Jedro

Pritožbeno sodišče se sicer načelno ne strinja z oceno prvostopnega sodišča, da preusmeritev prometa iz glavne mestne vpadnice na stransko cesto ni upravičen razlog za zamudo glavne obravnave, saj se zaradi take preusmeritve prometa praviloma bistveno poveča čas, potreben za prihod na ciljno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ig 1662/95 z dne 5.12.1995 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter zaradi umika tožbe postopek ustavilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 45.448,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1999 dalje (3. točka izreka). Ocenilo je, da zastoj na cesti ni upravičen razlog za zamudo. Ker pa pravdni stranki kar dvakrat zaporedoma nista prišli na glavno obravnavo (dne 4.5.1999 in 8.6.1999), je štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo. Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. V njej se protivi plačilu pravdnih stroškov, ponavlja, da je na narok dne 8.6.1999 15 minut zamudila zaradi zapore ceste ter pojasnjuje, da je vtoževano glavnico cedirala tretji osebi, obresti v višini 2,406.842,00 SIT pa so še vedno vprašljive. Zato predlaga, naj sodišče pravdne stroške obračuna od teh obresti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se sicer načelno ne strinja z oceno prvostopnega sodišča, da preusmeritev prometa iz glavne mestne vpadnice na stransko cesto ni upravičen razlog za zamudo glavne obravnave, saj se zaradi take preusmeritve prometa praviloma bistveno poveča čas, potreben za prihod na ciljno mesto. Tožeča stranka je navajala, da je za preusmeritev prometa izvedela šele na poti na sodišče, ker je med vožnjo z avtomobilom proti Ljubljani poslušala radio. Po določilu 212. čl. ZPP mora vsaka stranka predlagati dokaze za dejstva, ki jih zatrjuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za svojo trditev, da je bila tistega dne glavna vpadnica v Ljubljano zaprta in da je bil promet do mesta speljan po stranskih cestah, tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov. Sklicevala se je sicer na objavo na radiu Slovenija, vendar izvedba takega dokaza ni mogoča, saj je predlog za vrnitev v prejšnje stanje prispel na sodišče 14.6.1999, zapora ceste pa naj bi se objavljala po radiu dne 8.6.1999. Upoštevajoč določilo 285. čl. ZPP bi moralo prvostopno sodišče pozvati tožečo stranko, naj za to svojo trditev predloži ustrezne dokaze, na primer potrdilo pristojnega organa, da je bil tistega dne v spornem času promet dejansko speljan po stranskih cestah. Ker pa na kršitev tega določila (285. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP), v pritožbi pa tožeča stranka te kršitve ne uveljavlja, z golim ponavljanjem svoje trditve, da je na glavno obravnavo zamudila zato, ker je bila cesta v Medvodah zaprta, ne more doseči vrnitve v prejšnje stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti 1. točki izreka sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu prvostopni sklep potrdilo. Ker je tako šteti, da so podani pogoji iz drugega odst. 492. čl. ZPP, po katerem se šteje, da je tožeča stranka umaknila tožbo, če na dva zaporedna naroka ne pride nobena od strank, je tudi odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa pravilna. Tako se za neupoštevno izkaže pritožbeno zatrjevanje, da tožeča stranka tožbe ni umaknila. Odločitev o pravdnih stroških prvostopnega sodišča temelji na določilu 158. čl. ZPP (pravilno: prvi odst. 158. čl. ZPP). Po tem določilu mora tožeča stranka, ki umakne tožbo (ali se šteje, da je tožbo umaknila), toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko tožena stranka izpolni svoj zahtevek (vendar pa tega tožeča stranka ne zatrjuje). Ker poravnavanja pravdnih stroškov z neodpisanimi nateklimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ZPP ne predvideva, takemu predlogu tožeče stranke pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v celoti zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).