Jedro

Grdo ravnanje kot (dotedanja) alternativna izvršitvena oblika ogrožanja varnosti po KZ-1 je po novem drugem odstavku 135. člena KZ-1B uvrščeno med kvalificirane načine izvršitve kaznivega dejanja grožnje, z enako kaznijo kot do tedaj. Novela KZ-1B zato s spremembo naslova in besedila člena ne vpliva na dokončanje postopkov, ki že potekajo, po določbah, kot so veljale pred novelo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 100,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodne takse ter povračilo potrebnih izdatkov oškodovanke. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo dne 2. 1. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona zaradi dekriminacije kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), Uradni list RS, št. 91-3913/2011 z dne 14. 11. 2011, ki velja od 15. 5. 2012 (v nadaljevanju novela KZ-1B), in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obsojenca oprosti očitka storitve kaznivega dejanja.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 24. 2. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da do dekriminacije očitanega kaznivega dejanja z novelo KZ-1B ni prišlo, z ostalimi očitki pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati, v kolikor pri Vrhovnem sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne bo nastal precejšen dvom v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njemu nista izjavila.

B.

6. Zagovornik v zahtevi navaja, da je novi KZ-1B za obsojenca milejši, saj ravnanje obsojenca ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov. Spremenjeni KZ-1B je namreč na novo določil elemente kaznivega dejanja tako, da se kaznuje „kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost...“. Obsojencu pa se ne očita, da bi oškodovanko ustrahoval, vznemiril ali ji resno zagrozil z grdim ravnanjem (drugi odstavek 135. člena KZ-1B). Ker ravnanje obsojenca ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov spremenjenega opisa kaznivega dejanja iz drugega odstavka 135. člena KZ-1B, je ta zakon za storilca milejši in bi se moral uporabiti ter bi sodišče moralo obsojenca oprostiti storitve očitanega kaznivega dejanja.

7. Grdo ravnanje kot (dotedanja) alternativna izvršitvena oblika ogrožanja varnosti po KZ-1 je po novem drugem odstavku KZ-1B uvrščeno med kvalificirane načine izvršitve kaznivega dejanja grožnje, z enako kaznijo kot do tedaj. Novela KZ-1B zato s spremembo naslova in besedila člena ne vpliva na dokončanje postopkov, ki že potekajo, po določbah, kot so veljale pred novelo(1), kot sta to pravilno pojasnili že obe nižji sodišči (prvostopenjsko sodišče v 5. točki svoje sodbe in drugostopenjsko sodišče v 6. točki svoje sodbe). Glede na navedeno namreč novejši zakon (novela KZ-1B) ni milejši zakon za obsojenca, in se zanj uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, to je KZ-1. 8. Zagovornik je navedel, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko kot dokaz ni upoštevalo izjave sina oškodovanke, ki jo je obsojeni vložil v spis. V nadaljevanju zagovornik konkretizira svojo navedbo, in sicer da gre za izjavo z dne 10. 1. 2012, ki jo je U. V. podal v pisarni odvetnika I. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s svojimi navedbami uveljavlja kršitev pravice do obrambe zaradi neizvedbe predlaganega dokaza. Vendar je sprejeto stališče, da sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo(2). Navedeno izjavo je obramba predlagala kot dokaz na naroku dne 6. 1. 2014. Na vprašanje sodnice, zakaj te izjave niso predložili že zadnjič (prejšnji narok za glavno obravnavo dne 28. 11. 2013), ko je bil zaslišan U. V. in bi se o tej izjavi lahko izjasnil, je zagovornik pojasnil, da so na to vlogo pozabili, poleg tega se je predvidevalo, da bo U. V. kaj več povedal, kot je dejansko navedel v svoji izpovedbi. Sodišče je nato s sklepom zavrnilo dokazni predlog obrambe po branju izjave z dne 10. 1. 2012 z obrazložitvijo, da je izjava, ki jo je obramba priložila, bila očitno pridobljena za potrebe drugega postopka, ni znano, v kakšnih okoliščinah je bila napisana, niti ni znano, ali je bila priča seznanjena, da lahko izkoristi pravno dobroto. Obramba bi to izjavo lahko predložila že na predhodni glavni obravnavi, ko je bil zaslišan U. V., ki bi se lahko o izjavi takrat izjavil in pojasnil okoliščine njenega nastanka. Sodišče je nato na podlagi do tedaj izvedenih dokazov zaključilo, da je dejansko stanje razjasnjeno v zadostni meri. Navedeno presojo prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče v točki 10. svoje sodbe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče argumentirano in utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz, zagovornik pa tudi ni navajal, kako naj bi navedena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj gre za kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč je vsebinsko izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Zagovornik je tudi mnenja, da je prvostopenjsko sodišče na večih mestih zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, saj je po navedbah zagovornika o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zapisniki. Zagovornik svojo trditev konkretizira s tem, da naj bi sodišče predrugačilo izpoved hčerke A. V. v razlogih sodbe oz. se ni opredelilo do izpovedbe, da oškodovanka ni imela modric, ko je bila hči pri njej na obisku v bolnici, da je mati pogosto pila alkohol in se večkrat kam udarila, izpovedba hčerke pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami iz izvida dežurnega zdravnika in izpovedbo oškodovanke, nadalje, da sodišče ni dokazno ocenjevalo dokazov, ki bi obdolžencu lahko bili v korist, izrecno izpovedbe sina, temveč je druge izpovedbe te priče povzelo tako, da gredo v škodo obsojenca, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje glede tega, da je bila oškodovanka pri zdravniku šele 16. 7. 2011, čeprav naj bi prišlo do kaznivega dejanja 6 dni prej, da obstaja nasprotje med izjavami oškodovanke in prič glede tega, kdaj je do poškodbe dejansko prišlo, da izpovedbe oškodovanke tudi niso skladne s tistim, kar je možno objektivno ugotoviti oz. z medicinsko dokumentacijo, ter da sodišče v dokazih nima podlage za svoje zaključke.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče opravilo skrbno presojo izvedenih dokazov in podalo obširno obrazložitev svojih zaključkov. Tako je ugotovilo, da je do obravnavanega dogodka prišlo 10. 7. 2011 (točka 8 prvostopenjske sodbe) in da je oškodovanka zdravnika obiskala šele 16. 7. 2011 (točka 11 prvostopenjske sodbe), izrecno se je opredelilo do izpovedbe hčerke A. V., in v 10. točki svoje sodbe tudi razložilo, v kolikšni meri ji je sledilo, enako velja tudi glede izpovedbe sina U. V., nadalje, kakšne poškodbe je oškodovanka utrpela, kar je ugotovilo tudi iz listinske dokumentacije v spisu (vključno z izvedenskim mnenjem, točka 11 in 13) in da ji jih je prizadejal njen takratni mož (točka 15 sodbe) in obrazložilo ostale zakonske znake očitanega kaznivega dejanja (tudi v točki 16 sodbe). Po oceni Vrhovnega sodišča zagovornik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ko navaja, da obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi v sodbi ali da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov in navedb in da za zaključke sodišča ni podlage. Pri tem zagovornik spregleda, da je sodišče podalo skrbno presojo izvedenih dokazov in argumentirano ugotovilo dejansko stanje ter podalo obširne razloge v svoji sodbi. S tem, ko zagovornik izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je sodišče obsojencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 100,00 evrov po taksni tarifi št. 7115 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot izhaja iz podatkov v spisu .

(1) H. Jenull: Novela KZ-1B kot milejši kazenski zakon, Odvetnik, letnik 2012, številka 56,stran 15. (2) Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-203/97 z dne 16. 3. 2000.