Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013, pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe tožeče stranke bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 9. 2015 in odločba št. ... z dne 9. 6. 2015, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Po opravljenem dokaznem postopku je v celoti sprejelo mnenje sodnega izvedenca internista kardiologa, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, po že ugotovljeni invalidnosti v letu 2013, ni prišlo.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je ta preuranjena ter zato ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Mnenje sodnega izvedenca A.A. dr. med. ni popolno, celovito, strokovno, verodostojno in zato ne predstavlja osnove za odločanje o tožbenem zahtevku, saj izvedenec ni podal jasnih odgovorov glede dela zmožnosti za opravljanje dela tožnika kljub dejstvu, da so pri njem prisotne kronificirane zdravstvene težave, ki bistveno vplivajo na delazmožnost in zdravstvene spremembe, da se bo moral zdraviti celo življenje pri hematologu z vene punkcijami hemoglobina in litalirjem. Ni jasno ali gre zgolj za začasno poslabšanje zdravstvenega stanja ali trajno poslabšanje za delo. Tožnik se neprekinjeno zdravi od leta 2012, izvedenec pa ni vpogledal v medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v njegovem zdravstvenem kartonu od nastopa zdravstvenih težav dalje. Tudi, če bi bila z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je potrebno pri ocenjevanju invalidnosti upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera, še zlasti, če se po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ne izkazuje izboljšanje, ali je prisotno celo poslabšanje zdravstvenega stanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 9. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 9. 6. 2015. S slednjo se je zavrnila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.). V 63. členu je podana definicija invalidnosti, ki se razvršča v tri kategorije. V 93. členu so določbe, ki se nanašajo na poslabšanje zdravstvenega stanja in novo invalidnost. V prvem odstavku je določeno, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 30. 7. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lahko delo, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, ne na mrazu ali vročini, ne na višini, s polnim delovnim časom od 11. 4. 2013 dalje. Tožnik je 11. 9. 2011 utrpel akutni miokardni infarkt sprednje stene, narejena je bila PTCA in stentiranje LAD, od takrat je voden pri kardiologu. V septembru 2012 je ugotovljena policitemija rubravera, od takrat je pod kontrolo hematologa, zdravljen je z litalirjem in vene-punkcijami. Hematolog je v mesecu oktobru 2014 v kliničnem statusu ugotavljal, da je počutje dobro, nima srbečice kože, apetit je dober, ni opisanih odstopanj, bolezen je trenutno v stabilni fazi, vendar je pričakovati morebitna poslabšanja, zato svetuje ponovno ocenitev na IK. Tudi v januarju 2015, v kliničnem statusu ni ugotavljal odstopanj.

8. Tožnik je podal nov predlog za uvedbo invalidskega postopka pri toženi stranki 11. 3. 2015. S strani tožene stranke sta invalidski komisiji ocenili, da pri tožniku od 11. 4. 2013 še nadalje obstaja zaradi bolezni III. kategorija invalidnosti. Pri tožniku od zadnje ocene delazmožnosti (od 11. 4. 2013), ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

9. Predmet sodne presoje je tako bilo morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja in nastanek morebitne nove invalidnosti po 11. 4. 2013, kakor to določba 93. člen ZPIZ-2 upoštevajoč 63. člen (definicija invalidnosti).

10. Navedeno presojo je s strokovno medicinskega stališča opravil specialist internist kardiolog, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo kot sodnega izvedenca. Ta je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, pregledal priloženo medicinsko dokumentacijo v spisu, vključno z zdravstveno kartoteko izbranega zdravnika. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da izvedenec ni imel na razpolago medicinske dokumentacije, ki se nahaja v tožnikovem zdravstvenem kartonu.

11. Ugotovitve izvedenca so bile, da se objektivno zdravstveno stanje tožnika po 11. 4. 2013 ni bistveno spremenilo. Katero medicinsko dokumentacijo je upošteval, je navedel na strani 2 in 3 izvedenskega mnenja.

12. Sodišče prve stopnje je po pridobljenem izvedenskem mnenju obe stranki, torej tudi tožnika, pozvalo, da podata morebitne pripombe na izvedensko mnenje v roku 15 dni. Tožnik je naveden poziv sodišča prejel 6. 6. 2017. Ne v roku 15 dni, ne na glavni obravnavi, opravljeni dne 25. 9. 2017, tožnik ni imel nobenih pripomb na podano izvedensko mnenje.

13. Pritožbeno sodišče sledi presoji sodišča prve stopnje, da je mnenje sodnega izvedenca internista kardiologa jasno, strokovno obrazloženo in da ni nasprotij med obstoječo medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedenca. Izvedenec je v mnenju pojasnil, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnika ob ugotovljeni invalidnosti v letu 2013 in kakšno je zdravstveno stanje tožnika ob izdaji drugostopenjske odločbe tožene stranke, ki se presoja v tem postopku. Tako ni moč slediti navedbam pritožbe, da izvedensko mnenje ni popolno, celovito, strokovno in verodostojno. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, katere so zdravstvene težave tožnika, od kdaj naprej te obstojajo in ali je pri njemu prišlo do poslabšanja teh zdravstvenih težav.

14. Pritožbeno sodišče še opozarja, da lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze v skladu s 337. členom ZPP le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, tožnik ni imel nobenih pripomb na podano izvedensko mnenje, ter je tako tudi prekludiran s pritožbenimi navedbami glede izvedenskega mnenja sodnega izvedenca.

15. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013 pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.

16. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za vloženo pritožbo s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, odločba BPP 270/2017 z dne 21. 11. 2017. V posledici navedenega bremenijo stroški pritožbe proračun sodišča prve stopnje.

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.