Jedro

Na zakonitost izpodbijane inšpekcijske odločbe (o obveznosti odstranitve neskladne gradnje) ne vpliva okoliščina, da v času njene izdaje odločba, s katero je bila tožnici odrejena ustavitev neskladne gradnje – treh betonskih zidanih opornih zidov (z dne 25. 5. 2018), še ni bila pravnomočna. Pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek 146. člena ZGO-1); to pa pomeni, da inšpekcijska odločba pravno učinkuje z vročitvijo inšpekcijskemu zavezancu ter ne šele po njeni dokončnosti ali pravnomočnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil: (1) da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka do 31. 1. 2019 odstraniti neskladne dele treh betonskih zidanih opornih zidov spremenljivih višin, to je znižati vse tri zidane betonske oporne zidove na zemljišču s parc. št. 343/2 k.o. ... ter vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju Upravne enote Ljubljana z dne 30. 9. 2016, pri čemer neskladno gradnjo na dan 13. 3. 2018 predstavljajo oporni zidovi 1, 2 in 3 v tam navedenih višinah, (2) da če tožnica ne bo izvršila naloženega dejanja na način in v roku iz odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo, (3) da se za vse tri objekte izrečejo prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov, (4) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, (5) da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, (6) da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica 25. 5. 2018 izdala odločbo, s katero je tožnici na podlagi 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredila, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo treh betonskih zidanih opornih zidov spremenljivih višin na zemljišču s parc. št. 343/2 k.o. ..., ki jih izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 30. 9. 2016. V navedeni odločbi je bilo navedeno, da ustavitev gradnje velja, dokler si tožnica ne pridobi dokončnega spremenjenega gradbenega dovoljenja, pri čemer mora tožnica zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja v roku enega meseca po vročitvi odločbe. Z odločbo drugostopenjskega organa z dne 24. 8. 2018 je odločitev gradbene inšpektorice postala dokončna. Inšpektorica je dne 3. 9. 2018 po uradni dolžnosti opravila poizvedbe na pristojno upravno enoto, iz katere so dne 10. 9. 2018 sporočili, da iz evidenc arhivskega in dokumentarnega gradiva ni razvidno, da bi tožnica zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 30. 9. 2016. Glede na navedeno je gradbena inšpektorica ugotovila, da tožnica ni izpolnila zahteve iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 25. 5. 2018, zato so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po drugem odstavku 153. člena ZGO-1. Po oceni gradbene inšpektorice je rok za odstranitev objekta glede na zahtevnost odstranitve primeren.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 15. 11. 2018 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ugotavlja, da se je s 1. 6. 2018 začel uporabljati Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), vendar se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah slednjega. Predmetni inšpekcijski postopek pa je bil pričet pred 1. 6. 2018 in se tako ta postopek vodi na podlagi določb ZGO-1. Drugostopenjski organ se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je rok za odstranitev neskladnih delov opornih zidov prekratek. V obravnavanem primeru ne gre za zahteven objekt ter niso potrebne posebne priprave pred rušitvijo. Prav tako zimski čas ni ovira za znižanje višin predmetnih opornih zidov. Neutemeljena je tudi navedba tožnice, da bi odstranjevanje zidov ogrozilo varnost in stabilnost hiše. Drugostopenjski organ tudi zavrača pritožbeno navedbo, da se z izpodbijano odločbo posega v pravico tožnice do nedotakljivosti stanovanja in do zdravega življenjskega okolja. Dejstvo, da inšpekcijska odločba z dne 25. 5. 2018 še ni pravnomočna, pa tudi ni ovira za nadaljevanje inšpekcijskega postopka oziroma izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe.

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. V zvezi z očitkom zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnica navaja, da je organ odločil na podlagi ocenjenih ter ne nesporno ugotovljenih relevantnih dejstev. Iz zapisnika inšpekcijskega organa z dne 23. 4. 2018 namreč izhaja, da na opravljenem ogledu na terenu inšpektorica betonskih zidov 1 in 3 ni izmerila na najvišjem delu, zato so najvišje višine betonskega dela opornih zidov izračunane. Taka metoda ugotavljanja relevantnih dejstev s strani inšpekcijskega organa v inšpekcijskem postopku pa je povsem nezanesljiva in neustrezna ter je zato odločitev organa, sprejeta na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilna in nezakonita. Ker organ tožnici očita ravno preseganje dovoljenih višin z zidovoma 1 in 3, je bil inšpekcijski organ vsekakor dolžan višini sam neposredno na kraju samem tudi izmeriti. Očitno je inšpekcijski organ izmeril le najvišji betonski del opornega zidu 2. Povsem enak očitek kot glede opornega zidu št. 1 tožnica uperja tudi glede opornega zidu 3. Tožnica ob tem poudarja, da sta oporna zidova 1 in 3 fizično dostopna na vseh njunih, tudi najvišjih delih in je višino zidov možno povsod izmeriti z metrom. Za izmero višine zidov 1 in 3 ne obstojijo nikakršne ovire. Prav tako v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kaj naj bi predstavljal faktor 0,19, ki ga uporablja inšpekcijski organ. Glede na to je neutemeljeno, da organ prve stopnje tožnici po tako ugotovljenem dejanskem stanju v izpodbijani odločbi očita kršitev (lokacijskih) pogojev glede spornih opornih zidov iz gradbenega dovoljenja. Ker izrek izpodbijane odločbe drugih neskladnosti zidov 1 in 3 z gradbenim dovoljenjem – poleg preseganja v višinah v dveh točkah – ne navaja, je zaključek prvostopenjskega organa glede preseganja dovoljenih višin opornih zidov materialnopravno napačen.

Tožnica dalje navaja, da je bilo gradbeno dovoljenje za obravnavane oporne zidove izdano za že zgrajene oporne zidove, saj je šlo za legalizacijo objekta (zidov) kot celote. Pomembno je, da je tožnica ravnala skladno z gradbenim dovoljenjem in njegovo projektno dokumentacijo. Razmerje med zidanim delom zidov in škarpniki je tožnica po projektni dokumentaciji in gradbenem dovoljenju prilagajala višini terena, kot je bilo to tudi izrecno predvideno (stran 8 vodilne mape). Poleg tega je v predmetni zadevi za ugotavljanje skladnosti zgrajenih objektov (opornih zidov) z izdanim gradbenim dovoljenje povsem nepomemben podatek o razmerju med škarpniki in preostalim delom opornih zidov. Objekti kot celota namreč v nobeni točki ne presegajo največje višine, kot je določena v lokacijskih podatkih vodilne mape projektne dokumentacije za legalizacijo objekta. Vodilna mapa pa je sestavni del veljavnega pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno, saj niso ugotovljena morebitna odstopanja med absolutnimi višinami dejansko izvedenih opornih zidov nad terenom in dovoljenimi višinami zidov nad terenom po gradbenem dovoljenju.

Projektna dokumentacija, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja z dne 30. 9. 2016, predvideva izgradnjo (legalizacijo) opornih zidov na zemljišču parc. št. 343/2 k.o. ... v naslednjih izmerah: - skupna dolžina 49,86 m, - širina pete temelja podpornega zidu: 1,70 m, - širina podpornega zidu: 0,30 m, - največja višina konstrukcije podpornega zidu nad terenom: 2,40 m, - betonski škarpniki se izvedejo kaskadno v širini 0,45 m. Sporne višine opornih zidov, zaradi česar inšpekcijski organ tožnici očita neskladnost gradnje z veljavnim gradbenim dovoljenjem, po nobenem delu zidov niti ne dosegajo največje predvidene in dovoljene višine nad koto terena 2,40 m, kot je določeno v projektni dokumentaciji. Inšpekcijski organ je sicer nepravilno ugotovil najvišjo točko opornih zidov 2,30 m. Tožnica dalje navaja, da se izpodbijana odločba opira na gradbeno dovoljenje in lokacijske pogoje iz gradbenega dovoljenja z dne 30. 9. 2016 in pri tem govori o nekih „zidanih betonskih opornih zidovih“, s čemer poskuša prikazati obstoj razmejitev glede na sestavo opornih zidov (na betonski zidani del in na škarpnike), kar naj bi imelo posledice tudi na dovoljeno višino opornih zidov. Iz veljavnega pravnomočnega gradbenega dovoljenja take omejitve ne izhajajo. Inšpekcijski organ prve stopnje je materialno pravo uporabil napačno. Gradbeno dovoljenje namreč določa le najvišjo dovoljeno višino posameznega opornega zidu, brez da bi omejevala oziroma pri tem govorila o „betonskem zidanem delu opornega zidu“. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da tožnici ni mogoče očitati nikakršnih kršitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali drugih materialnopravnih predpisov zaradi izvedenih gradbenih del (opornih zidov). Po mnenju tožnice je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker gradbena inšpektorica pri izrekanju odločbe ni upoštevala kriterijev sorazmernosti izrečenega ukrepa s težo posega v lastninsko pravico tožnice. V obravnavanem primeru gre za oporne zidove nad občinsko javno cesto, ki preprečujejo drsenje zemljišča pod legalno zgrajeno stanovanjsko stavbo tožnice na javno cesto. Višina opornih zidov ni stvar odločitve tožnice, za tako višino se tožnica ni odločila sama, temveč je bila v izgradnjo višine zidu, kot je izvedena v naravi, prisiljena zaradi reliefa terena. Iz tožbe tožnice zoper odločbo inšpektorja z dne 4. 10. 2018 je razvidno, da je v pravnomočnem gradbenem dovoljenju predpisana najvišja točka opornih zidov, s tem da mora tožnica upoštevati konfiguracijo terena. Tožnica je tako obravnavane objekte izvedla skladno z gradbenim dovoljenjem. S tem da razmerje med zidanim delom zidu in škarpniki v določenih točkah odstopa od razmerja, predvidenega v gradbenem dovoljenju. Inšpektorica pa ni pojasnila oziroma obrazložila, ali so odstopanja znotraj dovoljenih odstopanj po 66. členu Gradbenega zakona oziroma ali gre za preseganje dovoljenih odstopanj, in v katerem delu. Prav tako inšpekcijski organ pri svoji obrazložitvi ni upošteval, da gre za en sam samostojen objekt oziroma drug poseg v prostor, ki sestoji iz zidanega dela in iz škarpnikov, ki pa niso samostojen objekt. Če bi bilo upoštevano vse navedeno, bi morala gradbena inšpektorica pravilno ugotoviti, da je izvedeni poseg skladen z gradbenim dovoljenjem. V zvezi s sorazmernostjo izrečenega ukrepa s težo kršitve tožnica še navaja, da je sporni poseg v prostor nujen iz že navedenih razlogov in se ga ne da izvesti drugače, kot je izveden v naravi. Poseg sam po sebi je dovoljen in gre za neskladje glede višin oziroma glede prilagajanja objekta reliefu na terenu, ki pa v veljavnem gradbenem dovoljenju ni bil natančno določen. Če bi tožnica sledila izpodbijani odločbi in bi oporne zidove znižala, bi nastala nepopravljiva škoda, saj bi znižanje opornih zidov nevarno ogrožalo naseljeno stanovanjsko stavbo tožnice zaradi posledičnega plazenja terena. Znižanje višine obravnavanih opornih zidov bi povzročilo nevarnost porušitve javne občinske ceste in posutje višje ležečega zemljišča ob opornem zidu na to občinsko javno cesto. Zato tudi morebitna neskladnost dovoljenega objekta oziroma odstopanja dovoljenega objekta od veljavne odločbe ne more biti močnejši interes od zavarovanja varnosti življenja v stanovanjski stavbi tožnice in njene družine ter varnosti obstoja javne ceste in prometa na njej pred posutjem terena. Iz navedenega razloga je izrečeni ukrep v očitnem nesorazmerju z interesom za legalnost predvidenega posega.

Tožnica si doslej ni mogla pridobiti spremembe gradbenega dovoljenja, ker prostorski akt ne predvideva gradnje še višjih opornih zidov, kot so opisani v sedaj veljavnem gradbenem dovoljenju, pri čemer pa je oporni zid en sam objekt, ne glede na to, ali zid sestoji iz zidanega dela in škarpnikov ali gre za zid v celoti. Če bi inšpektorica v celoti sledila določilom prostorskega akta, bi ugotovila, da so zidovi izvedeni skladno z veljavnim gradbenim dovoljenjem.

Glede na to tožnica meni, da je izpodbijana odločba nezakonita ter predlaga sodišču, naj presodi, da je tožba utemeljena ter odpravi odločbo prvostopenjskega organa z dne 12. 9. 2018 in da se inšpekcijski postopek zoper tožnico ustavi. V dokazne namene se tožnica sklicuje na listine predmetnega upravnega spisa, posamezne listine spisa v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja, tožbo zoper odločbo inšpekcije z dne 4. 10. 2018, vpogled v sodni spis I U 2030/2018 ter predlaga tudi svoje zaslišanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču dokumente upravne zadeve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, izdani na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka v roku do 31. 1. 2019 odstraniti neskladne dele treh betonskih zidanih opornih zidov na parc. št. 343/2 k.o. ... ter vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju z dne 30. 9. 2016. 7. Po drugem odstavku 153. člena ZGO-1 mora investitor gradnje, ki se je izvajala v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in je zato pristojni gradbeni inšpektor odredil njeno ustavitev, za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v enem mesecu po izrečenem ukrepu, z gradnjo pa lahko nadaljuje šele po dokončnosti takšnega dovoljenja; če investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi pristojni gradbeni inšpektor, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnici dne 25. 5. 2018 na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1 izdana inšpekcijska odločba, s katero ji je bila odrejena ustavitev gradnje predmetnih treh betonskih zidanih opornih zidov na pac. št. 343/2 k.o. ..., ki jo izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 30. 9. 2016, dokler ne pridobi dokončnega spremenjenega gradbenega dovoljenja. Sporno tudi ni, da je bila navedena odločba v času izdaje izpodbijane odločbe dokončna (z dne 24. 8. 2018) in izvršljiva (v njej je bilo navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve). Tožnica tudi ne ugovarja ugotovitvam izpodbijane odločbe, da ni pridobila spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma da za izdajo takega dovoljenja v zakonskem roku enega meseca od izrečenega ukrepa (z odločbo z dne 25. 5. 2018) ni vložila zahteve. Glede na tako dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča gradbena inšpektorica v določbi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 imela podlago za izdajo izpodbijane odločbe o odstranitvi neskladnih delov (predmetnih) treh betonskih zidanih opornih zidov.

9. Kot iz povedanega že izhaja, na zakonitost izpodbijane inšpekcijske odločbe (o obveznosti odstranitve neskladne gradnje) ne vpliva okoliščina, da v času njene izdaje odločba, s katero je bila tožnici odrejena ustavitev neskladne gradnje – treh betonskih zidanih opornih zidov (z dne 25. 5. 2018), še ni bila pravnomočna. Pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek 146. člena ZGO-1); to pa pomeni, da inšpekcijska odločba pravno učinkuje z vročitvijo inšpekcijskemu zavezancu ter ne šele po njeni dokončnosti ali pravnomočnosti. Po prvem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi vložena tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Glede na to je torej gradbena inšpektorica ob nesporni ugotovitvi, da je bila tožnici odločba o ustavitvi gradnje betonskih zidanih opornih zidov, neskladne z gradbenim dovoljenjem z dne 30. 9. 2016, izdana in vročena ter da je pri pristojnem upravnem organu pridobila informacijo, da tožnica v zakonskem roku enega meseca ni vložila zahteve za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja, mogla izdati izpodbijano odločbo o odstranitvi neskladnih delov betonskih zidanih opornih zidov, ne da bi morala čakati na pravnomočnost odločbe z dne 25. 5. 20181. 10. Tožbene navedbe o nesorazmernosti izrečenega ukrepa o odstranitvi neskladnih delov betonskih zidanih opornih zidov s težo kršitve tožnice, upoštevajoč pri tem nujnost preprečitve nevarnosti plazenja terena in ogrozitve s tem naseljene stanovanjske stavbe tožnice in občinske ceste, ter morebitna dopustna odstopanja po zakonu, so neutemeljene. Kot je sodišče že navedlo, gradbeni inšpektor v primeru, da ugotovi, da je bila inšpekcijskemu zavezancu zaradi neskladne gradnje izdana in vročena odločba na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, ter da v zakonskem roku enega meseca ni zahteval izdaje spremenjenega gradbenega dovoljenja, mora postopati po drugem odstavku 153. člena ZGO-1 in izdati odločbo o odstranitvi neskladne gradnje, ne da bi imel pri tem možnost odločanja po prostem preudarku oziroma možnost upoštevanja zatrjevane nesorazmernosti izrečenega ukrepa2. 11. Tožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem preseganju dovoljene višine opornih zidov 1 in 3, ker naj bi glede na zapisnik z dne 23. 4. 2018 gradbena inšpektorica višine ne izmerila, pač pa jo ugotavljala na drug način, pa so nedovoljene. Tožnica takega ugovora v pritožbi ni uveljavljala in gre torej za materialno neizčrpanost pritožbe v opisanem obsegu, po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 pa upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni vložila3; zato je navedeni tožbeni ugovor nedopusten. Na splošni ravni sodišče dodaja, da je ugotovitev neskladnosti gradnje predmet inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1 ter ne inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po kateri je bila izdana izpodbijana odločba.

12. Iz istega razloga so nedopustne tudi obširne tožbene navedbe, da je bila v postopku nepravilno ugotovljena neskladnost gradnje z gradbenim dovoljenjem z dne 30. 9. 2016 ter pripadajočo projektno dokumentacijo, da je nepomemben podatek o razmerju med škarpniki in zidanim delom opornih zidov ter da je to razmerje v skladu s projektno dokumentacijo tožnica prilagajala terenu, itd.. Tudi takih navedb tožnica v pritožbi ni uveljavljala, zato gre za materialno neizčrpanost pritožbe v opisanem obsegu (prvi odstavek 6. člena ZUS-1) ter za nedovoljene tožbene navedbe. Zgolj na splošni ravni sodišče dodaja, kot že v predhodni točki, da je ugotovitev neskladnosti gradnje predmet inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1 ter upravnih oziroma sodnih odločb, izdanih v postopkih za presojo zakonitosti navedene odločbe na podlagi uveljavljanih pravnih sredstev.

13. Nedovoljena je tudi tožbena navedba, da si tožnica ni mogla pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja, ker prostorski akt ne predvideva gradnje višjih opornih zidov, kot so opisani v veljavnem gradbenem dovoljenju, saj take navedbe tožnica ni podala že v pritožbi (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

14. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter v delu nedovoljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Relevantno dejansko stanje, torej da si tožnica za neskladno gradnjo ni pridobila spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma da ni vložila zahteve za njegovo izdajo v roku, določenem v odločbi z dne 25. 5. 2018, ki ji je bila izdana na podlagi prvega odstavka 153. člena ZUS-1, v zadevi ni niti sporno. Kolikor je tožnica sodišču predlagala izvedbo dokazov z vpogledom v zapisnik z dne 23. 4. 2018 in projektno dokumentacijo, inšpekcijsko odločbo z dne 25. 5. 2018 in gradbeno dovoljenje z dne 30. 9. 2016, gre za dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati, kajti dokazni predlogi so podani zaradi dokazovanja dejstev, ki jih tožnica v pritožbi ni zatrjevala (materialno pravno neizčrpana pritožba), kot je sodišče že obrazložilo v 11. in 12. točki obrazložitve te sodbe. Dokaza z vpogledom v tožbo zoper odločbo z dne 25. 5. 2018 ter v sodni spis v navedeni zadevi, voden pri sodišču pod opr. št. I U 2030/2018, pa je tožnica predlagala v zvezi z zatrjevanjem nesorazmernosti izrečenega ukrepa odstranitve neskladnih delov betonskih zidanih opornih zidov, ker naj bi bila sporna gradnja, kot je bila izvedena, nujna zaradi preprečitve plazenja zemljišča ter s tem zaščite tožničine stanovanjske hiše in občinske ceste; kot je sodišče že presodilo v 10. točki obrazložitve te sodbe, gre za zatrjevanje nerelevantnih dejstev in tako tudi za dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Dokazni predlog za zaslišanje tožnice pa je nesubstanciran, saj tožnica v tožbi ni obrazložila, katero dejstvo bi z njim dokazovala, zato sodišče tudi navedeni dokazni predlog zavrača; da bi sodišče ta dokaz izvedlo, bi tožnica morala navesti, katera dejstva bi z njim dokazovala, ter z verjetnostjo utemeljiti dovoljenost navajanja in pravno relevantnost teh dejstev.

16. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sicer pa je sodišče vpogledalo v sodni spis v zadevi I U 2030/2018, kot je predlagala tožnica, ter ugotovilo, da je s sodbo I U 2030/2018 z dne 23. 5. 2019 inšpekcijska odločba z dne 25. 5. 2018 postala pravnomočna. 2 Primerjaj s sodbama Upravnega sodišča I U 616/2015 z dne 7. 1. 2016 in I U 1260/2016 z dne 25. 5. 2017 ter sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 279/2017 z dne 23. 5. 2018 3 Tako (tudi) N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 56, točka 4