPIZ-1) za posledico ustavitev izplačevanja zadevnega nadomestila. Tudi sam zakon izplačila nadomestila ne varuje kot trajno pridobljeno pravico. Niti s pravnomočno odločbo z dne 31. 8. 2006, niti s katerokoli drugo pravnomočno odločbo o izplačevanju nadomestila ni bilo nikoli odločeno, tako da ne gre za „pridobljeno“ pravico, pri čemer izplačevanje niti ni pravica. Sama odločitev o ustavitvi izplačevanja tako ne pomeni posega v pridobljene pravice. Toženec ni ukinil same pravice do nadomestila, ampak je prišlo do spremembe pravno relevantnega dejstva (vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj), kar je vplivalo na „omejitev“ uživanja pravice do zadevnega nadomestila. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Psp 550/2009 z dne 11. 1. 2010. Tudi sam Zakon o splošnem upravnem postopku ne določa, da (konstitutivna) odločba ne more imeti učinka za nazaj. V kolikor bi zavzeli drugačno stališče, le-to ne bi bilo v skladu z načelom zakonitosti. Omejitev izdaje odločb za nazaj je podana le v primerih, ko bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev, za kar pa v konkretnem obravnavanem primeru ne gre, saj v pravnomočno priznano pravico iz leta 2006 ni bilo poseženo. V kolikor bi sledili stališču sodišča, bi le-to dejansko pomenilo možnost za prejemanje dvojnih dajatev in (kot v konkretnem primeru) nastanka neupravičene obogatitve (tožniku je bil namreč delodajalec za nazaj dolžan priznati in plačati vse pravice iz delovnega razmerja), kar pa pravno ni dopustno. Dejstvo, da se je tožnik z izvensodnim sporazumom z dne 10. 1. 2008 odpovedal zahtevku za plačilo neto plače v obdobju od 28. 7. 2005 do 10. 1. 2008, na upravičenost izplačila nadomestila za invalidnost nima vpliva. Z reintegracijo na delovno mesto niso bili več izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Toženec torej ni protiustavno posegel v pravnomočno urejena pravna razmerja. Z odločitvijo toženca tudi ni bil kršen niti 158. niti 155. člen Ustave Republike Slovenije. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 26. 11. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 5. 2008, s katero je toženec odločil, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost s 1. 1. 2006 ter da se izplačani zneski nadomestila za invalidnost po 1. 1. 2006 poračunajo.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila tudi drugostopenjska odločba toženca št. ... z dne 27. 11. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 9. 2008, s katero je toženec odločil, da je dajatev, nadomestilo za invalidnost v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 5. 2008 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 4.745,34 EUR. Tožniku je toženec naložil, da neupravičeno izplačani znesek vrne tožencu v roku 12 mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacijo v spisu, je bila tožniku z odločbo toženca št. ... z dne 31. 8. 2006 priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku takratnih 37.378,02 SIT na mesec od 1. 1. 2006 dalje. V izreku je bilo določeno, da se nadomestilo za invalidnost zavarovancu izplačuje v mesečnem znesku za nazaj, za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

Nadomestilo za invalidnost je bilo priznano ter odmerjeno na podlagi 94. člena ZPIZ-1 v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, torej kot zavarovancu, ki je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi. Tožnik je pred delovnim sodiščem vodil spor zoper delodajalca in v sporu tudi uspel. Na podlagi sodnih odločb je delodajalec tožnika ponovno prijavil v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar je razvidno iz potrdila o prijavi – odjavi (obrazec M-1/M-2) z dne 24. 12. 2007. Tožnik je bil prijavljen za nazaj za čas od 1. 8. 2005 dalje. Na podlagi prijave za nazaj ter obvestila Zavoda RS za zaposlovanje je toženec izdal izpodbijano odločbo, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost za nazaj, torej s 1. 1. 2006 ter da se izplačani zneski nadomestila, izplačani za čas po 1. 1. 2006, poračunajo. Iz obvestila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 29. 1. 2008, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik prijavljen v evidenco brezposelnih oseb od 21. 11. 2005 dalje. Ker pa je uspel v delovnem sporu, ga je delodajalec prijavil v zavarovanje za nazaj. Prijava v evidenco brezposelnih oseb je bila zato „stornirana“.

Po stališču pritožbenega sodišča toženec z odločitvijo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ni posegel v pravnomočno odločbo z dne 31. 8. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost za čas od 1. 1. 2006 dalje. Kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 443/2008 z dne 22. 11. 2010, odločba o priznanju pravice ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. To pa pomeni, da v tožnikovo pravico za nazaj ni bilo poseženo, temveč gre zgolj za ugotovitev, da tožnik od določenega datuma dalje ni več upravičen do izplačevanja nadomestila, ker za to niso več izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

Glede izpolnjevanja pogojev za izplačevanje nadomestila pa je potrebno uporabiti določbo 161. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primerih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 94. člena tega zakona od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja – dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Skladno s 162. členom ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost v primeru iz 3. odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena tega zakona izplačujeta za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

Tožnik je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in očitno tudi izpolnjeval obveznosti po predpisih o zaposlovanju, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru so izpolnjeni pogoji, določeni v 162. členu za izplačilo nadomestila za invalidnost tudi v spornem obdobju. „Stornacija“ za nazaj torej ne more zanikati izvršenih dejstev, ki jih kot pravno pomembne določa ZPIZ-1 v 162. členu. Glede prejemanja morebitnih dvojnih dajatev pa pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno ločiti pravice, ki gredo tožniku iz naslova delovnega razmerja in pravice, ki mu gredo na podlagi določb o invalidskem zavarovanju, kajti tudi v primeru, če je invalid zaposlen ter so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ima pravico do nadomestila za invalidnost. Glede na navedeno je bila torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je odpravilo izpodbijani odločbi toženca v zvezi z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost, pravilna in zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot je bilo to že obrazloženo. Posledično pa tudi ni obstajala pravna podlaga za odločitev o dolžnosti povrnitve preplačila po določbi 275. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil namreč do spornega zneska upravičen in v tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo tudi odločbi toženca, ki se nanašata na povrnitev preplačila, št. ... z dne 27. 11. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 9. 2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.