Jedro

Oporočna sposobnost in poslovna sposobnost se ne prekrivata v smislu, da je oporočna sposobnost posebna poslovna sposobnost, ampak se obe sposobnosti obravnavata ločeno, vsaka s svojo pravno podlago in v okviru izvornega pravnega področja, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravne teorije, katero izpostavlja tožnik.

Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben. Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševnih težav (v obravnavani zadevi sicer šele nekaj let po sestavi oporoke), se ne domneva, da je bil nerazsoden. Pri presoji oporočne sposobnosti je temeljno vodilo posebej poudarjen cilj ohranitve zapustnikove volje. Ustaljeno stališče v sodni praksi, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost, tak cilj utrjuje. Oporočna sposobnost se domneva, tako je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je bil zapustnik nesposoben, ki tega bremena ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke zapustnika A. A. z dne 15. 12. 2012. 2. V pravočasni pritožbi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil zapustnik v času sestave lastnoročne oporoke oporočno sposoben. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je ocenjevalo zapustnikovo sposobnost z blažjimi merili, kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost. Sodna praksa, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je utemeljena na stališču pravne teorije, ki je bilo preseženo. Zakonske ureditve ni pravilno razlagati tako, da ni treba imeti za sestavo oporoke polne razsodnosti. Sklicuje se na strokovni članek, iz katerega izhaja, da se za sestavo oporoke zahteva enaka stopnja razsodnosti kot za poslovno sposobnost. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je preveč oprlo na izvedensko mnenje, ni pa ustrezno upoštevalo izpovedbe priče osebne zdravnice zapustnika, da se v letu 2012 ni spomnil osebnega kontakta z zdravnico. O spominski vrzeli zapustnika je izpovedal tudi tožnik in priča B. B. Zapustnik ni imel motiva, da bi toženi stranki (v nadaljevanju toženka) zapustil celotno svoje premoženje. Kar je zapustnik moral odkupiti od tožene stranke po navadi ne more biti predmet nadaljnjega neodplačnega prenosa. Zapustnik je tudi nasprotoval postavitvi toženke kot njegove skrbnice. Nerazsodnost zapustnika izhaja tudi iz okoliščine, da ni pravilno zapisal lastnega rojstnega dne. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo povzema ugotovitve izvedenca in meni, da iz njih ne izhaja, da ni mogel zapustnik razumeti pomena in posledic oporoke v letu 2012. Navaja še, da je prejela plačilo s strani zapustnika, ker je potrebovala denar za obnovo svoje hiše. Zapustnik je zapustil svoje premoženje toženki, ker je bila edina njegova opora v času sestave oporoke, s tožnikom pa je bil zapustnik v konfliktu. Dodaja še, da rojstni datum v oporoki ni naveden napačno, saj isti datum izhaja iz medicinske dokumentacije v spisu. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, podane pa tudi niso pritožbeno zatrjevane kršitve.

6. Tožnik je izpodbijal oporoko iz razloga zapustnikove oporočne nesposobnosti. Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje (drugi odstavek 59. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da navedeni izpodbojni razlog ni podan.

7. Tožnik se neuspešno zavzema za drugačno razumevanje zakonskega pogoja razsodnosti, kot je ustaljeno v sodni praksi, na katero se je utemeljeno sklicevalo sodišče prve stopnje.1 Oporočna sposobnost in poslovna sposobnost se ne prekrivata v smislu, da je oporočna sposobnost posebna poslovna sposobnost, ampak se obe sposobnosti obravnavata ločeno, vsaka s svojo pravno podlago in v okviru izvornega pravnega področja, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravne teorije, katero izpostavlja tožnik.2 Tožnik potemtakem neutemeljeno enoti obe sposobnosti, ne da bi imel za to podlago. Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben. Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševnih težav (v obravnavani zadevi sicer šele nekaj let po sestavi oporoke), se ne domneva, da je bil nerazsoden. Pri presoji oporočne sposobnosti je temeljno vodilo posebej poudarjen cilj ohranitve zapustnikove volje. Ustaljeno stališče v sodni praksi, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost, tak cilj utrjuje.3 Oporočna sposobnost se domneva, tako je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je bil zapustnik nesposoben, ki tega bremena ni zmogel. 8. Sodišče prve stopnje se je glede zapustnikove razsodnosti v letu 2012, ko je napisal izpodbijano lastnoročno oporoko, pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca C. C. Iz mnenja izhaja, da je bila v času sestave oporoke v letu 2012 pri zapustniku prisotna le zgodnja stopnja demence z blagim kognitivnim upadom, taka duševna motnja pa še ni onemogočala razumevanja pomena in posledic oporoke. Izvedenec je tudi prebral oporoko in podal mnenje, da vsebina oporoke nikakor ne kaže na kakršnekoli psihopatološke značilnosti. Tudi obliko oporoke je ocenil kot takšno, ki ne kaže na nekoga, ki ne bi bil sposoben izraziti svoje volje. Navedene zaključke je izvedenec naredil na podlagi obstoječih medicinskih podatkov upoštevaje stroko in poznavanje poteka bolezenskega procesa demence. Ker je uporaba prava v domeni sodišča in ne izvedenca, pritegnitev katerega je namenjena ugotavljanju dejstev, tožnik v pritožbi neutemeljeno graja izvedensko mnenje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Četudi izvedenec morda poda pravne zaključke, ti nimajo pomena za postopek. Ugotovitve izvedenca C. C., kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pa zapustnikove nerazsodnosti v času sestave oporoke ne potrjujejo.

9. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni naredilo celovite dokazne ocene izvedenskega mnenja v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje pravilno ni dalo teže izpovedbi zapustnikove osebne zdravnice D. D. o tem, da se zapustnik ni spomnil obiska pri zdravnici v letu 2012, saj je sama izpovedala, da ne more potrditi, ali je bil zapustnik v letu 2012 nerazsoden. Sodišče prve stopnje stopnje se je v tem oziru pravilno oprlo na mnenje izvedenca, da iz navedenega obdobja ni nobenega medicinskega podatka, ki bi kazal na to, da bi bila pri zapustniku prisotna demenca, zapustnik pa je bil pri psihiatru pregledan šele v letu 2015. 10. Glede izpovedbe priče B. B. pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila ta glede pozabljivosti in dementnosti zapustnika presplošna, pri čemer ta tudi ni imel z zapustnikom veliko stikov. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je izvedenec C. C. pojasnil, da zgolj demenca sama zase še ne daje zadostne podlage za oceno oporočne sposobnosti, ampak šele ocena resne prizadetosti razumskih in voljnih sposobnosti, o čemer laična presoja ne more biti merodajna, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo motiva za oporočno razpolaganje prav toženki. Četudi ne gre za nosilne razloge izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje pritrjuje obširnim razlogom sodišča prve stopnje (19. - 22. točka obrazložitve), da so se med zapustnikom in tožnikom odnosi skrhali in je bil z njim v konfliktih, medtem ko se je v letu 2012, potem ko je E. E. odšla v dom, zapustnik v stiski obrnil na toženko, ki mu je pomagala pri urejanju zdravstvene in druge oskrbe. Kakšna odplačna razpolaganja so bila opravljena in kakšen je bil odnos s toženko v preteklosti, kar sicer izpostavlja pritožba, pa je brez pomena za oporočno razpolaganje v letu 2012. 12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VSL sodba I Cp 1940/2020, VSC sklep Cp 806/2010, VSL sodba II Cp 1359/2009, VSL sodba II Cp 1070/2015, VSL sodba I Cp 2803/2012. 2 Končina Peternel, Mateja. Poslovna sposobnost fizične osebe, Podjetje in delo, št. 6-7/2003. 3 Že navedena ustaljena sodna praksa ni sledila s strani tožnika navedeni pravni teoriji, v kateri je bilo sicer zavzeto stališče, da se razsodnost pri oporočni sposobnosti presoja enako strogo kot pri poslovni sposobnosti, čeprav ne gre za posebno obliko poslovne sposobnosti. Tožnik pri tem ni navedel konkretne sodne prakse, ki bi odstopala od ustaljene, in le posplošeno navaja, da je pretekla sodna praksa presežena, s čimer ne more biti uspešen.