Jedro

Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

Plačilo, ki je dano zgolj zato, da se dolžnik izogne prisilni izvršbi in ko dolžnik očitno ne pristaja na prikrajšanje (kar je očitno v primeru, ko dolžnik plača, obenem pa vlaga izredno pravno sredstvo) je izenačeno s plačilom, ko si dolžnik ob plačilu izrecno pridržuje pravico zahtevati nazaj. Kdor je v dobri veri odškodnino prejel in jo nato v dobri veri porabil, koristi pa nima več, denarja ni dolžan vrniti. Če pa ob porabi izplačane odškodnine ni bil v dobri veri (ni bil pošten prejemnik), za vračilo ne odgovarja po obogatitvenem, temveč po vrnitvenem načelu. Še vedno se bo sicer lahko skliceval na okoliščino, da vračilo ni več možno zaradi zunanjega dogodka (npr. da je prejeti znesek ukraden), ne pa na okoliščino, ki izvira iz njegove sfere (npr. da je prejeti denar zapravil, podaril).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da glasi: „1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek 70.601,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2007 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 3.575,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

2. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.184,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.“ Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.320,85 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Za podlago svoje odločitve je uporabilo 195. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če je bil prejemnik obveščen o vložitvi revizije in je vedel (ali bi moral vedeti), da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino zato, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložil izredno pravno sredstvo, bo moralo sodišče ugotoviti, ali je bilo oškodovančevo (prejemnikovo) ravnanje s prejetim denarjem dopustno, in sicer ali oškodovani še ima odškodnino, ali jo je porabil, za kaj jo je porabil in ali ima od tega kakšne koristi. Zgolj vedenje o tem, da je bila revizija vložena, ne zadošča za ugotovitev, da je toženec nepošten. Toženec je bil v svojih pričakovanjih pošten, saj mu je bila odškodnina izplačana na podlagi pravnomočne sodbe, tožnica pa mu je prostovoljno plačala odškodnino, ne da bi toženec vložil izvršbo in šele leto dni po poteku paricijskega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec nima več prejete odškodnine, od nje pa je imel korist izključno na nepremoženjskem področju, saj jo je porabil izključno za saniranje svojih telesnih poškodb in za zdravljenje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku tožnice ugodi. Navaja, da če je oškodovanec obveščen ali bi moral biti obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva in se je tako zavedal ali bi se moral zavedati, da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino, zaradi tega, ker ji tako narekuje pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, je oškodovanec nepošten in je dolžan neutemeljeno plačilo vrniti. Tožnica je toženčevega pooblaščenca z dopisom obvestila, da je nakazala odškodnino ter ga z namenom, da se toženec kasneje ne bi mogel sklicevati na 195. člen OZ, opozorila, da bo vložila revizijo. Toženec je najkasneje od vročitve revizije moral računati s tem, da bo podlaga za plačilo odškodnine odpadla. Napačen je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je bil toženec pošten, ker mu je bila s pravnomočno sodbo odškodnina dosojena in ker je tožnica prostovoljno plačala odškodnino. Toženec bi tako moral posebno skrbno ravnati z denarjem in ga ne bi smel porabiti ter ga je bil dolžan v trenutku, ko je odpadla pravna podlaga, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, je nepošten. Zato je napačen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je zahtevek neutemeljen tudi zato, ker toženec z odškodnino več ne razpolaga, ker naj bi jo porabil izključno za svojo invalidnost. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku (195. člen OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.(1)

7. VS RS je že večkrat zavzelo in večkrat ponovilo svoja stališča, da je (lahko) pošten (od prejema do vračila) zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, ni pošten.(2) Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.(3)

8. Kadar toženec na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero tožnika oziroma mu nalaga breme, da prejetega denarja še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.(4) Plačilo, ki je dano zgolj zato, da se dolžnik izogne prisilni izvršbi in ko dolžnik očitno ne pristaja na prikrajšanje (kar je očitno v primeru, ko dolžnik plača, obenem pa vlaga izredno pravno sredstvo) je izenačeno s plačilom, ko si dolžnik ob plačilu izrecno pridržuje pravico zahtevati nazaj. Kdor je v dobri veri odškodnino prejel in jo nato v dobri veri porabil, koristi pa nima več, denarja ni dolžan vrniti. Če pa ob porabi izplačane odškodnine ni bil v dobri veri (ni bil pošten prejemnik), za vračilo ne odgovarja po obogatitvenem, temveč po vrnitvenem načelu. Še vedno se bo sicer lahko skliceval na okoliščino, da vračilo ni več možno zaradi zunanjega dogodka (npr. da je prejeti znesek ukraden), ne pa na okoliščino, ki izvira iz njegove sfere (npr. da je prejeti denar zapravil, podaril).(5)(6)

9. Stališče iz prejšnjega odstavka sprejema tudi Vrhovno sodišče, saj stimulira dolžnike, da plačajo odškodnino, ki jim je naložena s pravnomočno sodbo, in jim omogoča, da bodo dano morda dobili nazaj. Hkrati pa upnik ni zainteresiran, da prejeto odškodnino porabi na način, da ne bo mogoče njeno vračilo.

10. Ker je bil toženec obveščen o vložitvi revizije, je vedel oziroma bi moral vedeti, da je tožnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino zato, ker ji je tako narekoval pravni red. Hkrati se je zavedal ali bi se moral zavedati, da bo lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, zato bi moral s prejetim denarjem posebej skrbno ravnati in prejetega ne bi smel porabiti in ga je bil dolžan v trenutku, ko je izvedel za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Zato je toženec, ne glede na to, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je prejeto odškodnino že porabil, dolžan tožnici vrniti, kar je neutemeljeno prejel. 11. Tožnica je v tožbi pojasnila, da je tožencu nakazala 71.880,00 EUR odškodnine, zahteva pa vračilo 70.601,50 EUR, saj ni upravičena do vračila dela nakazanega zneska, ki predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, glede katere je bila revizija v predhodnem postopku zavržena. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je do nakazila odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Mariboru prišlo dne 21. 1. 2005, kar je tožnica navajala v tožbi, toženec pa prejem priznal na prvem naroku glavne obravnave. Ob taki ugotovitvi je utemeljen zahtevek za vračilo zneska 70.601,50 EUR.

12. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Tožnica zahteva zakonske zamudne obresti od 8. 6. 2007, to je od dne, ko je tožnica tožencu poslala zunajsodni poziv, da ji vrne plačano odškodnino. Toženec izrecno in pravočasno ni ugovarjal zahtevanim zakonskim zamudnim obrestim. Toženec v času pridobitve odškodnine v smislu 193. člena OZ ni bil nepošten, zato je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, t.j. od 8. 6. 2007 dalje.

13. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi ugoditve reviziji se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank. Tožnica je v pravdi v celoti uspela, zato ji je toženec dolžan povrniti nastale pravdne stroške.

15. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 3.575,03 EUR (Tožnici pripada nagrada za tožbo (1.100 točk), prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (1.100 točk), prvi narok za glavno obravnavo (1.100 točk), en nadaljnji narok za glavno obravnavo (550 točk), materialni stroški 2 % (77 točk), 20 % DDV, povračilo sodne takse za tožbo v višini 706,02 EUR in povračilo sodne takse za sodbo v višini 706,02 EUR). Toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženec v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

16. Spremenil se je tudi uspeh v pritožbenem postopku, zato je toženec dolžan tožnici povrniti nastale pritožbene stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.184,53 EUR (Tožnici pripada nagrada za pritožbo (1.375 točk), materialni stroški 2 % (27,5 točk), 20 % DDV in povračilo sodne takse za pritožbo v višini 1.412,03 EUR). Toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženec v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

17. Tožnica je z revizijo uspela, zato je toženec dolžan tožnici povrniti revizijske stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.320,85 EUR (Tožnici pripada nagrada za izredno pravno sredstvo (1.650 točk), 20 % DDV in povračilo sodne takse za revizijo v višini 1.412,03 EUR). Toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 32/2004, Avtentična razlaga 195. člena Obligacijskega zakonika.

Op. št. (2): Primerjaj načelno pravno mnenje z 30.6.2004, II Ips 731/2007, II Ips 371/2006, II Ips 452/2007, II Ips 532/2009, II Ips 154/2004. Op. št. (3): Primerjaj II Ips 731/2007, II Ips 452/2007, II Ips 532/2009. Op. št. (4): A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati, Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik 4/2003, str. 6. Op. št. (5): Nemška ureditev, za katero A. Galič v članku Kdaj je mogoče prejeto obdržati, Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik 4/2003, str. 6, meni, da bi bila primerna tudi za nas.

Op. št. (6): Primerjaj II Ips 1103/2008.