4.7.1996

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi J.A. iz B., ki ga zastopa D.K., odvetnica v B. na seji dne 4. julija 1996

o d l o č i l o :

Sodba Vrhovnega sodišča št. U 963/93 z dne 10.11.1993 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0016/9-XVII-201.091/92 z dne 30.6.1993 se odpravita.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Na predlog Policijske postaje Brežice je Sekretariat za notranje zadeve Občine Brežice (v nadaljevanju: Sekretariat) dne 9.7.1992 po uradni dolžnosti izdal odločbo o odpovedi prebivanja, s katero je pritožniku odpovedal prebivanje, mu naložil, da mora v 24 urah od vročitve odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, in mu za 4 leta prepovedal prihod v državo ter določil, da pritožba ne zadrži izvršitve. Policisti so odločbo vročili pritožnikovi soprogi, ki jo je dne 14.7.1995 vrnila Sekretariatu, s pojasnilom, da ji je bila nezakonito vročena. Dne 28.7.1992 je Sekretariat na podlagi 85. in 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP) izdal sklep št. 252-165/92-2 (v nadaljevanju: sklep z dne 28.7.1992), s katerim je J.A. v postopku za odpoved prebivanja postavil za "zastopnico za vročitve" njegovo ženo M.A. in določil, da se ji vroči odločba o odpovedi prebivanja, z obrazložitvijo, da ni bila možna osebna vročitev, ker je J.A. zapustil Slovenijo še pred vročitvijo odločbe. Dne 3.8.1992 sta bila navedeni sklep in odločba o odpovedi prebivanja vročena M.A.

2.M.A. je dne 5.8.1992 v zakonitem tridnevnem roku zoper odločbo o odpovedi prebivanja vložila pritožbo, vendar jo je MNZ z odločbo št. 0016/9-XVII-201.091 z dne 12.11.1992 (v nadaljevanju: odločba MNZ z dne 12.11.1992) zavrglo z obrazložitvijo, da ni vložena po upravičeni osebi, ker v danem primeru za pritožnika ne prihaja v poštev nobena izmed možnosti po 49. členu ZUP in ker pritožnica ni nosilka pravice ali obveznosti. Zoper odločbo o odpovedi prebivanja je nato dne 24.2.1993 vložil pritožbo še pritožnik osebno. MNZ je njegovo pritožbo z izpodbijano odločbo z dne 30.6.1993 zavrglo kot prepozno. V obrazložitvi je navedlo, da je bila odločba o odpovedi prebivanja vročena pooblaščenki za vročitve, ki je dne 3.8.1992 podpisala vročilnico. Ugotovilo je, da iz pravnega pouka prvostopne odločbe izhaja, da je zoper prvostopno odločbo možna pritožba v treh dneh od vročitve.

Pritožba je bila poslana na MNZ dne 24.2.1993. MNZ je ugotovilo, da je prepozna, saj pritožnik pritožbe ni vložil v zakonitem tridnevnem roku od vročitve, temveč šele po šestih mesecih.

3.Pritožnik je sprožil upravni spor. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo njegovo tožbo kot neutemeljeno. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila dne 3.8.1992 odločba o odpovedi prebivanja vročena M.A. kot tožnikovi začasni zastopnici, zato je bila le-ta upravičena vložiti pritožbo proti prvostopni odločbi. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je to tudi storila, saj se je dne 4.8.1992 pritožila, vendar je MNZ z odločbo z dne 12.11.1992 njeno pritožbo zavrglo, ker da jo je vložila neupravičena oseba. Po stališču Vrhovnega sodišča bi M.A., kolikor ni bila zadovoljna s to odločbo, morala sprožiti upravni spor, česar pa ni storila. Glede pritožbe, ki jo je vložil J.A. dne 23.2.1993, je zavzelo enako stališče kot pritožbeni organ, zato je ugotovilo enako kot MNZ, da je bila ta pritožba prepozna in je tožbo zavrnilo.

4.V ustavni pritožbi, vloženi 18.1.1994, pritožnik izpodbija navedeno sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z odločbo MNZ z dne 30.6.1993, s katero je MNZ zavrglo njegovo pritožbo zoper odločbo o odpovedi prebivanja kot prepozno. V ustavni pritožbi povzema potek dogodkov in navaja, da njegova soproga ni sprožila upravnega spora zoper odločbo MNZ z dne 12.11.1992, ker naj bi jo bili prepričali, da ni pooblaščena oseba. Pritožnik meni, da gre za šikaniranje strank, saj mu žena glede na tridnevni rok za pritožbo odločbe o odpovedi prebivanja nikakor ni mogla pravočasno vročiti v M. Ko pa se je nato zoper odločbo o odpovedi prebivanja pritožil še sam osebno, je MNZ njegovo pritožbo zavrglo kot prepozno. V ustavni pritožbi se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, iz katerega naj bi izhajalo, da je bila M.A. začasna zastopnica po 55. členu ZUP in kot taka upravičena do pritožbe proti odločbi o odpovedi prebivanja, in meni, da je tu bistvo problema - prvostopni upravni organ je namreč izdal sklep, s katerim je postavil M.A. za "zastopnico za vročitve" - tega termina pa ZUP ne pozna. Zakon govori o začasnem zastopniku in o pooblaščencu za vročitve, med obema pa je glede pooblastil bistvena razlika. Po mnenju pritožnika je upravni organ s tem, ko je postavil M.A. za "zastopnico za vročitve", najprej grobo izigral stranko in zakon, nato ji je odrekel tudi pravico do pritožbe in jo s tem prikrajšal v pravnem varstvu. Pritožnik opozarja na določbo 14. člena ZUP, ki govori o pomoči neuki stranki, ki naj bi bila tudi kršena v tem postopku. Meni, da gre za naklepno kršitev z Ustavo zajamčenih pravic in svoboščin na vseh stopnjah, ki so zadevo obravnavale. Zatrjuje kršitev 14. (enakost pred zakonom), 15. (uresničevanje in omejevanje pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega varstva) ter Ustavnemu sodišču predlaga, da odloči, kot je potrebno, da se vzpostavi zakonito stanje.

B.

5.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 23.4.1996 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana Vrhovnemu sodišču, ki je v odgovoru navedlo, da vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe, in predlagalo, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo upravni spis št. 252-165/92.

7.Pritožnik ni utemeljil, zakaj naj bi mu bila z izpodbijanima aktoma kršena pravica do enakosti iz 14. člena Ustave, niti v čem naj bi bila kršitev 15. člena Ustave, Ustavno sodišče samo pa iz njegovih navedb tudi ni moglo najti kršitev teh določb.

8.V ustavni pritožbi pritožnik smiselno utemeljuje le kršitev 25. člena Ustave. Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

9.Po pregledu izpodbijanih aktov in upravnega spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da je ustavna pritožba utemeljena.

10.V skladu z določbo prvega odstavka 87. člena ZUP se mora spis vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjen, kadar začne teči od vročitve rok, ki se ne more podaljšati. Če tistega, ki mu je treba spis vročiti, ni najti v stanovanju, poslovnem prostoru ali delavnici, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, in mu pri katerem od odraslih članov gospodinjstva, oziroma če teh ni, pri hišniku ali sosedu, če v to privolita, pusti pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme spis. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki mu je treba spis vročiti, se spis izroči kateremu od odraslih članov gospodinjstva, kadar tudi teh ni najti, pa hišniku ali sosedu, če v to privolita (drugi odstavek 87. člena in prvi odstavek 84. člena ZUP). Če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten in da mu prej navedene osebe spisa ne bodo mogle pravočasno izročiti, se spis vrne organu, ki ga je izdal, z navedbo, kje je naslovnik. Če ostane prebivališče tistega, ki mu je treba spis vročiti, kljub poizvedovanju neznano, mu postavi organ, ki je spis izdal, začasnega zastopnika po 55. členu tega zakona in temu izroči spis (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUP).

Postavljena oseba mora sprejeti zastopanje. Zastopanje sme odkloniti samo iz razlogov, ki so določeni v posebnih predpisih. Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku, za katerega je izrečno postavljen, in le toliko časa, dokler ne nastopi zakonski zastopnik ali predstavnik oziroma sama stranka ali njen pooblaščenec (četrti odstavek 55. člena ZUP).

11.V pritožnikovem primeru je prvostopni upravni organ izdal odločbo o odpovedi prebivanja dne 9.7.1992. Pritožnik je dne 10.7.1992, še preden mu je bila odločba vročena, odpotoval v Makedonijo. S tem so bili seznanjeni tako policisti, ko so prvič vročili odločbo pritožnikovi soprogi dne 13.7.1992, kot tudi prvostopni upravni organ. Pritožnikova soproga je odločbo o odpovedi prebivanja dne 14.7.1992 vrnila prvostopnemu upravnemu organu, ki je nato, sklicujoč se na 85. in 55. člen ZUP, s sklepom z dne 28.7.1992 pritožnikovo soprogo postavil za "zastopnico za vročitve" in ji hkrati vročil odločbo. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz podatkov v spisu nedvomno izhaja, da je bil prvostopni organ seznanjen z dejstvom, da je pritožnik ("ker so mu policisti sporočili, da je izgnan") odšel v M. Vendar ni opravil poizvedb, kje v Makedoniji prebiva, temveč je brez predhodnega poizvedovanja izdal sklep, s katerim je pritožnikovo soprogo postavil za "zastopnico za vročitve" in ji vročil odločbo o odpovedi prebivanja. Glede na to postopek vročanja ni bil opravljen v skladu z določbo 85. člena ZUP.

12.Glede na navedeno je šteti, da pritožniku odločba ni bila vročena dne 3.8.1992, ko je bila vročena njegovi soprogi M.A., temveč da mu je bila vročena, ko je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo. Po prvem odstavku 98. člena ZUP se v primeru, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Po presoji Ustavnega sodišča je potrebno to določbo uporabiti tudi za položaje, kakršen je nastal v obravnavanem primeru, in šteti, da je bila izpodbijana odločba vročena pritožniku tisti dan, ko je zoper njo vložil pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve. To je namreč v konkretnem primeru edina okoliščina, iz katere se da sklepati, kdaj je pritožnik najkasneje odločbo prejel.

13.Ker sodba Vrhovnega sodišča in odločba Ministrstva za notranje zadeve temeljita na napačni predpostavki pravilne vročitve, ju je Ustavno sodišče iz tega razloga odpravilo. Ministrstvo za notranje zadeve bo moralo ponovno obravnavati pritožbo pritožnika kot pravočasno in o njej meritorno odločiti, s čimer bo zagotovljena pritožnikova pravica iz 25. člena Ustave.

C.

14.To odločbo je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek