Jedro

Pravno zmotno je prvostopno vzporejanje ureditve prepovedi pogodbene kazni iz tretjega odstavka 247. člena OZ, za kršitev denarnih obveznosti s civilno kaznijo iz 168. člena ZASP. Posebnosti avtorsko pravnih kršitev so namreč pogosto take, da je z običajnimi sankcijami težko ali nemogoče doseči učinek. Avtorju ostanejo predvsem odškodninski zahtevki, ki pa znašajo le toliko, kolikor bi kršitelj tako ali tako plačal, če bi bil pred uporabo glasbe (t. j. pred kršitvijo) z imetnikom pravic sklenil pogodbo za prenos ustrezne pravice ali za plačilo primernega nadomestila. Iz tega vidika bi se torej kršitev avtorskih in sorodnih pravic kršiteljem splačala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba z dne 28. 2. 2011 v zvezi s sklepom z dne 3. 8. 2011 razveljavi: a) v II. točki izreka in b) glede odločitve o stroških postopka (1.3. točka izreka, v zvezi s sklepom z dne 3. 3. 2011) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sodbo, dne 3. 8. 2011 pa še (dopolnilni) sklep o pravdnih stroških. Z zamudno sodbo je razsodilo: „I.

1. Tožena stranka G. s.p. je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo z Zavodom za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

2. Tožena stranka G. s.p., je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 278,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 110,96 EUR od 4.2.2010 dalje do plačila - 167,84 EUR od 16.7.2010 dalje do plačila.

3. Tožena stranka G. s.p., je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov S. v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 33,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.“ S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

II.

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka G. s.p. je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega za 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila.“. “

2. S sklepom z dne 3. 8. 2011 (redna številka 16) je odločilo: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, poleg pravdnih stroškov dosojenih s sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Pg 572/2010, z dne 28. 2. 2011, povrniti še pravdne stroške v višini 34,00 €, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.“

3. Proti 3. odstavku I. točke izreka v zvezi z dopolnilnim sklepom o stroških in proti II. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako „da bo tudi v zavrnilnem delu … zahtevku tožeče stranke ugodilo, tako da bo določilo višino civilne kazni in jo naložilo v plačilo toženi stranki ter da bo pravilno odmerilo in priznalo pravdne stroške tožeče stranke in jih v celoti z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude naložilo v plačilo toženi stranki“ … podredno pa „naj pritožbeno sodišče … izpodbijano sodno odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje …“.

4. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena K pritožbi proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe (iz II. točke izreka) Materialno-pravna podlaga

6. Pritožnik navaja, da je svoj zahtevek na plačilo civilne kazni tožeča stranka utemeljevala z dvema dolžnostma tožene stranke in sicer prvič z dolžnostjo, da tožeči stranki plačuje nadomestilo za uporabo varovanih del in drugič z dolžnostjo, da ji poroča o obsegu in načinu uporabe teh del. Ker teh dolžnosti ni izpolnjevala, je s tem kršila pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Prvostopnemu sodišču očita, da zahtevka na plačilo civilne kazni z drugega vidika sploh ni presojalo.

7. Po določilu četrtega odstavka 159. člena ZASP so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Kršitev te obveznosti pa tožeči stranki ne daje zahtevka na sklenitev pogodbe (a contrario: 158. člen ZASP), pač pa predstavlja avtorsko-pravni prekršek (primerjaj 2. točko prvega odstavka 185. člena ZASP). Ker pa le kršitev pravice utemeljuje zahtevek na plačilo civilne kazni (tretji odstavek 168. člena ZASP), je tožba v tistem delu, kjer tožeča stranka svoj zahtevek na plačilo civilne kazni utemeljuje s kršitvijo določila četrtega odstavka 159. člena ZASP, nesklepčna. Iz tega sledi, da je odločitev iz I.1. točke izreka prvostopenjske sodbe postala pravnomočna samo zato, ker se proti temu delu sodbe tožena stranka ni pritožila. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da je zahtevek iz nesklepčne tožbe neutemeljen. Zato uveljavljana kršitev za odločitev o pritožbi ni pomembna.

8. ZASP v tretjem odstavku 168. člena ureja civilno kazen za primer kršitve »pravic iz tega zakona«. Ta določba nima omejitev, zato velja, prvič, za avtorske in sorodne pravice, in drugič, za izključne in poplačilne pravice. Tako je npr. širša od 1. odstavka 167. člena (ki govori samo o izključnih pravicah), saj vsebinsko zajema poleg izključnih pravic tudi druge pravice avtorja (primerjaj 15. člen ZASP), med njimi zlasti pravice do primernega nadomestila ali t. i. poplačilne pravice. Tako pri izključnih kot pri poplačilnih pravicah pa gre za upravičenja avtorjev in drugih imetnikov, ki so izvorno urejena v zakonu in torej za na zakonu temelječe pravice.

9. Izključne pravice proizvajalcev fonogramov so naštete v 129. členu, njihove poplačilne pravice pa v 130. členu ZASP. Za slednje izhaja iz prvega odstavka 130. člena, da proizvajalci fonogramov kot imetniki sorodnih pravic nimajo pravice prepovedi uporabe posnete glasbe, pač pa imajo pravico do primernega nadomestila. Po tem določilu je dolžan tisti uporabnik fonograma, izdanega za komercialne namene, ki uporabi ta fonogram ali njegov posnetek za radiofuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, proizvajalcu fonogramov plačati enkratno primerno nadomestilo. Te pravice se upravljajo na kolektiven način: po določilu 6. točke prvega odstavka 146. člena v zvezi s 145. členom ZASP so kolektivne organizacije tiste, ki izterjujejo plačila takih nadomestil; po določilu 147. člena v zvezi s 145. členom ZASP pa je kolektivno upravljanje v tem primeru celo obvezno, saj gre za male pravice (t. j. priobčitev javnosti glasbenih del). Ali tožeča stranka ima pooblastilo uveljavljati denarna nadomestila za proizvajalce fonogramov, je stvar dokaznega postopka.

10. Pravno zmotno je prvostopno vzporejanje ureditve prepovedi pogodbene kazni iz tretjega odstavka 247. člena OZ za kršitev denarnih obveznosti s civilno kaznijo iz 168. člena ZASP. Posebnosti avtorsko pravnih kršitev so namreč pogosto take, da je z običajnimi sankcijami težko ali nemogoče doseči učinek. Avtorju ostanejo predvsem odškodninski zahtevki, ki pa znašajo le toliko, kolikor bi kršitelj tako ali tako plačal, če bi bil pred uporabo glasbe (t. j. pred kršitvijo) z imetnikom pravic sklenil pogodbo za prenos ustrezne pravice ali za plačilo primernega nadomestila. Iz tega vidika bi se torej kršitev avtorskih in sorodnih pravic kršiteljem splačala. Zato je namen civilne kazni dvojen in sicer, da se preprečijo kršitve, kar pomeni, da taka kazen preventivno vpliva na disciplino oziroma na spoštovanje pravic, istočasno pa zavaruje odškodnino in olajšuje njen izračun. Gre torej za kombinacijo kaznovalnih in odškodninskih elementov (primerjaj ZASP s Komentarjem, dr. Miha Trampuž, GV, 1997, komentar 162. člena, stran 337). Seveda pa ne gre spregledati, da so za izrek civilne kazni predvideni strogi pogoji in da je sodišču prepuščeno, ali naj sploh izreče civilno kazen in če jo, v kolikšni višini do trikratnega zneska. Načelno je torej pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zaradi kršitve poplačilne pravice tožeči stranki civilna kazen ne pripada. Kot je bilo pojasnjeno pod 8. točko te obrazložitve, je pravica do nadomestila izvorno urejena v zakonu, je del avtorske oz. sorodne pravice in zato »pravica« v smislu 3. odstavka 168. člena ZASP. Na citirane odločbe civilnega oddelka VSL, v katerih je zavzeto drugačno stališče, to sodišče ni vezano.

Procesni razlogi za odločitev

11. Drugo vprašanje pa je procesne narave. Sem sodi utemeljitev zahtevka na plačilo civilne kazni in postavitev tožbenega zahtevka. – Glede slednjega mora po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP tožba med drugim obsegati (tudi) določen zahtevek. Če določenega zahtevka nima, predstavlja tožba vlogo, ki ni sposobna za obravnavanje. V takih primerih mora sodišče prve stopnje skladno z določilom prvega odstavka 108. člena ZPP tožečo stranko pozvati, da vlogo ustrezno popravi oziroma dopolni. Če tega tožeča stranka ne stori v danem roku, sodišče tako vlogo zavrže (primerjaj peti odstavek 108. člena ZPP). – Glede utemeljitve zahtevka je tožeča stranka tista, ki mora navesti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek po višini (primerjaj 212. člen ZPP) in bo morala storiti tudi to. Če tega ne bo storila, bo tožba ostala nesklepčna. Popolna, a nesklepčna tožba pa vodi v izdajo zavrnilne sodbe (primerjaj tretji odstavek 137. člena oziroma 236.a člena ZPP).

12. Tožbeni zahtevek, razviden iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, ni določen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o nedoločenem zahtevku, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, o čem je odločeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi proti izpodbijani II. točki izreka ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo tožbo tožeče stranke vrniti v popravek, tako kot je pojasnjeno v 11. točki te obrazložitve.

14. Ker je sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).