Jedro

Vožnja tožničinih delovnih strojev (buldožerja, bagerja, rovokopača in nakladalca) na gradbišču je skladno z njihovo običajno funkcijo vključena v pojem „uporaba vozil“.

Za obstoj zavarovalnega kritje po obveznem avtomobilskem zavarovanju ni odločilno, ali je do škode prišlo, ko je vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja ali v času, ko je opravljalo prometno funkcijo. Odločilno je, ali je do škode prišlo, ko je vozilo opravljalo svojo običajno funkcijo.

Dokazi lahko služijo izključno potrjevanju strankinih navedb o dejstvih in t. i. informativni dokazi, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpeljejo zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve (na primer, kot navaja pritožnica, da bi se s predlaganimi dokazi ugotovil obseg škode in natančnejša specifikacija samih poškodb na kanalizacijskem omrežju), niso dovoljeni. Ker torej tožeča stranka ni podala že pravno relevantnih trditev o obstoju in višini škode sodišče prve stopnje predlaganih dokazov, na katere se sklicuje pritožba, utemeljeno ni izvedlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 76.815,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2009 dalje do plačila ter mu poravnati pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obresti od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe“ zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 131,00 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je do škode prišlo, ko so stroji tožeče stranke opravljali delovno in ne prevozne funkcije. Zavzelo je stališče, da za takšne primere zavarovalno kritje v skladu s 15. členom Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) oziroma prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev tožene stranke ni podano in posledično tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrnilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je takšno stališče materialnopravno zmotno.

ZOZP v 15. členu določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Pojem „uporaba vozila“ v ZOZP ni definiran. Vrhovno sodišče RS je dne 11. 3. 2013 na Sodišče Evropske unije naslovilo vprašanje v zvezi z razlago pojma „uporaba vozila“. Slednje je dne 4. 9. 2014 razsodilo, da pojem „uporaba vozil“ iz Direktive 72/166/EGS zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Ta predhodna odločba je za nacionalna sodišča zavezujoča (šesti odstavek 113.a člen Zakona o sodiščih) in narekuje spremembo dosedanje sodne prakse (kateri je sledilo tudi sodišče prve stopnje), po kateri, kadar je bilo vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja, zavarovalno kritje po obveznem avtomobilskem zavarovanju ni bilo podano (tako na primer odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 721/2009, II Ips 20/2005 in II Ips 247/2006). V skladu z odločbo Sodišča Evropske unije namreč ni odločilno, ali je do škode prišlo, ko je vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja ali v času, ko je opravljalo prometno funkcijo. Odločilno je, ali je do škode prišlo, ko je vozilo opravljalo svojo običajno funkcijo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do zatrjevane škode prišlo zaradi vožnje tožničinih delovnih strojev (buldožerja, bagerja, rovokopača in nakladalca) na gradbišču, kar je po oceni pritožbenega sodišča skladno z njihovo običajno funkcijo in zatorej vključeno v pojem „uporaba vozil“, kot to določa 15. člen ZOZP oziroma prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev (zavarovane nevarnosti).

Kljub navedenemu tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za utemeljenost regresnega zahtevka. Tožeča stranka je glede obstoja škode le pavšalno zatrjevala, da ji je „nastala škoda“,(1) izražanje v obliki tako širokih pravnih abstrakcij pa, glede na izrecen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka obstoja škode ni z ničemer izkazala, ne zadošča. Tožeča stranka bi morala najmanj zatrjevati, kje točno oziroma na kateri vrsti kanalizacije je nastala škoda, kakšne poškodbe so nastale, v kakšnem obsegu in glede na poškodbe specificirati tudi višino nastale škode. Kaj takega za tožečo stranko tudi ne bi predstavljalo pretiranega bremena, saj iz priloženih listin v spisu izhaja, da je tožeča stranka že pred začetkom pravde določno vedela na katerem delu kanalizacije je prišlo do poškodb z njenimi vozili ter kakšne so bile poškodbe in njen obseg (glej A10 in A11). V skladu s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je tako bila njena pravica in dolžnost, da (najmanj) ta dejstva zaobjame v svoji trditveni podlagi, vendar tega ni storila. Prav tako tožeča stranka ni podala ustreznih trditev glede višine škode. Znesek, ki ga je bil oškodovanec prejel na podlagi vnovčenja bančne garancije predstavlja le način povračila škode in v ničemer ne utemeljuje dejanskega obsega in višine škode, kot si to zmotno razlaga tožeča stranka (še zlasti, ker je tožena stranka zatrjevani višini škode izrecno ugovarjala).

Tako ugotovljene manjkajoče trditvene podlage tožeča stranka tudi ne more nadomestiti s predlaganjem (četudi relevantnih) dokazov. Dokazi lahko služijo izključno potrjevanju strankinih navedb o dejstvih in t. i. informativni dokazi, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpeljejo zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve (na primer, kot navaja pritožnica, da bi se s predlaganimi dokazi ugotovil obseg škode in natančnejša specifikacija samih poškodb na kanalizacijskem omrežju), niso dovoljeni. Ker torej tožeča stranka ni podala že pravno relevantnih trditev o obstoju in višini škode sodišče prve stopnje predlaganih dokazov, na katere se sklicuje pritožba, utemeljeno ni izvedlo. Dokaza z izvedencem še dodatno zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je tožeča stranka predlagala prepozno.(2) Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da „nastanek škode, njen povzročitelj, vzrok in višina niso z ničemer dokazani“ (in ne šele v pripravljalni vlogi, ki jo je tožeča stranka prejela na prvem naroku za glavno obravnavo, kot to zmotno zatrjuje pritožba), zato bi tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP dokaz z izvedencem morala predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tega ni storila, obenem pa tudi ni izkazala opravičljivega razloga za zamudo, v pritožbi uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede nepogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka je obstoj slednje prvič „zatrjevala“ šele na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer je navedla, da se „tožena stranka ni opredelila do vloženega odškodninskega zahtevka oškodovanca podjetja V. d. d., ter da je s svojim ravnanjem oziroma samo opustitvijo svojih obvez po sklenjenih zavarovalnih Pogodbah povzročila tožeči stranki v tem postopku tudi škodo, ki je nastala z vnovčenjem bančne garancije“. Navedene trditve so po oceni pritožbenega sodišča tako pavšalne in nekonkretizirane, da ne dosegajo tistega praga, ki bi sodišču zapovedoval odločanje o zahtevku tožeče stranke še na tej podlagi. Sodišče namreč odloča le na podlagi pravno odločilnih dejstev, teh pa tožeča stranka v zvezi z uveljavljano nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo ni podala. Tožeča stranka je šele po prvem naroku za glavno obravnavo s povsem novimi dejstvi začela utemeljevati odškodninsko odgovornost tožene stranke po 131. členu Obligacijskega zakonika, kar pa je prepozno (tožeča stranka ni izkazala, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo) in zato neupoštevano. Ko je tako, pa se sodišče prve stopnje do teh trditev tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tožeča stranka je na primer navajala: pri uporabi delovnih strojev je zaradi njihove velike teže prišlo do preobremenitve na že položeni kanalizaciji in do poškodovanja slednje; družba V. je v večini odpravila škodo, ki je nastala zaradi vožnje tožnikovih buldožerjev; ker je imela tožeča stranka ekonomske posledice svoje civilne odgovornosti zavarovane pri toženi stranki, ima tožeča stranka upravičenje do plačila plačanega dolga do tožene stranke v delu, v katerem je sama krila nastalo škodo; škoda je nastala družbi V. d. d., ki je izvedla sanacijo poškodovane kanalizacije, tožnik pa ima, glede na to, da je z bančno garancijo poravnal del škode, povračilni zahtevek do tožene stranke; škoda je nastala zaradi same vožnje strojev po samem terenu gradbišča. (2) Posledično pa pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja vzročne zveze med vožnjo pri toženi stranki zavarovanih vozil in nastalo škodo ni dokazala, saj je sicer zatrjevano vzročno zvezo (tožeča stranka je zatrjevala, da je škoda nastala izključno zaradi vožnje njenih strojev po gradbišču) želela dokazovati prav z izvedencem.