Jedro

Nasprotnemu udeležencu hkrati s sklepom o priznanju tuje sodne odločbe ni bila vročena overjena fotokopija te odločbe, kar ne izhaja samo iz njegovih pritožbenih trditev (enako je zatrjeval že v ugovoru), ampak tudi iz povratnice v spisu. Zato je v pritožbi (in že prej v ugovoru) lahko le ugibal, s kakšnimi potrdili je tuja sodna odločba opremljena in kakšna je njihova vsebina. S takšnim ravnanjem mu je bila znatno zožena možnost obravnavanja pred sodiščem, predvsem pa polna utemeljitev ugovora.

V tej zadevi je treba vprašanje pravnomočnosti presojati po italijanskem pravu.

Razlike med pravnomočnostjo in izvršljivostjo po italijanskem pravu pa so znatno večje kot po slovenskem pravu. Mnoge zakonske določbe italijanskega civilnega procesa omogočajo izvršljivost (na primer nespornih delov obveznosti) že med postopkom na prvi stopnji, poleg tega pa je drugače urejena izvršljivost ob sami izdaji sodne odločbe prve stopnje. Po 282. členu Codice di procedura civile sodišče že v sami sodbi podeli začasno izvršljivost, torej že pred vročitvijo sodbe strankam in seveda tudi pred eventuelno vložitvijo pritožbe. Prav na ta člen pa se sklicuje italijansko sodišče v sodbi na 9. in 10. strani, ko izreka sodbo za začasno izvršljivo med strankama. Na možnost začasne izvršljivosti je nasprotni udeleženec opozarjal že v ugovoru, vendar sodišče na to ni odgovorilo. Predvsem pa sodišče zapisa žiga na zadnji strani sodbe ni presojalo po 324. členu italijanskega zakonika o formalni pravnomočnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški obeh udeležencev so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

Predlagatelj je svoj predlog za priznanje tuje sodne odločbe utemeljeval s trditvami, da je upravičen od toženca terjati plačilo glavnice, obresti in stroškov, vse na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe italijanskega sodišča v Palermu pod opr. št. N 6408/1996. Predlogu je priložil overjeno fotokopijo sodbe s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti in njen prevod ter predlagal priznanje tuje sodne odločbe. Na poziv sodišča, naj predloži potrdilo o pravnomočnosti, je odgovoril, da klavzula izvršljivosti, ki se nahaja na zadnji strani sodbe, predpostavlja pravnomočnost. Sodišče je nato s sklepom z dne 23.11.2000 priznalo veljavnost sodbe Civilnega oddelka III Sodišča v Palermu v civilni zadevi, vpisani pod št. 6408/1996 z dne 21.3.2000. Odločbo je utemeljilo s stališčem, da je sodba postala pravnomočna 9.6.2000, kar dokazuje klavzula o izvršljivosti v obliki žiga, in da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za njeno priznanje.

Nasprotni udeleženec je v ugovoru zatrjeval kršitev postopka, ker tuje sodne odločbe sploh ni prejel, predlagateljev predlog pa šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Zatrjeval je tudi, da postopek v Italiji še ni končan in v nadaljevanju ugibal, kaj je narobe s sodišču predloženo sodbo.

Sodišče je njegov ugovor s sedaj izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker je štelo, da je predlagatelj dokazal, da je tuja sodna odločba po italijanskem pravu postala pravnomočna, saj je bila izdana v izvršljivi obliki. Pojem izvršljivosti zajema tudi pravnomočnost. Zato pritožba proti tej sodbi ni več mogoča. Nasprotni udeleženec bi moral dokazati, da sodba nima takšnega statusa, kot je iz nje razviden, da torej postopek še ni končan, ker je vložena pritožba, ali da je potrdilo ponarejeno. Zavrnilo je še trditve o procesnih kršitvah v tem nepravdnem postopku.

Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi proti sklepu o zavrnitvi njegovega ugovora uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za priznanje tuje sodne odločbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Vztraja pri svojem stališču v ugovoru, da mu je sodišče odreklo enakopravno možnost uveljavljanja svojih pravic v tem postopku, ker mu ni vročilo predloga v odgovor, pa tudi same sodbe italijanskega sodišča ne. Zato se je moral o njej v ugovoru na pamet izjasniti. Vse listine je treba vlagati v dvojniku, torej tudi za nasprotno stranko, da ima ta možnost, da se o njih izjavi. Sicer pa je nepravilno stališče, da je tuja sodna odločba pravnomočna. Po informacijah italijanskega odvetnika nasprotnega udeleženca je bila proti njej vložena pritožba. Dokazovanje neobstoječih dejstev je težko, dokazuje se obstoj, ne pa neobstoj dejstev, to pa se tudi argumentira s predpisi. Sodišče mora pravo poznati. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere italijanske predpise je sodišče uporabilo, da bi ovrglo tezo nasprotnega udeleženca, da je morebitna začasna izvršljivost, če je bila ta podeljena, enaka pravnemu standardu pravnomočnosti.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, saj bi nasprotni udeleženec svoje trditve lahko dokazal s predložitvijo zatrjevane pritožbe. V zvezi z začasno izvršljivostjo pa predlagatelj pojasnjuje, da je po italijanskem pravu sodna odločba že ob izdaji izvršljiva, in sicer ne glede na morebitno pritožbo, saj ta ne zadrži izvršitve. Zato italijanska sodišča na sodbo ne dajejo posebne klavzule o izvršljivosti in zato take klavzule ni tudi na obravnavani sodbi. Morebitna kršitev, ker listine niso bile predložene v zadostnem številu izvodov, po mnenju predlagatelja ni mogla bistveno vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Nasprotni udeleženec s svojimi pritožbenimi trditvami o nepravilnostih v tem nepravdnem postopku vsebinsko opisuje procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 12/2003 p.b. - ZPP) v zvezi s 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS, št. 56/99 - ZMZPP) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86, 20/88 p. - ZNP). Gre za absolutno bistveno kršitev postopka, ki je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ne pa za relativno procesno kršitev, kot je razumeti predlagateljevo stališče v odgovoru na pritožbo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nasprotnemu udeležencu hkrati s sklepom o priznanju tuje sodne odločbe ni bila vročena overjena fotokopija te odločbe, kar ne izhaja samo iz njegovih pritožbenih trditev (enako je zatrjeval že v ugovoru), ampak tudi iz povratnice v spisu. Zato je v pritožbi (in že prej v ugovoru) lahko le ugibal, s kakšnimi potrdili je tuja sodna odločba opremljena in kakšna je njihova vsebina. S takšnim ravnanjem mu je bila znatno zožena možnost obravnavanja pred sodiščem, predvsem pa polna utemeljitev ugovora. Šele v sklepu o zavrnitvi ugovora je dobil podatke, kakšna naj bi bila vsebina potrdila. Zato je treba njegovo pritožbeno trditev, da ga je italijanski odvetnik obvestil, da je proti tuji sodni odločbi vložil pritožbo, obravnavati drugače, kot se sicer obravnavajo pritožbeno nove trditve in na kar opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo.

Ugotovljena procesna kršitev ima za posledico obvezno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Kljub temu vrhovno sodišče odgovarja tudi na ostale pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

Sodišče ni navedlo predpisov, na podlagi katerih je presojalo, ali je tuja sodna odločba pravnomočna. Iz razlogov o tem vprašanju pa izhaja, da ga je presojalo po slovenskem civilnem procesnem pravu, po katerem izvršljivost zajema tudi pravnomočnost (vendar samo praviloma, ker so tudi primeri, ko pritožba ne zadrži izvršitve sklepa). Po določbi prvega odstavka 95. člena ZMZPP mora predlagatelj poleg tuje sodne odločbe predložiti tudi potrdilo pristojnega tujega sodišča oziroma drugega organa o pravnomočnosti te odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana. V tej zadevi je zato treba vprašanje pravnomočnosti presojati po italijanskem pravu. Po trditvah predlagatelja v njegovem dopisu z dne 16.11.2000 naj italijanska sodišča ne bi izdajala posebnega potrdila o pravnomočnosti, ker klavzula izvršljivosti predpostavlja pravnomočnost. Sodišče je tem trditvam nekritično sledilo. Predlagatelj namreč sedaj v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da italijanska sodišča posebne klavzule o izvršljivosti v primerih začasne izvršljivosti ne dajejo in zato take klavzule tudi predložena sodba nima. Presoja sodišča o pomenu izdaje sodbe v izvršljivi obliki z dne 9.6.2000 (točneje žiga italijanskega sodišča na zadnji strani te sodbe z navedenim datumom, saj sama sodba nosi datum 21.3.2000) je zato in tudi glede na vsebino prevoda žiga na zadnji strani sodbe vprašljiva, zlasti pa je vprašljivo, ali ta zapis res pojmovno zajema potrdilo o pravnomočnosti. Razlike med pravnomočnostjo in izvršljivostjo po italijanskem pravu so namreč znatno večje kot po slovenskem pravu. Mnoge zakonske določbe italijanskega civilnega procesa omogočajo izvršljivost (na primer nespornih delov obveznosti) že med postopkom na prvi stopnji, poleg tega pa je drugače urejena izvršljivost ob sami izdaji sodne odločbe prve stopnje. Po 282. členu Codice di procedura civile sodišče že v sami sodbi podeli začasno izvršljivost, torej že pred vročitvijo sodbe strankam in seveda tudi pred eventuelno vložitvijo pritožbe. Prav na ta člen pa se sklicuje italijansko sodišče v sodbi na 9. in 10. strani, ko izreka sodbo za začasno izvršljivo med strankama. Na možnost začasne izvršljivosti je nasprotni udeleženec opozarjal že v ugovoru, vendar sodišče na to ni odgovorilo. Predvsem pa sodišče zapisa žiga na zadnji strani sodbe ni presojalo po 324. členu italijanskega zakonika o formalni pravnomočnosti.

V novem postopku bo moralo sodišče opraviti manjkajočo vročitev, nato pa ponovno presoditi, ali je predlagatelj res izkazal, da je obravnavana sodna odločba opremljena s potrdilom o njeni pravnomočnosti po italijanskem pravu, ali je torej poleg ostalih pogojev zadoščeno tudi pogoju za njeno priznanje po drugem odstavku 95. člena ZMZPP.

Zato je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Odločitev o pritožbenih stroških obeh udeležencev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 110. členom ZMZPP.