Jedro

Če disciplinski organi niso ugotavljali razlogov in možnosti za izrek tako omiljenega disciplinskega ukrepa, je tako odločanje disciplinskih organov glede na zakonske možnosti pomanjkljivo in zato nezakonito. Sodišče ima v takem primeru ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja možnost tudi meritornega odločanja (2. točka prvega odstavka 24. člena ZDSS) in spremembe disciplinskih odločitev o disciplinskem ukrepu tako, da njegovo izvršitev pogojno odloži.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je bil v disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene s tem, da je neupravičeno uporabil denar od blokov za mandatno kaznovanje v višini 19.500,00 SIT. Sodišče prve stopnje je odločitev disciplinskih organov potrdilo v delu, ki se nanaša na odgovornost tožnika za storjeno kršitev, spremenilo pa je odločitev glede disciplinskega ukrepa tako, da je njegovo izvršitev pogojno odložilo za dobo enega leta. V posledici take odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da so podane take olajševalne in druge okoliščine, da bo tudi z omiljeno kaznijo dosežen namen kaznovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča o tem, da ugotovljene okoliščine kažejo na pozitivno prognozo in bo tudi s pogojno odložitvijo izvršitve izrečenega ukrepa dosežen namen, da se bo tožnik v bodoče izogibal kršitvam delovnih obveznosti.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je tožnik storil kaznivo dejanje poneverbe v zvezi z delom zaupanih sredstev, da je zlorabil svoj položaj policista in denar od pobranih kazni uporabil v zasebne namene ter s tem nezakonito razpolagal z državnimi sredstvi. Tožnik je bil policist, ki bi v prvi vrsti sam moral preganjati dejanja, ki jih je storil sam, s čimer je porušil zaupanje v svojo poštenost. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer izrecno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toda obrazloži ga le s splošno navedbo, da sodišče svoje odločitve ni "ustrezno obrazložilo oziroma izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe". Po presoji revizijskega sodišča pa izpodbijana sodba nima očitanih formalnih pomanjkljivosti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Predmet revizijske presoje je le še odločitev o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ob reviziji le tožene stranke se revizijsko sodišče ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti odločitev o tem, da je tožnik očitane kršitve delovnih obveznosti storil in da je zanje odgovoren - izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa pa je za storjene kršitve predpisan kot obvezen.

Po določbi prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) se lahko izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži največ za dobo enega leta. Če disciplinski organi niso ugotavljali razlogov in možnosti za izrek tako omiljenega disciplinskega ukrepa, je tako odločanje disciplinskih organov glede na zakonske možnosti pomanjkljivo in zato nezakonito. Sodišče ima v takem primeru ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja možnost tudi meritornega odločanja (2. točka prvega odstavka 24. člena ZDSS) in spremembe disciplinskih odločitev o disciplinskem ukrepu tako, da njegovo izvršitev pogojno odloži. Tako možnost ima sodišče ne glede na to, ali je možnost izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja predpisana kot fakultativna ali obvezna.

V prvem odstavku 90. člena ZDR (1990) ureja načelo individualizacije kazni v disciplinskem postopku. Odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni omilitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja. Pri tem sodišče lahko na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.) upošteva predvsem tiste okoliščine, ki jih v 51. členu navaja Kazenski zakonik RS (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ) v zvezi s pogojno obsodbo. V obravnavanem primeru še toliko bolj, saj je tožnik storil kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. Pogojna obsodba se po navedeni določni KZ sme izreči, če je glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, stopnjo odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal (kaznivih) dejanj. Tudi delovno sodišče lahko na podlagi ugotovljenih olajševalnih okoliščin uporabi enake kriterije pri presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (stran 6 sodbe sodišča prve stopnje), da bi se po Pravilih policijske postaje tožnik moral razdolžiti blokov za mandatno kaznovanje in denarja v roku sedmih dni, vendar je ta rok bistveno prekoračil. Ko je presojalo izvedene dokaze je navedlo, da na podlagi podatkov v spisu ni mogoče preveriti trditve tožnika, da je na Policijsko postajo prinesel isti denar, ki ga je prejel od občanov ob priliki mandatnega kaznovanja - kar enako pomeni tudi, da ni mogoče izključiti možnosti, da je temu res tako. Očitek, da je znesek 19.500,00 SIT tožnik porabil v zasebne namene, tako temelji predvsem na izpovedi priče P. in uradnem zaznamku s tako zabeležko, ki ga je tožnik podpisal. Kot pomembno olajševalno okoliščino (ne pa tudi okoliščino, ki bi izključevala tožnikovo disciplinsko odgovornost) je sodišče štelo, da so k nedisciplini pri pravočasnem vračanju denarja precej prispevale tudi neurejene razmere na Policijski postaji in organizacija dela: da so bili prostori na policijski postaji neprimerni (ne varni?) za shranjevanje denarja, zaradi česar so imeli tudi drugi policisti denar in bloke za mandatno kaznovanje pri sebi doma, ter da se niso pravočasno razdolževali, ker zaradi dela v izmenah niso prišli v stik z delavko, ki je bila pristojna za prevzem denarja. Tožnik je denar vrnil, zaradi česar dejanska (materialna) škoda ni nastala. Tožnik je bil prvič v disciplinskem postopku, bil je delaven in je imel sicer primeren odnos do dela in sodelavcev. Bil je prizadet in je imel kritičen odnos do tega, kar je zagrešil. Vse navedene okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in presodilo tudi sodišče druge stopnje, tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Res je bil tožnik policist, zaradi česar je na njegovo ravnanje treba gledati s strožjimi merili tudi zaradi generalne prevencije. Vendar to ne zmanjšuje teže in pomena tistih okoliščin, ki kažejo na pozitivno prognozo tudi ob uporabi pogojne kazni.

Individualizacija kazni pomeni izbiro sankcije, ki je v vsakem konkretnem primeru ustrezna glede na storjeno dejanje in storilca. Zato sklicevanje na drug primer iz sodne prakse, ne da bi upoštevali celotno dejansko stanje, ki je odločilno za izbiro disciplinske sankcije, ni utemeljeno. Zgolj sklicevanje na morda drugačno upoštevanje dveh okoliščin (izguba zaupanja delodajalca in vrednost odtujenih predmetov) še ne pomeni, da bi moralo sodišče tudi v obravnavanem primeru podobnim okoliščinam dati enako težo. Predvsem pa en sam primer iz sodne prakse še ne pomeni, da je sodna praksa v podobnih primerih drugačna.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).