Jedro

Toženec je v stanovanju brez pravnega naslova, zato se mora izseliti. Tudi če bi po vložitvi tožbe prišlo do spremembe glede lastnine na strani tožeče stranke, to ni razlog, da se pravda med istima strankama ne dokonča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na C. oziroma jo izprazniti v roku 60 dni ter plačati stroške postopka. Ugotovilo je, da toženec v stanovanjski hiši živi brez pravnega naslova.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po čl. 353/1 točka 2 in 3 Zakona o pravdnem postopku, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Tožeča stranka ni aktivno legitimirana k tožbi, kajti vložen je zahtevek za denacionalizacijo stanovanja, v katerem živi toženec.

Sicer pa sta toženec in pokojna M. M. živela v ekonomski skupnosti, kar se kaže v tem, da sta toženec in njegov brat skrbela zanjo, ko je prišla domov. Tako toženec kot njegov brat sta ves čas plačevala stroške za stanovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo je prav uporabljeno. Odločitev je zato pravilna. Pritožbeno sodišče se v glavnem strinja z razlogi sodišča prve stopnje in tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: O vprašanju aktivne legitimacije pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Vložena zahteva za denacionalizacijo na vprašanje aktivne legitimacije ne vpliva. Tako ob vložitvi tožbe kot ob izdaji sodbe je tožeča stranka tista, ki lahko s stanovanjem razpolaga, kar kažejo dokazi, ki jih je o tem izvedlo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru, da bi med pravdo res prišlo do spremembe glede lastnine na strani tožeče stranke, pa glede na določbo čl. 195 Zakona o pravdnem postopku to ni razlog, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tako torej ta ugovor ne pride v poštev. Trditev, da je toženec živel z imetnico stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, pa tudi v pritožbi kaj več od trditve pritožnik ne ponuja. Po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih bi toženec bil uporabnik, če bi z imetnico živel dve leti v ekonomski skupnosti.

Kot kažejo izvedeni dokazi na prvi stopnji, že rok trajanja ni bil izpolnjen. Po ugotovitvah v sodbi se je toženec prijavil na stanovanju v juniju 1991, imetnica pa je umrla decembra 1992. Tudi sam zaslišan kot stranka (red. št. 5) je izpovedal, da se je takrat vselil. Pa tudi sicer je med pravdo trdil predvsem, da je njegov brat uporabnik, ne pa on sam ( gl. pripr. vlogo red. št. 10, gl. obravnava 25.11.1993, red. št. 23). Tako torej toženec ni bil uporabnik, o pravici do sklenitve najemne pogodbe ni potrebno razpravljati, toženec pa je v stanovanju brez pravnega naslova (prim. čl. 147/3 Stanovanjskega zakona). Zato se mora izseliti (čl. 58/1 Stanovanjskega zakona). V zvezi s tem se ni mogoče v celoti strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, kjer je govora o tem, da po uveljavitvi Stanovanjskega zakona status uporabnika ni več pomemben.

Če bi namreč šlo za situacijo iz čl. 147/3 Stanovanjskega zakona, bi bilo vprašanje, kdo je bil uporabnik, pomembno. Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl.368 Zakona o pravdnem postopku).