1. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Jane Oblak iz Olchinga, Zvezna Republika Nemčija, ki jo zastopa mag. Pavla Sladič Zemljak, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 1. aprila 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 416. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 56/03 in 116/03 - ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je nečakinja in edina dedinja pokojnega Gabrijela Jesenovca, ki je bil v času II. svetovne vojne ali tik po njej izvensodno likvidiran, 22. 2. 1946 pa je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo odločbo o zaplembi celotnega pokojnikovega premoženja na temelju Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvršitvi konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 - v nadaljevanju ZKIK). Njeno zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe na temelju 416. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgel, saj predlagateljica ni oseba, ki bi bila po določbah ZKP upravičena vložiti zahtevo za obnovo postopka. Zoper ta sklep je pobudnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno iz istih razlogov kot zunajobravnavni senat.

2.Pobudnica navaja, da ji izpodbijana določba 416. člena ZKP s sklicevanjem na 411. člen ZKP in posledično na drugi odstavek 367. člena ZKP, ki določa upravičence za vložitev pritožbe, onemogoča, da bi vložila zahtevo za obnovo postopka zoper izvensodno likvidiranega strica. Ta ima namreč pravico do moralne rehabilitacije, prav tako pa mu gre pravica, da se njemu oziroma njegovim pravnim naslednikom (konkretno pobudnici) povrne zaplenjeno premoženje. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju s členi 2, 14, 22, 33, 34, 67 in 69 Ustave.

3.Neskladje z 2. členom Ustave naj bi bilo v tem, ker 416. člen ZKP omogoča, da ostanejo v veljavi konkretni in individualni pravni akti, ki so bili izdani na temelju 28. člena ZKIK, ta pa je bil skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-249/96 (Uradni list RS, št. 29/98 in OdlUS VII, 47) v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, kakor tudi s tedanjimi ustavnimi načeli.

Omejitev kroga upravičencev za vlaganje zahtev za obnovo postopka naj bi bila ukrep, ki je v neskladju z načelom sorazmernosti.

Pobudnica opozarja, da domnevni cilj zakonodajalca, namreč preprečevanje prevelikega števila vloženih zahtev za obnovo, ni niti nujen (saj v praksi ni izkazano množično vlaganje zahtev) niti primeren, saj z njim ni v nobeni razumni zvezi.

4.Po mnenju pobudnice načelo enakosti iz 14. člena Ustave zakonodajalca obvezuje, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake različno. Obnova na temelju 416. člena ZKP naj s klasično obnovo ne bi imela veliko skupnega, saj je to pravno sredstvo, ki ga je mogoče naperiti, ko "pade" zgornja premisa pravniškega silogizma, tj. pravna norma. Po naravi stvari se to lahko zgodi šele nekaj let po pravnomočnosti kazenske sodbe, zato ni nemogoče, da zakonci ter potomci ali predniki obsojenca niso več živi. Skladno s spoznanji družinskega in dednega prava pa obstaja zavest družinske povezanosti in solidarnosti tudi med sorodniki, ki spadajo v tretjo parentelo.

Ti sorodniki, ki niso zajeti v določbo drugega odstavka 367. člena ZKP, so tako na slabšem glede izvrševanja svojih pravic kot sorodniki, ki so v navedeno določbo zajeti, s tem pa je kršena pobudničina pravica do enakosti iz 14. člena Ustave.

5.Pobudnica dalje navaja, da iz 33. in 67. člena Ustave izhaja pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega prednika. Onemogočanje vložitve zahteve za obnovo kazenskega postopka njej kot dedinji preprečuje, da bi pridobila nazaj zaplenjeno premoženje oziroma iztožila odškodnino, s tem pa ZKP posega v njeno pravico do dedovanja ali vsaj v "pričakovalne" pravice do pridobitve lastninske pravice.

Izpodbijana določba ZKP naj bi bila tudi v neskladju s 34. členom Ustave, saj se pravica do osebnega dostojanstva razteza tudi na dostojanstvo mrtvih. Ker se je "imelo šteti" ustreljene, pobite, umrle ali pobegle za vojne hudodelce ali narodne sovražnike in to brez sodbe, je na podlagi te fikcije sledila ne le zaplemba premoženja, ampak so ti ljudje v očeh ljudstva nosili tudi breme zavržnosti. Fikcija, da je nekdo vojni hudodelec, je žaljiva vrednostna ocena par excellence, kot takšna napad na čast in dobro ime in s tem nedopustno posega v človekovo dostojanstvo.

6.Pobudnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj pobudo sprejme in 416. člen ZKP razveljavi ter na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) določi način izvršitve svoje odločbe tako, da določi možnost vlagati zahteve za spremembo pravnomočne kazenske odločbe tudi sorodnikom v stranski vrsti. Podrejeno predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi z največ enoletnim odložnim rokom, oziroma naj ugotovi, da je izpodbijana določba v neskladju z Ustavo. Za neskladje naj bi šlo, ker zakon dedičem ne dopušča, da bi vlagali zahteve za spremembo pravnomočne sodne odločbe na temelju odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba ter v primerih, ko je krivica zaplembe premoženja nastala kot sekundarna pravna posledica nepravne likvidacije in zaplembe po ZKIK. V slednjem primeru naj zakonodajalcu naloži, naj v primernem roku, ki ne bo daljši od enega leta, to neskladje z Ustavo odpravi.

8.Pobuda je bila vročena Državnemu zboru in Vladi, ki nanjo nista odgovorila.

B.

9.Določba 416. člena ZKP, za katero pobudnica navaja, da je v neskladju z Ustavo, med drugim določa, da se določbe o obnovi kazenskega postopka (členi 406 do 415 ZKP) smiselno uporabljajo tudi, kadar je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-249/96 zapisalo, da je priglasitev na temelju 28. člena ZKIK, ki ji je sledila zaplemba premoženja, po svoji vsebini predstavljala kazensko sodbo in da je zato skladno s 416. členom ZKP treba dopustiti osebam, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike, oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve (to je priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ne temelji na kazenski sodbi) na podlagi te odločbe Ustavnega sodišča.

10.Čeprav je bil pobudničin stric izvensodno likvidiran in je bila po njegovi usmrtitvi izdana odločba o zaplembi celotnega njegovega premoženja na podlagi takšne prijave, pobudnica ne more vložiti zahteve za obnovo postopka. V prvem odstavku 411. člena ZKP, na katerega se sklicuje izpodbijani 416. člena ZKP, je namreč določeno, da smejo po obsojenčevi smrti zahtevo za obnovo postopka vložiti državni tožilec in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Drugi odstavek 367. člena ZKP določa, da se smejo v korist obtoženca pritožiti tudi njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik. Ker pobudnica mednje ne sodi, zahteve za obnovo kazenskega postopka po določbah ZKP ne more vložiti.

11.Ustavno sodišče je že odločalo o pobudi za oceno ustavnosti omejitve kroga oseb, ki smejo vložiti zahtevo za obnovo postopka skladno s 411. členom ZKP, in pobudo zavrnilo (sklep št. U-I- 284/98 z dne 4. 7. 2002, OdlUS XI, 138). V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da je temeljni namen kazenskega postopka zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo in da bi se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje. Kazenski postopek tako ni namenjen varovanju premoženjskih pravic obdolženčevih sorodnikov ali drugih oseb, ki so z njim povezani npr. kot njegovi (univerzalni ali singularni) pravni nasledniki. Ta ugotovitev velja tudi za primere, ko se smejo določene osebe, ki jih našteva drugi odstavek 367. člena ZKP, pritožiti ali smejo vložiti drugo pravno sredstvo v korist obdolženca. Takšna možnost je predvidena zgolj zaradi varovanja obdolženčevega procesnega položaja, ne pa zaradi varstva interesov teh oseb. Teorija kazenskega procesnega prava, ki v tem pogledu ne odstopa od primerjalnopravnih rešitev, je v zvezi z enako določbo drugega odstavka 360. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZKP77) pojasnjevala, da ni dovoljena pritožba v korist obdolženca, če bi osebe, navedene v tisti določbi, preko zaščite obdolženčevih interesov varovale svoj lastni interes. Zakon, ki ureja kazenski postopek, ne dopušča takšnega sodelovanja navedenih oseb niti na prvi stopnji niti v postopku s pravnimi sredstvi.

12.Glede na navedeno so neutemeljeni očitki, da je zakon, ki ureja kazenski postopek, v neskladju z Ustavo, ker ne omogoča vložiti zahteve za obnovo postopka pobudnici, ker ne sodi v krog oseb iz drugega odstavka 367. člena ZKP, čeprav je pravna naslednica osebe, ki ji je bilo zaplenjeno premoženje na podlagi prijave po 28. členu ZKIK.

13.Pobudnica še navaja, da bi z vložitvijo zahteve za obnovo kazenskega postopka želela doseči moralno rehabilitacijo izvensodno ubitega zapustnika. Z določitvijo kroga upravičencev za vlaganje pravnih sredstev so v konkretnem primeru zožene možnosti za njegovo moralno rehabilitacijo po sodni poti. Obnovo postopka lahko na primer v njeno korist še vedno zahteva državni tožilec, tudi na pobudo pobudnice. Odločitev, kako širokemu krogu oseb bo po obsojenčevi smrti omogočeno neposredno, brez sodelovanja državnega tožilca, vlagati izredna pravna sredstva z namenom moralne rehabilitacije obsojenca, pa sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Zato tudi ta očitek pobudnice ni utemeljen.

14.Ker je pobuda za oceno ustavnosti očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

15.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednik dr. Janez Čebulj

[1]Glej Vasiljević, T., Grubač, M.: Komentar zakona o krivičnom postupku, Savremena administracija, Beograd, 1987, str. 606.