Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nezmožnost preživljanja zaradi slabih gospodarskih razmer pa ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj taka škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja, temveč jo mora povzročiti tretja oseba. Če je nezmožnost preživljanja prosilca v izvorni državi posledica slabih gospodarskih razmer, s katerimi se ne sooča samo prosilec in niso posledica ravnanj tretje osebe, usmerjenih proti prosilcu, temveč je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo, take škode ni mogoče upoštevati pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite. Zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na prakso SEU in ESČP pa po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-188/149/2024 (1222-15) z dne 26. 6. 2024, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.
2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je pravilno ugotovila obstoj razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, določenih v prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti. (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in prihaja iz varne izvorne države (61. člen ZMZ-1). Po oceni Upravnega sodišča je toženka pravilno utemeljila, da tožnik ni izkazal nobenega od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Upravno sodišče je glede načela nevračanja dopolnilo presojo toženke s sklicevanjem na sodno prakso SEU in ESČP ter ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt zakonit tudi z vidika načela nevračanja.
3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo stanje v Maroku tako hudo, da ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje in je prišel v Evropo, da bi preživel. Zato prosi, da se mu vseeno dodeli zaščita, da bi lahko normalno živel. Meni, da je treba v okoliščinah hudega pomanjkanja situacijo, ki mu preti v Maroku, obravnavati kot resno škodo. Glede dopolnjevanja razlogov za zavrnitev njegove prošnje v izpodbijani sodbi navaja, da se s takim popravljanjem in dopolnjevanjem odločbe zamegljujejo meje med funkcijo toženke in sodišča, njegov pritožbeni očitek pa se nanaša na obrazložitev glede načela nevračanja, saj tega termina toženka v odločbi ni niti omenila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5.Pritožba ni utemeljena.
6.Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.
7.Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ‑1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).
8.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).
9.V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi katere od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je preganjanju zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja). Ponavlja pa, da se v Maroko ne more vrniti, ker bi bilo tam zaradi nezadostnih sredstev za bivanje ogroženo njegovo preživetje. Situacijo, ki mu grozi v primeru vrnitve, je po njegovem mnenju treba obravnavati kot resno škodo, saj je državi vseeno, ali bodo njeni državljani umrli od lakote. Meni, da je ta država odgovorna, ker je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje.
10.S temi navedbami pritožnik ne more izpodbiti stališča v izpodbijani sodbi, da ni uspel izkazati resne škode, kot je opredeljena v 2. točki 28. člena ZMZ-1. Tudi po njegovih lastnih navedbah naj bi bila namreč njegova revščina v izvorni državi posledica tamkajšnjih splošnih ekonomskih in socialnih razmer. Nezmožnost preživljanja zaradi slabih gospodarskih razmer pa ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj taka škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja, temveč jo mora povzročiti tretja oseba. Če je nezmožnost preživljanja prosilca v izvorni državi posledica slabih gospodarskih razmer, s katerimi se ne sooča samo prosilec in niso posledica ravnanj tretje osebe, usmerjenih proti prosilcu (subjekta resne škode iz 24. člena ZMZ-1), temveč je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo, take škode ni mogoče upoštevati pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite. Prav tako ne more biti relevantna le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ne bi smelo dopolniti obrazložitve z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse SEU in ESČP. Pritožnik namreč zatrjuje, da pravni termin načela nevračanja v izpodbijani upravni odločbi ni bil niti omenjen in da je Upravno sodišče s tem nedovoljeno poseglo v razloge upravne odločbe oziroma prekoračilo svojo funkcijo kontrole. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče pravilno poudarilo, da čeprav toženka dejanske ocene tveganja z vidika člena 19(2) Listine v primeru vračanja ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, je to oceno vendarle opravila. Zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na prakso SEU in ESČP pa po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.
12.Poleg navedenega pritožnik ne oporeka presoji Upravnega sodišča, da ni izkazal, da zanj osebno Maroko ni varna izvorna država in da je toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, torej na podlagi ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne države.
13.Glede na navedeno in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).
-------------------------------
Op. št. (1)Ti razlogi preganjanja so podrobneje opredeljeni v 27. členu ZMZ-1.
Op. št. (2)V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.
Op. št. (3)Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.
Op. št. (4)Institut mednarodne zaščite namreč daje zaščito le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Prim. sodbo I Up 159/2024 z dne 1. 7. 2024.
Op. št. (5)Primerjaj tudi sodbo I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.