Jedro

1. Po 371. členu ZOR terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Vse do uveljavitve novega ZDR delovnopravni predpisi drugačnega roka niso določali, zato za zastaranje teh terjatev velja splošni petletni zastaralni rok. Šele z novim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 41/2002) je za terjatve iz naslova delovnega razmerja določen posebni rok. V 206. členu novega ZDR je določeno, da terjatve iz naslova delovnih razmerjih zastarajo v petih letih.

2. Tožena stranka ni predložila sklepa organa o znižanju izhodiščnih plač za 20%, zaradi česar znižanje plač ni bilo zakonito. Po določbah Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač iz leta 1993 so se plače v gospodarstvu za nesolventne pravne osebe v času veljavnosti zakona izplačevale največ do višine, določene v aneksu k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka, stroške odgovora na pritožbo pa tožeče stranke krijejo same.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevkom glavnic tožečih strank navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1993 dalje do plačila (od dneva zapadlosti dalje). Zavrnilo pa je višje tožbene zahtevke, ki se v vlogi z dne 28.3.2000 nanašajo na zakonite zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov razlik za čas od določenega dne v mesecih v letu 1992 in 1993 in do določene dne v mesecih za obdobje 1992 do 1993. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati v korist tožečih strank za zneske navedene v izreku izpodbijane sodbe vse prispevke in davke ter akontacije dohodnine od premalo izplačanih denarnih prejemkov pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju in davčni upravi RS. Zaradi umika tožbe tožeče stranke B. Z. je postopek ustavilo zoper to tožnico, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam 276.655,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 8 dni. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom tožečih strank od točke 1 do vključno 12 ter zoper točko 13 in 15 izreka izpodbijane sodbe ter jo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožečih strank v celoti zavrne, tožeče stranke pa obsodi na plačilo pravdnih stroškov tega postopka vključno s stroški pritožbenega postopka. Po mnenju tožene stranke je prvostopenjsko sodišče v sodbi napačno uporabilo določila ZOR, saj denarne terjatve iz naslova premalo izplačanih plač po 372. členu ZOR zastarajo v treh letih, saj gre za občasne dajatve, ki zapadejo letno ali v določenih krajših presledkih. Pritožba tudi očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in trditev, da tožena stranka ni dokazala, da je lahko plače izplačevala v manjšem obsegu. Izplačevanje višjih plač in regresa v tistem obdobju bi ogrozilo obstoj tožene stranke, zato je tožena stranka na podlagi tekočih in razvojnih zmožnosti določila izplačevanje nižjih plač v okviru 20%, kot je to določeno v tarifni prilogi k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93). Sodišče prve stopnje pa po mnenju pritožbe tudi ni upoštevalo Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur.l. RS št. 13/93), ki je v času veljavnosti tega zakona izloči iz uporabe 1. odst. 103. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št. 3/91), ki je izključil uporabo 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in je določal višino plač v obdobju od 1. februarja dalje do začetka veljavnosti nove Splošne kolektivne pogodba za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93), ki pa je začela veljati 1.7.1993 in je veljala do 31.12.1995. Ker je tožena stranka imela velike težave s svojim poslovanjem, je upravičeno izplačevala tožečim strankam nižje plače do 20%, kot je bilo to določeno v skladu s Kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pa se pritožujejo tudi tožeče stranke. Po mnenju pritožnikov je sodišče s tako odločitvijo v sodbi, kjer je del obrestnega zahtevka zavrnilo zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določila materialnih predpisov in branžne kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank Slovenije, zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi tudi v obrestnem delu pred 31.12.1993, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožniki menijo, da za zavrnitev obresti od posameznih izplačil v postopku na prvi stopnji ni nikakršne osnove oz. je dejansko stanje v tem delu nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno. Od posameznih zneskov neizplačanih plač in od regresa za letni dopust gredo tožnikom zamudne obresti že pred 31.12.1993. Tožniki so vložili odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke ter ugodi že prej posredovanim pritožbam tožnikov v obrestnem delu od zapadlosti posameznega zneska in zahtevka do 31.12.1993. Pritožbeno sodišče naj v delu, zoper katerega se pritožuje tožena stranka, sodbo vzdrži v veljavi ter toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožnikov je utemeljena. K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov tožene stranke in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v obsodilnem delu materialnopravno pravilna. Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo pri ugovoru zastaranja terjatev iz naslova delovnih razmerij, to je v obravnavanem primeru razlik v plačah, uporabiti določbo 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis Republike Slovenije), ki določa, da občasne terjatve zastarajo v treh letih. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da terjatve iz naslova plač zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku in je ugovor zastaranja utemeljeno zavrnilo. Ker delovnopravni predpisi ne urejajo vprašanja dolžine in teka zastaralnih rokov glede terjatev zaradi nepriznanih ali neizplačanih zneskov plač, se za zastaranje terjatev iz naslova delovnih razmerij uporabljajo določila ZOR in sicer določba o splošnem zastaralnem roku. Po 371. členu ZOR terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določeno za zastaranje drugačen rok. Vse do uveljavitve novega ZDR delovnopravni predpisi drugačnega roka niso določali, zato za zastaranje teh terjatev velja splošni petletni zastaralni rok. Šele z novim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 41/2002) je za terjatve iz naslova delovnega razmerja določen posebni rok. V 206. členu ZDR je določeno, da terjatve iz naslova delovnih razmerjih zastarajo v petih letih. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na zmotno uporabo zakonskih določil o zastaranju terjatev iz naslova delovnih razmerij. Neutemeljene pa so tudi ostale pritožbene navedbe tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni predložila sklepa organa o znižanju izhodiščnih plač za 20%, zaradi česar znižanje plač ni bilo zakonito. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo določila Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, ki je določal na kakšni podlagi se plače v gospodarstvu ali negospodarstvu za nesolventne pravne osebe v času veljavnosti obračunavajo in izplačujejo, to je največ do višine, določene v aneksu k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, za nesolventne pravne osebe. Tožena stranka ni uspela dokazati niti pojasniti zaradi kakšnih okoliščin naj bi zanjo v letu 1992 in 1993 ta zakon omejeval izplačevanje plač, kot jih je določila panožna kolektivna pogodba. Dokazno breme za te trditve je bilo v celoti na njeni strani. Pritožbeno sodišče pa glede v pritožbi citiranega Dogovora (Ur.l. RS št. 39/93) dodaja, da sama ta listina še ne pomeni omejitve, saj se nanaša le na to, kot je določeno v 12. točki, da podpisniki soglašajo, da bodo uveljavljali tako izvajanje določb tarifne priloge za zmanjšanje osnovnih plač do 20%, da podjetje oz. delodajalci, ki bi take odločitve lahko sprejeli, v času trajanja te odločitve ne bi odpuščali delavcev. Dogovor sam pa še ne pomeni zakonite osnove za zmanjšanje osnovnih plač, ampak pomeni le obvezo podpisnikov, da bodo take odločitve še sprejeli. Tožena stranka dokaza o taki odločitvi ni predložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bilo podlage za znižanje plač, kot zatrjuje tožena stranka. Samo dejstvo, da je morebiti bila takšna situacija pri toženi stranki, ki bi dopuščala sprejetje takih sklepov, pa še ne omogoča in ne dopušča znižanje plač, če takega sklepa ne sprejme pristojni organ. Ker so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodenem delu. K pritožbam tožnikov: Utemeljene pa so pritožbe tožečih strank, ki izpodbijajo zavrnilni del obrestnega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi argumentira zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti do 30.12.1993. Sodišče prve stopnje je ta del obrestnega zahtevka zavrnilo, ker je zaključilo, da je obrestni del tožbenih zahtevkov, kot je bil oblikovan v vlogi z dne 28.3.2000, nerazumljiv. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je način uveljavljanja zakonitih zamudnih obresti kot so jih tožeče stranke uveljavljale s pripravljalno vlogo dne 28.3.2000 neobičajen oz. nepravilen, pa čeprav je pritožbeno sodišče že v dveh zadevah z isto dejansko in pravno podlago ter isto toženo stranko zavzelo drugačno stališče glede take postavitve obrestnega zahtevka (opr.št. Pdp 1863/2000 in Pdp 1812/2000). V teh sodbah se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je sodišče prve stopnje utemeljno zavrnilo obrestni del zahtevka, ker gre za neobičajen in nepravilen način uveljavljanja zamudnih obresti. V obravnavani zadevi so tožniki s pripravljalno vlogo z dne 28.3.2000 specificirali tožbeni zahtevek in sicer tako, da so vztrajali pri plačilu glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1993 dalje do plačila. Do tega dne pa so zahtevali zakonite zamudne obresti od razlik v plači za posamezni mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti do naslednjega meseca (npr. pri tožnici U. Z.: znesek 14.443,27 SIT, to je mesečna razlika za mesec januar, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 7.2.1992 dalje do 5.3.1995, za mesec februar pa je zahtevala znesek 33.558,84 SIT, kar predstavlja razliko za mesec januar in februar, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, torej od 6.3.1992 do 3.4.1992, itd. - priloga A 13). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak način uveljavljanja zakonitih zamudnih obresti sicer neobičajen, vendar pa ni matematično nepravilen, zato po mnenju pritožbenega sodišča tožeče stranke utemeljeno opozarjajo v pritožbi, da so upravičene do izplačila zakonitih zamudnih obresti tudi od posameznih zneskov neizplačanih razlik plač in ne samo od 30.12.1993 dalje tako, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker so tožniki s pritožbo uspeli, je sodišče druge stopnje sklenilo, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka, stroške odgovora na pritožbo pa tožniki krijejo sami, saj odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.