Jedro

Dolžnik se je po kreditni pogodbi zavezal kot solidarni porok, po sporazumu, sklenjenem na podlagi 251. a člena ZIP, pa nastopa kot zastavni dolžnik za nepremičnino, ki je predmet izvršbe. Ker dokaza o plačilu terjatve ni predložil, je prvostopno sodišče ob nadaljnji pravilni oceni, da tudi vzporedni izvršilni postopek zoper dolžnikovo firmo ni ovira za izvršbo zoper dolžnika, utemeljeno zaključilo, da ni podanih ugovornih razlogov iz 50. člena ZIP. Premoženjske in eksistenčne razmere dolžnika v tem izvršilnem postopku niso pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam trpi stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi opr.št. In 400/95 z dne 3.10.1996. Dolžniku je naložilo plačilo nadaljnjih stroškov upnika v znesku 51.637,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik. V pritožbi poudarja, da bi izvršba ogrozila njegovo eksistenco, saj v stanovanju, ki je predmet izvršbe, živi. Firma P.C., ki je dejanski dolžnik, ima res blokiran žiro račun, predvsem zaradi podjetja E., do katerega ima več terjatev. Podjetje P.C. še ni v stečaju, niti ni likvidirano, zato še obstaja možnost, da bo dolžnik svoj dolg poravnal. Podrejeno pritožnik prosi za odlog izvršbe.

Upnik na pritožbo odgovarja, vendar pritožbeno sodišče posebej ne navaja navedb iz odgovora na pritožbo, saj takšna vloga v izvršilnem postopku ni predvidena (381.člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja, katere pritožbene razloge uveljavlja. Po vsebini njegova pritožba uveljavlja nova dejstva, ki naj bi bila pravno pomembna oz. v korist pritožniku. Pritožbeno sodišče je zato te navedbe upoštevalo kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijani sklep pa je preizkusilo tudi v okviru razlogov: bistvene kršitve določb izvršilnega postopka iz 2.odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in zmotne uporabe materialnega prava, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi v primeru, ko pritožnik teh razlogov sam ne uveljavlja (člen 365/2 ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Sodišče prve stopnje kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb izvršilnega postopka ni zagrešilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Takšno - pravilno uporabo materialnega prava predstavljajo pravno ocenjene ugotovitve prvostopnega sodišča: da se je dolžnik po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. ...... z dne 31.12.1992 zavezal kot solidarni porok za obveznost kreditojemalca P.C. d.o.o., v izvršilnem naslovu - sporazumu z dne 20.1.1993, opr.št. II R 93/93, sklenjenem med strankama na podlagi 251.a - f člena ZIP, pa nastopa dolžnik kot zastavni dolžnik za nepremičnino, ki je predmet te izvršbe. Ker nadalje dolžnik dokaza o plačilu upnikove terjatve ni predložil, čeprav je v ugovornem postopku to okoliščino zatrjeval, je prvostopno sodišče ob nadaljnji pravilni oceni, da tudi vzporedni izvršilni postopek zoper dolžnikovo firmo P.C. ni ovira za izvršbo zoper dolžnika, utemeljeno zaključilo, da ni podanih kakšnih ugovornih razlogov iz 50. člena ZIP, ki bi izvršbo preprečevali.

Pritožbeno sodišče tudi izrecnim pritožbenim navedbam ne more pritrditi. Premoženjske oz. eksistenčne razmere dolžnika v tem izvršilnem postopku niso pomembne, kot to misli pritožnik. Izvršilni postopek pomeni izpolnitev upnikove terjatve, ki jo ta ima do dolžnika. Varovan je torej upnikov gmotni položaj in ne dolžnikov, saj je cilj in namen vsakega izvršilnega postopka poseg v dolžnikovo premoženje v korist upnika zaradi poplačila njegove terjatve. Iz izvršbe so po določbi 152. člena ZIP lahko izjemoma izvzete le določene nepremičnine tistega dolžnika, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, pri čemer pa se navedena določba ne nanaša na izvršbo za uveljavitev denarnih terjatev, zavarovanih s pogodbeno zastavno pravico na nepremičninah (hipoteko).

Če se bo v izvršilnem postopku, ki za isto terjatev teče tudi zoper glavnega dolžnika - firmo, katere lastnik je dolžnik, upnik lahko prej v celoti poplačal, ne bo več potrebe po realizaciji tega izvršilnega postopka. Le v tem primeru ne bo poseženo v dolžnikovo nepremičnino in le v tem primeru bo lahko pritožnikovo sklicevanje na glavnega dolžnika upoštevno.

O pritožnikovem predlogu za odlog izvršbe bo v nadaljevanju tega izvršilnega postopka odločalo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zavrnilo upnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 1. odstavka 380. člena v zvezi s 381. členom in 368. člen ZPP ter 14. členom ZIP).

Upnik sam nosi zahtevane stroške odgovora na pritožbo, saj, kot je že zgoraj pojasnjeno, takšna vloga po zakonu ni predvidena.