Jedro

Zoper sklep okrožnega sodišča je imela tožeča stranka zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom Pg 41/2014-48 z dne 5. 2. 2016 je Okrožno sodišče v Murski Soboti zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 312/2015 z dne 23. 10. 2015. V obrazložitvi je navedlo, da v skladu z določbo 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS gre v primeru, ko stranka sama vloži izredno pravno sredstvo in ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, za neodpravljivo napako, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, ne da bi se vloga vračala stranki v popravo. Razen tega je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka kot obnovitveni razlog uveljavljala razlog iz 2. točke 394. člena ZPP, kar pa ni dopustno, saj je bil navedeni razlog že predmet presoje v pritožbenem postopku, zato gre za nedovoljen predlog za obnovo postopka, ki ga je treba zavreči. 2. Zoper navedeni sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti je tožeča stranka vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. V tožbi navaja, da je obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP nedvomno podan, ker tožeči stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodne odločbe. Zavrženje predloga za obnovo postopka, ki ga je tožeča stranka vložila sama, ni v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki ter pomeni kršitev pravice do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je v odločbi Up 736/04 sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča, če Vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložil pritožnik sam, ne da bi bil pri tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice. Z razlago, kot jo je navedlo okrožno sodišče, je tožeči stranki nesorazmerno omejilo dostop do sodišča in s tem kršilo pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Tožnica zoper sporni sklep sicer ni vložila pritožbe in to iz razloga ekonomičnosti, hitrosti postopka in zaradi povsem zgrešene interpretacije tožene stranke ter njene nepravilne utemeljitve in nespoštovanja zakonskih določb ter ustave. Jasno je namreč, da bi drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sporni sklep. Tožnica v tožbi tudi ugovarja kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS v pravdnem postopku, katerega obnovo je predlagala. Navaja, da ji ni bilo omogočeno navajanje argumentov za njena stališča, da ni imela možnosti izjaviti se o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja. Predlaga, da sodišče sklep tožene stranke spremeni tako, da se ugodi njenemu predlogu za obnovo postopka oziroma podredno, da se sklep odpravi in zadeva vrne v novo odločanje. Predlaga tudi, da sodišče do končne odločitve zadrži opravljanje izvršbe v zadevi I Pg 51/2014. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ni izkoristila vseh pravnih sredstev v okviru gospodarskega spora, na katerega se nanaša zadeva, saj zoper sklep z dne 5. 2. 2016, ki se izpodbija s tožbo, ni vložila pritožbe, čeprav je bila ta mogoča. Že zaradi navedenega bi bilo treba tožbo zavreči. Ne glede na to pa tožba ni utemeljena, prav tako tudi ne zahteva za izdajo začasne odredbe, saj v zvezi s tem tožnica nima nobenih navedb, zaradi česar niso podane predpostavke za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka:

4. Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

5. Po določbi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pa le takrat, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V kolikor je drugo sodno varstvo zagotovljeno, ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje takega subsidiarnega upravnega spora.

6. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ji je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom, opr. št. Pg 51/2014-48 z dne 5. 2. 2016, s katerim je zavrglo njen predlog za obnovo pravnomočno končanega sodnega postopka, kršilo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

7. Iz tožničinih navedb ter navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, kakor tudi poslanega sodnega spisa izhaja, da tožnica zoper sporni sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti ni vložila pritožbe, čeprav je to možnost imela in je bila s tem tudi seznanjena v pravnem pouku spornega sklepa. Sodno varstvo je torej bilo tožeči stranki zagotovljeno v okviru rednega pravnega sredstva – pritožbe zoper omenjeni prvostopni sklep sodišča. To pomeni, da je imela tožeča stranka v obravnavani zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer sodno varstvo v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju pravnih sredstev v okviru pravdnega postopka pa je imela možnost tudi vložiti ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS. V zadevi pa ni sporno, da tožeča stranka pritožbe ni vložila, pri čemer tudi niso relevantni razlogi, zakaj tega ni storila.

8. Sodišče torej ugotavlja, da je zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustno, zato je posledično sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi določbe 4. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

9. Sodišče je zavrglo tudi zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

10. Tožeča stranka je hkrati s tožbo tudi predlagala, da sodišče do končne odločitve zadrži opravljanje izvršbe v zadevi I Pg 51/2014. Navedeni predlog je sodišče obravnavalo na podlagi 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

11. Ena od procesnih postavk za izdajo začasne odredbe je tudi ta, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje izvršitve, vložena tožba v upravnem sporu. Ker je sodišče, kot je opisano v prejšnjih odstavkih, ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožbe tožeče stranke v upravnem sporu niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče to zahtevo zavrglo.

K III. točki izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.