Jedro

Predsednik senata sodišča prve stopnje lahko po določbi 328. člena ZPP popravi le očitne pomote v sodbi in ne sme na novo oblikovati izreka sodbe. Vendar samo preoblikovanje izreka sodbe (zaradi večje jasnosti izreka) v popravnem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja take kršitve, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti, saj iz popravnega sklepa izhaja, da je sodišče vneslo v izrek sodbe le izpuščene besede "z zakonitimi zamudnimi obrestmi". Sodišče lahko izda sklep o popravi kadarkoli, torej tudi takrat, ko je sodba postala pravnomočna.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke zoper popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 15.9.1999 se ugodi in se izpodbijani popravni sklep razveljavi. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 23.9.1999 se zavrne in se potrdi izpodbijani popravni sklep. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 1.650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 290.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka in odločitev o stroških postopka, zaradi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku glede zavrnjenih 2.100.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1999 dalje do plačila ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo presežek stroškov postopka nad zneskom 290.530,00 SIT do celotnega priglašenega zneska, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1999 dalje do dneva plačila in stroške pritožbenega postopka priglašene s pritožbo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odmere teh stroškov dalje do dneva plačila. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za posamezne vrste odškodnine za negmotno škodo prisodilo prenizko odškodnino. Poleg tega pa se pritožnik pritožuje zoper odmero o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo zahtevka z dne 15.10.1993 in izvedensko mnenje z dne 12.11.1993. To je storilo brez podlage, saj je znano, da tudi sodna praksa stroške predhodnega postopka priznava že vrsto let, ker gre za potrebne stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pavšalno uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Ugotovilo pa je tudi vsa pravno relevantna dejstva za odločitev o višini priznane odškodnine. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnik graja prenizko odmerjeno odškodnino za posamezne vrste negmotne škode, pritožbeno sodišče še dodaja: Tožnik je zaradi utrpljenih poškodb v nesreči pri delu dne 23.3.1993, uveljavljal odškodnino za negmotno škodo, saj je utrpel poškodbo v predelu desnega ramena, diagnosticirano kot "sindesmolysis acromioclavicularis dex.", kar je popolno raztrganje vezivnega spoja med desno ključnico in lopatico. Ker je šlo za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel pri delu oz. v zvezi z delom, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priznala tožbeni zahtevek po temelju, zaradi česar se je bila s tožečo stranko pripravljena tudi poravnati, vendar pa tožeča stranka na poravnalno ponudbo sploh ni odgovorila. Tako je v nadaljevanju postopka ostalo sporno le še vprašanje višine odškodnine. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do odškodnine v višini 500.000,00 SIT (zahteval 1.000.000,00 SIT), za strah v višini 100.000,00 SIT (zahteval 250.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 1.000.000,00 SIT (zahteval 2.000.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo tudi 50.000,00 SIT odškodnine za skaženost (zahteval je 500.000,00 SIT), saj je izvedenec v izvedeniškem mnenju zapisal, da predstavlja brazgotina za tožnika večji kozmetični defekt. Kljub temu, da gre pri tožniku le za kozmetični defekt, je sodišče prve stopnje ocenilo, da za mladega moškega, predvsem v poletnem času, taka brazgotina predstavlja skaženost, saj se tožnik počuti nelagodno. Po mnenju pritožnika odškodnina v skupnem znesku 1.650.000,00 SIT, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo z izpodbijano sodbo za vse vtoževane oblike negmotne škode v posledici poškodbe, utrpljene v nesreči pri delu, ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 1. odst. 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis RS) in je bistveno nižja od odškodnin, ki jih sodišča redno prisojajo oškodovancem v primerljivih zadevah. Prvenstveno izpodbija priznano odškodnino za telesne bolečine, saj bi moralo sodišče upoštevati ne samo tiste telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je tožnik že pretrpel in jih kot že prestane povzema v izpodbijani sodbi, ampak tudi telesne bolečine, ki jih bo tožnik kot mlad moški imel v posledici obravnavane poškodbe vse do konca življenja. Prav tako je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožniku glede na to, da se ne bo mogel nikoli več ukvarjati z judom, zlasti ne aktivno kot tekmovalec, celoten zahtevani znesek odškodnine. Prenizko pa je odmerjena tudi odškodnina za utrpljeni strah in pa duševne bolečine za skaženost. Pritožnik pri zatrjevanju zmotne uporabe materialnega prava prvostopnemu sodišču torej očita, da v sodnem postopku pri odmeri odškodnine za posamezne vrste utrpljenih škod ni dovolj upoštevalo izvedeniško mnenje dr. M. T.. Pritožbeno sodišče navedenih pritožbenih trditev ne sprejema, saj zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo podano izvedeniško mnenje in priznalo tožniku pravično odškodnino ob upoštevanju uveljavljanih standardov v sodni praksi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine (2. odst. 200. čl. ZOR). Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, sodno prakso in načelo pravičnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi s priznano odškodnino še pojasnjuje, da pri odškodnini za negmotno škodo ni mogoča reparacija, ampak je odškodnina satisfakcija. Zato je treba odškodnino določiti upoštevajoč naravo poškodbe, njeno zdravljenje in intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna. Za določitev pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti morajo biti aktivnosti, za katere je oz. bo oškodovanec prikrajšan, čimbolj določno opredeljene. Ugotovljeno mora biti, za katere aktivnosti bo oškodovanec prikrajšan, kot tudi, ali so te aktivnosti take, da bo zato utrpel duševne bolečine, ker teh aktivnosti ne bo mogel izvajati. Vse te okoliščine pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dovolj upoštevalo. Upoštevajoč mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da je pri tožniku podano zmanjšanje zaradi splošnih življenjskih aktivnoti 5%, je priznana odškodnina za tovrstno škodo tudi po zaključku pritožbenega sodišča povsem primerna. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" iz 200. čl. ZOR, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi poškodbe, njegovemu zdravju, intenzivnosti ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu kot tudi duševnih bolečin zaradi skaženosti, ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, v kolikor izpodbija višino priznane odškodnine, zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka priznati tudi priglašene stroške za sestavo zahtevka dne 15.10.1993 in izdelano izvedensko mnenje z dne 12.11.1993 za potrebe predhodnega postopka, saj ti stroški ne predstavljajo stroške sodnega postopka. Med potrebne stroške tožnika torej ne spadajo stroški za sestavo zahtevka pri delodajalcu in v predhodnem postopku izdelano izvedeniško mnenje, ki ga sodišče ni niti upoštevalo in je oprlo svojo odločitev le na izvedeniško mnenje, pridobljeno tekom sodnega postopka. Stroški, ki nastajajo tožniku v postopku varstva pravic, ne spadajo med potrebne stroške, ki bi jih morala povrniti nasprotna stranka. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo dva popravna sklepa. S sklepom z dne 15.9.1999 je sodišče prve stopnje popravilo sodbo opr.št. I Pd 3388/94 z dne 5.5.1999 tako, da je v izreku sodbe dodalo točko 3, ki se glasi "tožena stranka je dolžna tožniku povrniti povzročene pravdne stroške v višini 290.530,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo". Tožeča stranka je ponovno podala predlog za popravo sodbe dne 22.9.1999, ker je v tem sklepu ob zapisu, da je izpadla točka 3 izreka, zgolj ponovno povzet izrek o stroških, toda tudi tokrat brez vtoževanih zakonitih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je nato dne 23.9.1999 izdalo nov popravni sklep, s katerim pa je izrek sodbe opr.št. I Pd 3388/94 z dne 5.5.1999 popravilo tako, da je izrek sodbe na novo oblikovalo, čeprav je v izreku sodbe prišlo le do očitne strojepisne napake, saj so izpadle besede "z zakonitimi zamudnimi obrestmi". Kot izhaja iz razlogov sklepa, se je sodišče za tak način poprave sodbe odločilo zaradi jasnosti. Zoper popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 15.9.1999 se pritožuje tožena stranka, saj meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP in dvakrat odločalo o isti zadevi, zato predlaga, da sodišče druge stopnje ta popravni sklep zavrže, ker je o stvari bilo že razsojeno. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper drugi popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 23.9.1999, saj meni, da glede na delno pravnomočnost sodbe, sodišča prve stopnje samo ne more popravljati sodbe s popravnimi sklepi. Ker gre za že pravnomočno razsojeno zadevo, je lahko to le predmet pritožbe. Zato popravni sklep z dne 23.9.1999 celo brez pripisa, da se s tem popravnim sklepom nadomešča prejšnji pripis, ne more spreminjati sodbe izdane dne 5.5.1999. O tem mora odločiti pritožbeno sodišče, zato popravni sklep z dne 23.9.1999 nima pravne veljave. Pritožba tožene stranke zoper prvi popravni sklep je utemeljena, pritožba tožene stranke zoper drugi popravni sklep pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zakonitost popravnih sklepov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s prvim popravnim sklepom napačno popravilo izpodbijano sodbo, z drugim pa pravilno. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper drugi popravni sklep sodišča prve stopnje. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo izrek izdane sodbe z dne 5.5.1991 tako, da je oblikovalo na novo izrek, namesto, da bi s popravnim sklepom po pomoti izpuščeno besedilo "z zakonitimi zamudnimi obrestmi" vneslo v 1. točko izreka sodbe, ki jo je popravljalo. Sodišče prve stopnje je to storilo zaradi jasnosti, kar izhaja iz razlogov sklepa. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča je navedeno postopanje sodišča prve stopnje nepravilno, saj predsednik senata po 328. členu ZPP popravi le očitne pomote in ne oblikuje na novo izreka sodbe. Vendar samo preoblikovanje izreka v popravnem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja nobene take kršitve, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti. Iz popravnega sklepa z dne 23.9.1999 jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izpuščeni besedi "z zakonitimi zamudnimi obrestmi" vneslo v izrek sodbe. Utemeljena pa ni tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče ne more delno pravnomočne sodbe popravljati s popravnim sklepom, saj, če gre že za pravnomočno razsojeno zadevo, je to lahko predmet pritožbe. V konkretnem primeru je podal predlog za popravo sodbe tožnik. Po 328. členu ZPP je poprava sodbe možna vsak čas, tudi po tem, ko je postala sodba pravnomočna. Popravek se pač izvrši na predlog ali uradoma. Predsednik senata lahko kadarkoli, torej tudi po pravnomočnosti zadeve, popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Ker pa je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom, izdanim z dne 15.9.1999, popravilo izdano sodbo napačno, saj tožniku sploh ni priznalo zahtevanih zakonitih zamudnih obresti od stroškov postopka, kar pa je v sodbi priznano, je pritožbeno sodišče ta sklep razveljavilo. Glede na izdani drugi popravni sklep, pa tudi sicer ni potreben. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz sodbe in sklepa. Ker pritožnik s pritožbo v pritožbenem postopku ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče sklenilo, da trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.