Jedro

Območna enota tožene stranke je prejela zahtevo za ugotovitev delovne dobe tožnika. O tej zahtevi toženka še ni odločila. Tožnik zato še ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Prav tako pa tudi ni prišlo do molka organa, kakor je za ta institut določeno v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Zato je tožnikova tožba (zaradi izdaje potrdila o pokojninski dobi v tujini) preuranjena in jo je potrebno zavreči (75. člen ZDSS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, ker je ugotovilo, da v sporu niso podane procesne predpostavke po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), prav tako niso bile izpolnjene predpostavke za molk organa na podlagi 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, zato je sodišče prve stopnje tožbo tožnika na podlagi 75. člena ZDSS-1 kot preuranjeno zavrglo.

Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da iz zahtevka tožnika ne izhaja, da bi bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih pravicah zaradi dokončnega upravnega akta, saj je tožnik določno navedel, da je toženka tožniku: "na osnovni nepopolnih podatkov Pokrajinskega fonda za penzijsko in invalidsko osiguranje A. neutemeljeno znižala pokojninsko z odločbo z dne 13. 9. 2012". Toženka izigrava tožnika z opustitvijo dolžnega ravnanja, tj. izstavitve vtoževanega potrdila, tako da tožnik ne more na njegovi podlagi odpraviti oškodovanja zaradi napačne odmere pokojnine. Gre tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke v zvezi s 15. točke 339. člena ZPP, zaradi česar je izpodbijani sklep nesklepčen, ker gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in med tožbenim zahtevkom, ki določno uveljavlja neutemljeno znižanje pokojnine na podlagi nepopolnih podatkov. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja pritožnik.

Tožnik je na sodišče prve stopnje dne 23. 12. 2013 vložil tožbo zaradi izdaje potrdila o pokojninski dobi v tujini. V tožbi je navedel, da je prejemnik starostne pokojnine od 23. 12. 2010 dalje, delovno dobo je pridobil pri tujem delodajalcu, zato je dne 25. 10. 2014 pri toženki vložil zahtevek za ugotovitev delovne dobe v tujini. Takšnega potrdila toženka tožniku do sedaj ni izdala. Zaradi nerazumno dolgega postopka ugotavljanja delovne dobe tožnika v tujini je predlagal, da sodišče ugotovi, da toženka ni izdala potrdila o ugotovitvi delovne dobe v tujini, da je toženka dolžna to potrdilo izstaviti in da sodba nadomesti zahtevano potrdilo, v kolikor toženka takšnega potrdila ne izda. Iz zahteve toženki izhaja (A1), da tožnik zahteva ugotovitev delovne dobe za čas od 1. 4. 1980 do 28. 2. 1986 v podjetju B., PE C..

Sodišče prve stopnje je opravilo predhodni preizkus tožbe, ter v zvezi s tem ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke iz 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Kakor pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje določba 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 določa tri predpostavke, da lahko stranka vloži tožbo in sicer morajo biti te predpostavke kumulativno izpolnjene, da pride do molka organa, te so: drugostopni organ upravnega akta o pritožbi ni izdal v zakonskem roku; stranka je podala novo zahtevo za izdajo drugostopne odločbe; 7 dni po vložitvi nove zahteve za izdajo upravnega akta drugostopnega organa le-ta ni bil izdan. V primeru, da ena od navedenih predpostavk ni podana ne pride do tako imenovanega instituta molka organa in ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe na podlagi 2. odstavka 72. člena ZDSS-1. Navedeno je pomembno v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker ji upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonitem roku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Območna enota tožene stranke v D. dne 25. 10. 2013 prejela zahtevo za ugotovitev delovne dobe tožnika. Po samih navedbah tožnika v tožbi o tej zahtevi toženka še ni odločila. Tožnik tako torej še ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Prav tako pa tudi ni prišlo do molka organa, kakor je za ta institut določeno v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba ne napada, je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 kot preuranjeno zavrglo, pravilno. Za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni drugače določeno (249. člen ZPIZ-1). Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Ur. l. RS, št. 22/2005 in naslednji) v 222. členu določa rok za izdajo odločbe. V kolikor ni potreben poseben ugotovitveni postopek mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mestu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, v drugih primerih pa najpozneje v dveh mesecih. V skladu s 4. odstavkom istega člena ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

Tožnik meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke v zvezi s 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sklepa in med tožbenim zahtevkom, ki določno uveljavlja neutemeljeno znižanje pokojnine na podlagi nepopolnih podatkov, zaradi katerih je tožnik zahteval izdajo potrebnih listin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14., niti iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni prišlo. Do navedene kršitve pride po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti zlati pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Do kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena pride v primerih, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje jasen in razumljiv ter ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, razlogi za zavrženje tožbe so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasni in podana so odločilna dejstva za zavrženje, prav tako v izpodbijanem sklepu ni o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih samega sklepa in med eventuelnimi drugimi listinami. Sodišče prve stopnje je tožniku jasno pojasnilo, da niso dane procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj tožena stranka o njegovem zahtevku do dneva vložitve tožbe še ni odločila, prav tako pa tudi še ni prišlo do molka organa, da bi tožnik na podlagi tega lahko vložil tožbo. Tožnik je na sodišče prve stopnje vložil tožbo že dne 23. 12. 2013, čeprav tožena stranka o njegovi zahtevki, ki jo je pred prvostopenjskim organom tožene stranke podal 25. 10. 2013 še ni odločila, tožnik tudi ni ravnal po določilu 4. odstavka 222. člena ZUP, niti ni prišlo do situacije določene v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču je iz sodbe Psp 512/2013 z dne 6. 3. 2014, ki je pravnomočna, znano, da je bila presojana odločba tožene stranke z dne 19. 9. 2012, s katero je bilo odločeno glede višine starostne pokojnine tožnika. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da tožnikova zaposlitev v podjetju B. v kraju A. v obdobju od 1. 4. 1980 do 28. 2. 1986 ni sporna in je bilo to obdobje upoštevano v pokojninski osnovi. V tem obdobju manjkajo za določena leta oz. mesece le podatki o plačah tožnika v tem podjetju.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP pa sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam trpi stroške pritožbe.