Jedro

V konkretnem primeru je tožeča stranka v že začeti pravdi proti toženi stranki sprva resda uveljavljala ugotovitveni zahtevek za obstoj odškodninske terjatve v višini 693.674,63 EUR, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni nobena ovira, da se tudi v tej pravdi ne bi uporabila določba iz prvega odstavka 190. člena ZPP. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje v skladu z določbo 186. člena ZPP upravičeno dovolilo spremembo tožbe (iz ugotovitvenega zahtevka v dajatveni zahtevek na plačilo 400.000,00 EUR) brez privolitve tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodna odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka III, IV, V in VI izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da se zavrže tako primarni kot podrejeni zahtevek tožnika zoper toženca za plačilo 394.000,00 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi intervencijo stranskega intervenienta in njegov stroškovni zahtevek, obenem pa je odločilo, da mora tožnik tožencu v 15-ih dneh plačati 3.233,68 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnik in stranski intervenient po pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodno odločbo (sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pritožnik opozarja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni legitimirana za postavitev tožbenega zahtevka, kakršnega je postavila v korist stranskega intervenienta. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka terjatev do tožene stranke pridobila šele v trenutku, ko bi sama plačala 394.000,00 EUR odškodnine osebam, ki so bile pred njo v logistični verigi. Za nastanek škode zadošča že to, da je na oškodovanca padla odškodninska obveznost. O zmanjšanju premoženja govorimo, če se aktivna stran zmanjša, kakor tudi če se pasivna poveča (odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. III Ips 139/2007). Oškodovancu nastane škoda že v trenutku, ko pri njem vznikne odgovornost za plačilo nekega zneska. Zavarovalnica je torej s plačilom zneska 394.000,00 EUR plačala dolg tožeče stranke in ne svojega, zato je v tem hipu prišlo do prehoda te terjatve od tožeče stranke nanjo. Ker je do tega prehoda prišlo med pravdo, je jasno, da je tožeča stranka imela pravico tožbeni zahtevek v tem delu preoblikovati tako, da je plačilo tega dela odškodnine uveljavljala v korist stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in nezakonito odreklo pravico tožeči stranki, da v korist osebe, na katero je med pravdo prešla pravica terjati odškodnino, uveljavlja tožbeni zahtevek. Stranski intervenient ima gotovo pravno korist, da prijavi intervencijo v konkretni pravdi (prvi odstavek 199. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je nelogična in neživljenjska. Če bi takšna odločitev obveljala, bi namreč nakazala, da sodna praksa vzpodbuja generiranje nepotrebnih pravd.

Pritožba tožeče stranke in stranskega intervenienta je utemeljena.

Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V takšnem primeru postane zavarovalnica imetnik terjatve, oziroma v materialnopravnem smislu vstopi v položaj zavarovanca (upnika terjatve). Če o tej pravici pred tem še ne teče pravda (sodni postopek), je zavarovalnica tudi edina procesno legitimirana, da vloži iz tega naslova tožbo proti odgovorni osebi.

ZPP v prvem odstavku 190. člena določa, da če katera od strank (v obravnavanem primeru tožeča stranka) odtuji stvar ali pravico (kamor spada tudi zakonita cesija), o kateri že teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Glede na relevančno teorijo je treba le tožbeni predlog spremeniti tako, da je prilagojen nastali spremembi imetnika materialnopravnega upravičenja. Ta določba zasleduje predvsem interes procesne ekonomije, saj novemu imetniku terjatve ni treba zoper istega dolžnika vlagati tožbe v novi pravdi, temveč zadostuje, da tožnik (prvotni imetnik terjatve) v obstoječi pravdi prilagodi tožbeni zahtevek tako, da uveljavlja plačilo terjatve v korist novega imetnika terjatve.

V konkretnem primeru je tožeča stranka v že začeti pravdi proti toženi stranki sprva resda uveljavljala ugotovitveni zahtevek za obstoj odškodninske terjatve v višini 693.674,63 EUR, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni nobena ovira, da se tudi v tej pravdi ne bi uporabila določba iz prvega odstavka 190. člena ZPP. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje v skladu z določbo 186. člena ZPP upravičeno dovolilo spremembo tožbe (iz ugotovitvenega zahtevka v dajatveni zahtevek na plačilo 400.000,00 EUR) brez privolitve tožene stranke. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je grajano stališče sodišča prve stopnje nepravilno (procesno preveč formalistično in glede na procesno ekonomijo neracionalno), saj spodbuja generiranje povsem nepotrebnih pravd.

Prav tako pritožba opravičeno opozarja, da je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zavarovalnica nima pravnega interesa, da se v konkretni pravdi kot stranski intervenient pridruži tožeči stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Zavarovalnica je namreč s plačilom odškodnine v višini 394.000,00 EUR plačala dolg tožeče stranke in je zato s tem plačilom prišlo do materialnopravnega prehoda te terjatve od tožeče stranke nanjo.

Iz teh razlogov (zmotne procesne presoje) je moralo pritožbeno sodišče sodno odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke sprejeti meritorno odločitev, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka iztoževani odškodninski terjatvi ugovarjala tudi po višini (ugovor litimitirane odškodnine).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.