Jedro

Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če obstaja sum, da zavaja organ oz. zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije. Prav ta razlog pa je v tem primeru podan, saj je prosilec vložil prošnjo za azil šele, ko se je že dva dni nahajal v centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz Slovenije, v Slovenijo pa je prišel že prej, bil v M. in L. in se nato odpravil v G. v Italijo, kjer so ga prijele italijanske oblasti in ga vrnile v Slovenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 20.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. S sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 20.9.2005 do 20.12.2005. Svojo odločitev je oprla na 3. alineo 1. odstavka in na 2. odstavek 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika pred sodiščem in njegovih izjav v upravnem postopku presodilo, da je pravilen sklep tožene stranke, da je v obravnavanem primeru izkazan razlog za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Po tej določbi se gibanje prosilcu za azil lahko začasno omeji, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, za kar se šteje tudi, če je prosilec vložil prošnjo za azil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnih predpisov. Poudarja, da ni zavajal ali zlorabljal azilnega postopka, da so njegovi osebni podatki točni in da je že na policijski postaji podal izjavo, da zaproša za azil v Republiki Sloveniji. Zato predlaga, da se pritožba odstopi pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožnikovi pritožbi zoper sklep tožene stranke v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Pritožbena trditev tožnika, da je za azil zaprosil že na policijski postaji, je v nasprotju s podatki upravnih spisov. Iz tožnikovih izjav pred toženo stranko je razvidno, da se je po prihodu v Slovenijo zadrževal v M. in v L. ter se nato s taksijem odpeljal v G. v Italijo, od koder ga je v Slovenijo vrnila italijanska policija. Iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju na prvostopnem sodišču pa je razvidno, da je tožnik izjavil, da je za možnost azila izvedel od drugih v Centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz Slovenije, in je zato to prošnjo vložil šele 15.9.2005. Iz sklepa tožene stranke, kar potrjujejo tudi dokumenti v upravnih spisih (depeša Postaje mejne policije V. z dne 13.9.2005, odločba o prekršku z dne 13.9.2005 in prošnja za azil, vložena po odvetniku z dne 15.9.2005) je razvidno, da je tožnika v Slovenijo vrnila italijanska policija, ki ga je 12.9.2005 ob 16.00 uri prijela na železniški postaji v G. v Italiji; da mu je bila 13.9.2005 v Sloveniji izdana odločba o prekršku; da je bil nato nameščen v Centru za tujce v P., kjer je čakal na odstranitev iz države; šele 15.9.2005 pa je po odvetniku vložil prošnjo za priznanje azila, iz katere ne izhaja, da bi tožnik že prej izrazil namero za vložitev prošnje za azil ali da bi tako prošnjo vložil. Iz depeše Postaje mejne policije V. je celo razvidno, da je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel ekonomski razlog in kot ciljno državo Italijo.

Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni napačno ugotovljen datum vložitve prošnje za azil in da posledično tudi ni podana zmotna uporaba materialnega prava. Iz navedenega dejanskega stanja je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča podan utemeljen sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije, kar pomeni, da je podan sum zavajanja in zlorabe azilnega postopka, to pa je po določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil razlog za začasno omejitev gibanja.

Katere bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu naj bi bile storjene v obravnavanem primeru, tožnik v pritožbi ni navedel. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi obstoj tega pritožbenega razloga, vendar takih kršitev postopka ni našlo. Zato kot neutemeljen zavrača tudi ta pritožbeni razlog.

Ker v obravnavanem primeru niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.