Jedro

Ne le leasingojemalec, tudi porok odgovarja za škodo, ki je leasingodajalcu nastala, saj po določbi četrtega odstavka 1017. člena OZ porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za plačilo 95,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2019 dalje, tožencu naložilo plačilo 3.368,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2019 dalje, zavrnilo pa tožbeni zahtevek do preostanka vtoževanega. Odločilo je tudi, da tožnica krije 38 % stroškov postopka, toženec pa preostalih 62 %.

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo datum odstopa, kar naj bi imelo za posledico, da storitev oziroma stroškov, nastalih po odstopu, ni dolžan plačati. Nasprotuje stroškom cenitve vozila v višini 110 EUR, ki je nastal 15. 10. 2019, izterjave pogodbene dokumentacije v višini 95,86 EUR, ki je nastal 4. 10. 2019, provizije pri prodaji v višini 600,85 EUR, ki je nastal 4. 12. 2019, skladiščenja vozila za 77 dni v višini 939,40 EUR, ki je nastal po prenehanju leasing pogodbe, čiščenja vozila v višini 30 EUR, ki je nastal 13. 11. 2019, in odjave vozila v višini 8,40 EUR, ki je nastal 22. 10. 2019. Nasprotuje tudi strošku zavarovanja, ker ta ne izvira iz časa sklenitve pogodbe o leasingu in podane poroštvene izjave, temveč iz kasnejšega soglasja leasingojemalca k zavarovanju po generalni polici, in cenitve, ker je bila občutno nepravilna in bi po njegovi oceni njeno plačilo tožnica morala zavrniti. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v višini izpodbijanih zneskov in posledično glede stroškov postopka, podredno pa njeno razveljavitev v tem delu in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Med pravdnima strankama ni spora, da se je toženec kot porok in plačnik (solidarni porok) zavezal, da bo plačal vsak znesek po Pogodbi o leasingu za osebni avtomobil, ki ga je pri tožnici (leasingodajalec) najela družba A, d. o. o., (leasingojemalec), če ga ta ob zapadlosti ne bo poravnala. Pa tudi ne, da je zaradi neplačevanja obrokov tožnica opominjala na plačilo tako leasingojemalca kot poroka, nato pa zaradi neplačevanja razdrla pogodbo. Toženec je 15. 9. 2019 prejel tožničino izjavo o odstopu od pogodbe z dne 10. 9. 2019. Nima prav, da je že 10. 9. 2019 odpoved tudi pričela učinkovati. Čeprav je odstop od pogodbe enostransko upravičenje, mora biti, da pravno razmerje preneha, takšna izjava vročena drugemu pogodbeniku.

6.Ne glede na to je toženec dolžan tožnici povrniti tudi stroške, ki so ji nastali po prenehanju pogodbe (ne le vrednost leasing obrokov, znižanih za vrednost vrnjenega vozila, ki ji konkretno več ne nasprotuje). Ne le leasingojemalec, tudi porok odgovarja za škodo, ki je leasingodajalcu nastala, saj po določbi četrtega odstavka 1017. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Da bi bilo dogovorjeno kaj drugega, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tega pa ne izpostavlja niti toženec v pritožbi. Nasprotno, Splošni pogoji, ki so del konkretne leasing pogodbe, določajo, da je v primeru odstopa od leasing pogodbe zaradi kršitev na strani leasingojemalca leasingodajalec upravičen do odškodnine, ki je enaka vsoti vseh zapadlih in nezapadlih neplačanih obrokov po tej pogodbi, povečano za stroške opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšano za cenitveno vrednost vozila po razdrtju pogodbe.

7.Prav vsi priznani stroški (cenitve vozila v višini 110 EUR, provizije pri prodaji v višini 600,85 EUR, skladiščenja vozila v višini 939,40 EUR, čiščenja vozila v višini 30 EUR in odjave vozila v višini 8,40 EUR) so tožnici nastali zaradi odstopa od pogodbe, do katerega je pripeljalo leasingojemalčevo (in porokovo) neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Če ne bi prišlo do kršitve in odstopa od pogodbe, tožnica vozila ne bi terjala nazaj, hranila, prodajala (ga pred tem morala očistiti), cenila, odjavila in podobno. Nedvomno so tako vsi priznani stroški nastali po leasingojemalčevi krivdi. Datum njihovega nastanka tako na toženčevo obveznost ne vpliva.

8.Tožnici tudi ne gre naložiti, da bi morala opravljeno cenitev zavrniti, čeprav je bilo v postopku nato vozilo ocenjeno na več, kot je bilo po vračilu vozila. Tožnica kot finančna ustanova ni strokovnjak za vrednost vozil, zato jo tudi dolžnost zmanjševanja škode k temu ne zavezuje. Strošek cenitve sta pogodbeni stranki tudi izrecno zajeli s sklenitvijo pogodbe, za katero veljajo citirani splošni pogoji, in za katero je toženec dal poroštvo. Ugovor prenizke vrednosti pa je lahko postavil v tem postopku, presežek vrednosti vozila je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu višine, ki jo je dolžan povrniti, kot mu v tej višini priznalo tudi pravico do povračila stroškov pravdnega postopka.

9.Neutemeljeno toženec nasprotuje tudi povračilu stroškov v višini 627,40 EUR na račun zavarovanja avtomobilske odgovornosti za čas od 9. 9. 2018 do 9. 9. 2019, torej še v času veljavnosti pogodbe o leasingu. Vozilo je zavarovala tožnica po generalni polici, s tem se je 14. 9. 2018 toženec kot zakoniti zastopnik strinjal. Strošek zavarovanja je strošek, ki ga je moral po pogodbi nositi leasingojemalec. Tudi, če bi vozilo zavaroval sam, gre za obveznost, za katero bi konkretno zavarovalno pogodbo sklenil po podpisu poroštvene izjave, a je bil njen nastanek znan že tedaj, zato bi bil toženec kot solidarni porok zavezan tudi za to obveznost. Če je vozilo leasingojemalec zavaroval tako, da je to prepustil leasingodajalcu, ničesar ne spremeni.

10.Pritožbeno sodišče tožencu še pojasnjuje, da strošek izterjave pogodbene dokumentacije, ki ga izpostavlja, ni del dosojenega zneska, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Tožnica je v tem delu umaknila tožbo, sodišče prve stopnje pa je ustavilo postopek.

11.Pritožbeni razlogi se niso potrdili, pritožbeno sodišče pa tudi ni (niti v delu dosojenega zneska, zoper katerega toženec ni podal konkretnih pritožbenih razlogov) zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To ga je vodilo k zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici bi sicer moral povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, a ker ta ni specificirano zahtevala njihovega povračila, pritožbeno sodišče o njeni zahtevi za povračilo stroškov pritožbenega postopka ni moglo odločiti.

-------------------------------

1Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 256/2014 z dne 27. 5. 2014, Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1197/2003, ...

2Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009.

3Jo pa na drugi strani zavezuje k temu, da vozilo proda in na ta račun zmanjša škodo.

4Primerjaj 8. točko obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.