Jedro

Navedbe toženke, da ne vidi razlogov, da o stroških postopka zavarovanja ne bi smelo biti odločeno z aktom (odločbe oziroma sklepom), izdanim v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, v zvezi s katerim je bilo odrejeno zavarovanje, so v direktnem nasprotju z določbami ZUP, da mora organ o stroških postopka odločiti v posebnem sklepu, če ne odloči o stroških v sklepu, s katerim je končan postopek. V zadevi namreč ni sporno, da je bil postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti končan - ustavljen. Postopek zavarovanja je bil začet s sklepom finančnega organa z dne 26. 4. 2018, je potekal samostojno in neodvisno od postopka inšpekcijskega nadzora, lahko da vzporedno in iz razlogov, ki so nastali v DIN, kot navaja toženka, vendar pa gre za samostojen postopek, ki se lahko konča na različne načine in so v tem postopku tudi zagotovljena pravna sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, II. točka izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije 0610-4975/2017-33 z dne 10. 10. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) je s sklepom ustavila postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožnika, začet s sklepom tega organa z dne 26. 4. 2018 ustavi (točka I. izreka). O stroških postopka bo odločeno v odločbi o glavni stvari oziroma s sklepom o ustavitvi davčnega nadzora. Davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (II. izreka - v nadaljevanju tudi izpodbijani sklep). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je finančni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju tudi DIN) davka na dodano vrednost v obdobju od 1. 6. 2016 do 30. 11. 2017 tožniku izdal 26. 4. 2018 začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznost, ki ga je pritožbeni organ po pritožbi tožnika odpravil in zadevo vrnil finančnemu organu v ponovni postopek. Slednji je postopek zavarovanja izpolnitve davne obveznosti tožnika ustavil (četrti odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ker je tožnik v pritožbi priglasil tudi stroške, je finančni organ z izpodbijanim sklepom v skladu s petim odstavkom 213. člena in tretjim odstavkom 118. člena ZUP odločil, da bo o stroških finančni organ odločal v dispozitivu odločbe o glavni stvari, oziroma s sklepom o ustavitvi davčnega nadzora.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in med drugim navaja, da je bistveno v zadevi, da iz izreka sklepa, s katerim je postopek končan, jasno izhaja, da finančni organ priglašenih stroškov tožnika ni spregledal, ter da bo o njih odločil naknadno, ter da je postopek zavarovanja v konkretnem primeru smiselno šteti za del inšpekcijskega postopka.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno. Spor je le o tem, ali bi morala tožena stranka (pravilno prvostopenjski organ – opomba sodišča) z odločitvijo, da se postopek zavarovanja ustavi, odločiti tudi o stroških, ki so tožniku nastali zaradi nezakonito uvedenega postopka zavarovanja. Sklicuje se na tretji odstavek 118. člena ZUP, ki ga citira. Za odločitev, da bo o stroških postopka zavarovanja odločeno v odločbi o glavni stvari, v ZUP ni podlage. O stroških postopka mora davčni organ odločiti v sklepu ali v posebnem sklepu, ne pa v odločbi o glavni stvari, ki ni v ničemer odvisna od postopka zavarovanja, ki je samostojen postopek. Ni podlage, da bi se odločanje o stroških, ki so tožniku nastali v postopku zavarovanja, pridržalo za odločanje o glavni stvari. Postopek zavarovanja po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in po Zakonu o izvršbi in zavarovanju ( v nadaljevanju ZIZ) sta si v bistvenem podobna. Nobenega razloga ni, da toženka (prav finančni organ - opomba sodišča) v pravočasno priglašenih stroških tožnika ne bi odločala v več kot pol leta, saj mora o vsaki zahtevi v upravnem postopku odločati v roku 30 dneh. Postopek zavarovanja ni del odločanja o glavni stvari, tudi ni njegova nujna ali bistvena sestavina. Gre za vzporeden postopek, zato je napačno stališče toženke, da naj bi bila II. točka izreka sklepa, ki jo tožnik izpodbija, pravilna, ker da poimenovanje „posebnega sklepa“ ni pomembno in bi lahko to pomenilo tudi glavno odločbo. Slednje je napačno in v nasprotju z ureditvijo 118. člena ZUP. Posebni sklep zagotovo ni odločba o glavni stvari. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži v roku v 8 dneh povrnitev stroškov postopka in stroškov upravnega spora, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravni aktov in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je finančni organ pravilno in zakonito ob ustavitvi postopka zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, odločil, da bo o stroških postopka odločil v odločbi o glavni stvari, oziroma s sklepom o ustavitvi davčnega nadzora. Sodišče ugotavlja, da se finančni organ in toženka sklicujeta na pravilno pravno podlago 213. člena ZUP, po katerem se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih stranke (prvi odstavek) in da se v izreku obligatorno (med drugim) odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. Pravilno se sklicujeta tudi na 118. člena ZUP, ki med drugim določa, da se v primeru, če se postopek konča s sklepom, o stroških odloči v tem sklepu in da če organ ne odloči o stroških, mora v tem sklepu navesti, da bo odločal o stroških v posebnem sklepu (tretji odstavek).

7. Po presoji sodišča pa finančni organ in toženka določb ZUP, na katere se sklicujeta v svoji obrazložitvi, nista pravilno uporabila. Sodišče se strinja z razlogi tožbe, da ni enačiti posebnega sklepa o stroških z odločbo o glavni stvari oziroma s sklepom o ustavitvi davčnega nadzora, tako kot izhaja iz izpodbijane točke II. izreka sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti. Sodišče tudi ne sledi razlogom toženke, da je postopek zavarovanja smiselno šteti za del inšpekcijskega postopka, ker da je do izdaje sklepa o zavarovanju prišlo zaradi dotedanjih ugotovitev v inšpekcijskem postopku, pri čemer daje primerjavo z davčnim izvršilnim postopkom, ki se šteje za nadaljevanje inšpekcijskega postopka in se pri tem sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS. Slednje po presoji sodišča ni primerljivo za obravnavani primer. Navedbe toženke, da ne vidi razlogov, da o zadevi, kot je obravnavana, o stroških postopka zavarovanja ne bi smelo biti odločeno z aktom (odločbe oziroma sklepom), izdanim v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, v zvezi s katerim je bilo odrejeno zavarovanje, so v direktnem nasprotju z določbami ZUP, da mora organ o stroških postopka odločiti v posebnem sklepu, če ne odloči o stroških v sklepu, s katerim je končan postopek. V zadevi namreč ni sporno, da je bil postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti končan - ustavljen. Postopek zavarovanja je bil začet s sklepom finančnega organa z dne 26. 4. 2018, je potekal samostojno in neodvisno od postopka inšpekcijskega nadzora, lahko da vzporedno in iz razlogov, ki so nastali v DIN, kot navaja toženka, vendar pa gre za samostojen postopek, ki se lahko konča na različne načine in so v tem postopku tudi zagotovljena pravna sredstva. V obravnavanem primeru se je končal na način, da se je postopek ustavil in finančni organ je dolžan zato odločiti tudi o stroških postopka, ki jih je tožnik pravočasno priglasil oziroma odločiti o tem, ali so nastali stroški postopka, določiti njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku (kar ni storil) ali pa navesti, da bo o stroških izdan poseben sklep o stroških, seveda v roku, ki je določen v ZUP za izdajo sklepa, ne pa v „odločbi o glavni stvari oziroma s sklepom o ustavitvi davčnega nadzora“, kot je nepravilno navedel finančni organ v točki II. izreka sklepa o ustavitvi postopka, saj „glavna stvar“ je v konkretni zadevi že odločena in sicer je izdan sklep o ustavitvi postopka zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožnika.

8. Ker je po povedanem izpodbijana II. točka izreka navedenega sklepa nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi tretje alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo finančnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo finančni organ odločil o stroških postopka, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka v roku 8 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).