Jedro

Tožeča stranka sicer ni javna uslužbenka, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka, ki opravlja koncesijo na področju socialnega varstva, dolžna v skladu s 46. členom ZSV delovna razmerja zaposlenih pri njej urejati v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva.

Tožeča stranka je lahko kadarkoli po prevedbi uveljavljala nepravilnost pri določitvi delovnega mesta in plačnega razreda za nazaj, torej za čas po 1. 8. 2008, pri tem pa je bila omejena le z zastaralnim rokom.

Ker je tožeča stranka pred prevedbo opravljala delo na delovnem mestu, ki je bilo uvrščeno v IV. tarifno skupino, za katero tudi izpolnjuje pogoj strokovne izobrazbe IV. stopnje, tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je tožečo stranko pravilno prevedla na delovno mesto "socialna oskrbovalka III", saj se za to delovno meso zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od junija 2010 do vključno maja 2014 obračunati mesečne bruto razlike v plači, in sicer med mesečno bruto plačo oziroma mesečnim bruto nadomestilom plače, kakršno bi tožeča stranka prejemala za delo na delovnem mestu socialna oskrbovalka II (šifra DM ...), in dejansko obračunano bruto mesečno plačo, od teh bruto razlik odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto razlik v plači za mesece od junija 2010 do vključno maja 2012 tečejo od 16. 7. 2012 do plačila, od ostalih dosojenih razlik v plači pa od 19. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati 1.155,36 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi delala na delovnih nalogah, ki so identične delu na delovnem mestu "socialna oskrbovalka II". Zahtevek je temeljil na trditvi, da je bila prerazporeditev napačna glede na stopnjo izobrazbe tožeče stranke. Sodba se neutemeljeno opira na neobstoječo trditveno podlago, da tožeča stranka dela dve tretjini delovnega časa s težko fizično in duševno prizadetimi osebami. Iz njene pogodbe o zaposlitvi z 17. 4. 2012 ne izhaja takšen opis del in nalog. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da je priča A.A. izpovedala, da delata s tožnico dela v obsegu 4 do 5 ur, ki se nanašajo na delo s težko fizično in duševno prizadetimi osebami. Njena izpoved je neverodostojna. Nadalje navaja, da je v času od 14. 6. 2016 do 31. 12. 2016 tožena stranka skrbela za 64 varovancev, od česar so bili težko telesno in duševno prizadeti le štirje varovanci. Tožnica z osebami opravlja delo le v 5,8 % in ne dve tretjini svojega delovnega časa. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je bila zmotna prerazporeditev tožnice po novi pogodbi o zaposlitvi, zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi opozorila oziroma uveljavljala zastaranje dela terjatev po prvem odstavku 347. in 346. členu OZ ter prekluzijo zahtevka po 16. členu ZDR-1 v zvezi 345. členom OZ. Ker tožeča stranka ni vložila tožbe zoper pogodbo o zaposlitvi v roku 30 dni, niti v roku enega leta (od sklenitve pogodbe), je tožbeni zahtevek zastaran. Za uveljavitev ničnosti pogodbe pa tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil. 3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne drži pritožbena navedba, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih ugotovilo vsa relevantna dejstva, zato je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti.

7. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila rok za uveljavljanje tožbenega zahtevka, ker ni v 30 dneh oziroma v enem letu od podpisa pogodbe o zaposlitvi s 13. 1. 2009 oziroma s 17. 4. 2012 sprožila sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da na podlagi 3. člena oziroma 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), lahko delavec kadarkoli uveljavlja nepravilnost pri določitvi plače. Tožeča stranka je torej lahko s tožbo 16. 7. 2015 uveljavljala plačilo razlike v plači. Prevedbo oz. prehod iz starega v nov plačni sistem je ZSPJS uredil v prehodnih določbah, v 49a. do 49c. členu. Kot izhaja iz navedenih določb je bila podlaga za prevedbo osnovna plača javnega uslužbenca, ki jo je ta dosegel v prejšnjem plačnem sistemu. Prevedba se je izvedla na način, da je bila plača javnega uslužbenca, izražena v količniku, prevedena v plačo, izraženo v plačnem razredu oz. nominalnem bruto znesku. Prevedba je torej pomenila določitev plače javnega uslužbenca v novem plačnem sistemu, zato glede njene izvedbe pridejo v poštev tudi določila 3. in 3a. člena ZSPJS, ki vsebujejo pravila v zvezi z določitvijo plač javnih uslužbencev pri uporabnikih proračuna in ravnanju v primeru nezakonitosti. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 8/2016 z dne 21. 6. 2016. Tožeča stranka sicer ni javna uslužbenka, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka, ki opravlja koncesijo na področju socialnega varstva, dolžna v skladu s 46. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/1992 in nasl.) delovna razmerja zaposlenih pri njej urejati v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. To navsezadnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, saj iz pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009, s katero je bila tožeča stranka prevedena, izhaja, da je tožena stranka dolžna na podlagi četrtega odstavka 1. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 60/08) kot obvezni minimalni standard uporabljati določbe ZSPJS ter podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi. Tožeča stranka je torej lahko kadarkoli po prevedbi uveljavljala nepravilnost pri določitvi delovnega mesta in plačnega razreda za nazaj, torej za čas po 1. 8. 2008, pri tem pa je bila omejena le z zastaralnim rokom, ki ga je tožeča stranka upoštevala že v tožbi pri postavitvi tožbenega zahtevka, oziroma je sodišče prve stopnje zastaranje upoštevalo tudi glede na podan ugovor zastaranja tožene stranke.

8. Tožeča stranka je ob prevedbi na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2007 (A3), opravljala delo na delovnem mestu "socialna oskrbovalka na domu", ki je bilo uvrščeno v IV. tarifni razred. Temu delovnemu mestu pa je glede na vrsto in zahtevnost nalog primerljivo novo delovno mesto "socialna oskrbovalka II", kot je bilo določeno v Prilogi 2 Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Za navedeno delovno mesto, ki spada v plačno podskupino F2, pa prvi odstavek 4. člena citiranega aneksa določa 16. izhodiščni plačni razred, enako pa določa tudi interni popisni list tožene stranke o zahtevnosti delovnega mesta socialne oskrbovalke II (B4).

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala biti tožeča stranka prevedena na delovno mesto "socialna oskrbovalka II), ki je uvrščeno v 16. izhodiščni plačni razred, in ne na delovno mesto "socialna oskrbovalka III", oziroma v 13. plačni razred. Ker je tožeča stranka pred prevedbo opravljala delo na delovnem mestu, ki je bilo uvrščeno v IV. tarifno skupino, za katero tudi izpolnjuje pogoj strokovne izobrazbe IV. stopnje (tožeča stranka je po ugotovitvi sodišča prve stopnje dosegla poklicno izobrazbo natakar), tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je tožečo stranko pravilno prevedla na delovno mesto "socialna oskrbovalka III", saj se za to delovno meso zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe. Tudi sicer je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka tudi dejansko opravljala naloge delovnega mesta "socialna oskrbovalka II", pri čemer je svojo dokazno oceno pravilno oprla na izpoved tožeče stranke ter sodelavke A.A.. Njena izpoved je logična in prepričljiva, saj je pojasnila, da sta tako tožeča stranka kot priča 4 do 5 ur na dan opravljali delo s telesno in duševno prizadetimi oskrbovanci oz. uporabniki, torej do 2/3 delovnega časa, kar se zahteva za delovno mesto "socialna oskrbovalka II". Ker se delo na delovnem mestu "socialna oskrbovalka III", glede na opis del in nalog tega delovnega mesta, opravlja do 1/3 delovnega časa s telesno in duševno prizadetimi oskrbovanci, je pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka tudi iz tega razloga upravičena do dosojenega zneska razlike v plači. 10. Niso pravno odločilne pritožbene navedbe o številu težko telesno in duševno prizadetih oseb, za katere je tožena stranka skrbela v letu 2016 in 2017, saj se tožbeni zahtevek ne nanaša na to časovno obdobje, poleg tega pa je tožena stranka s tovrstnim navajanjem novih dejstev prekludirana v smislu določbe 337. člena ZPP.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

13. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka na podlagi 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.