Jedro

Le s pravočasnim in z zakonom predpisanim načinom obveščanja toženke prek spletnega mesta bi tožnik zadostil obveznosti obveščanja, ki je namenjeno nadzoru šol vožnje, tj. namen, zaradi katerega je bila toženka ustanovljena. Zgolj obveščanje, predpisano v 12. odstavku 39.člena ZVoz-1, pomeni izpolnitev obveznosti obveščanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija RS za varnost prometa (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo tožnika, ki je vpisan v registru šol vožnje pri toženki pod zaporedno št.... in je opravljal dejavnost usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil kategorij AM, A1,A2, A in B, na naslovih... in ..., izbrisala iz registra šol vožnje. V obrazložitvi je navedla, da je tožniku izdala štiri pisna opozorila, dne 5. 7. 2017, 25. 10. 2017, 11. 4. 2018 in 16. 4. 2018, iz razloga, ker je tožnik ni obveščal o izvajanju posameznega dela teoretičnega usposabljanja in drugih ugotovljenih kršitvah, od katerih je, ugotovljena ob zadnjem strokovnem nadzoru, tudi težja nepravilnost. Kršitev neobveščanja toženke pomeni kršitev v skladu s peto alinejo 2. točke tretjega odstavka 20. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1); da program ni bil izveden v predpisanem obsegu ali na predpisan način, je kršitev po prvi in drugi alineji tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, zadnja kršitev pa je težja nepravilnost po četrti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1. Na podlagi navedenega je, ker so bila tožniku izdana tri ali več pisna opozorila v obdobju zadnjih dveh let, v skladu s 3. točko tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 izbrisala šolo vožnje iz registra šol vožnje.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da celotna odločba temelji na očitku, da je nepravilno obveščal toženko o izvajanju programa voženj, na podlagi tega pa je slednja neupravičeno sklepala na druge kršitve. Izpostavlja, da to ne drži in da je vse svoje obveznosti vestno opravljal. Že dolgo časa toženki pojasnjuje, da mu skladno z določilom dvanajstega odstavka 39. člena ZVoz-1 ni dostopno spletno mesto, na katerega bi lahko pravilno poslal zahtevano obvestilo. Vendar je toženka vedno zgolj vztrajala, da mora svoje obveznosti prijavljati na predmetno spletno mesto, in da je navodila že dobil. Zanemarila pa je, da tožnik tega ni sposoben narediti. Tožnik ni vešč rokovanja z računalnikom, na kar je toženko venomer opozarjal, vendar je slednja trmasto in povsem neživljenjsko vztrajala pri svojem stališču. Kljub temu je toženko o vseh svojih obveznostih redno in pravočasno obveščal prek priporočene poštne pošiljke kot tudi preko elektronske pošte, velikokrat tudi preko svojega pooblaščenca. Prvo pisno opozorilo z dne 5. 7. 2017 in drugo pisno opozorilo z dne 25. 10. 2017 materialno pravno nista pravilni, ker je toženko obveščal o izvajanju teoretičnega usposabljanja, s priporočeno poštno pošiljko in preko elektronskih poročil, in to vedno več kot 2 dni pred samim usposabljanjem. Tudi tako obveščanje je pravno pravilno. Predlaga svoje zaslišanje in izpostavlja, da bo dostavil še manjkajočo dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bil program teoretičnega usposabljanja v februarju 2017 izveden v predpisanem obsegu in na predpisan način. Z drugim pisnim opozorilom ne razpolaga in predlaga sodišču, da naloži toženki, da ga predloži. Prvo pisno opozorilo ne vsebuje pravnega pouka, da lahko tožnik v roku 15 dni poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na ugotovljene nepravilnosti. Zapisnik je dobil šele po dveh mesecih, izvajalci nadzora pa njegovih pripomb niso želeli vpisati, kar je hujša postopkovna kršitev. Na tretje pisno opozorilo z dne 11. 4. 2018 je odgovoril preko pooblaščenca in izpostavil, da ne drži, da toženke ne obvešča o kraju in času izvajanja posameznega dela teoretičnega usposabljanja, ker si je že dolgo prizadeval, da bi mu bilo omogočeno, da bi tudi po elektronski poti obveščal toženko, vendar mu to še vedno ni omogočeno. Ni res, da ima dostop do spletnih strani, in da bi lahko na ta način obveščal toženko. Dodatni del teoretičnega dela usposabljanja za kandidata A.A. je opravil v predpisanem obsegu. Enako za druge kandidate. Če bi bil tožniku takoj po opravi kontrolnega pregleda izročen zapisnik, bi lahko na te pomanjkljivosti pregleda opozoril. Tako pa je prejel zapisnik šele čez približno 14 dni in zato ta ne more predstavljati verodostojne ugotovitve pregleda. Tako je mogoče zaključiti tudi zaradi različne uporabe pisal, ko se vidi, da je bilo nekaj dopisovano, zapisnik pa se je celo skliceval na tečaj z dne 22. 2. 2017. Predlaga, da sodišče naloži predložitev predmetnega zapisnika, saj tožnik z njim trenutno ne razpolaga. V zvezi s tretjim pisnim opozorilom se sklicuje na vse navedbe in podane dokazne predloge v svoji izjavi o dejstvih in okoliščinah z dne 3. 5. 2018, in predlaga, da se štejejo kot trditvena podlaga in dokazni predlogi tožbe. Na četrto pisno opozorilo z dne 16. 4. 2018 je odgovoril s svojim dopisom z dne 8. 5. 2018 in izpostavil, da je toženko obvestil, da bo 22. 2. 2018 z izvajanjem teoretičnega dela usposabljanja pričel ob 15. uri, na naslovu .... Teoretični del usposabljanja se je tega dne izvajal, začel se je ob 15. uri in trajal do 15.45 ure. To je razvidno iz dnevnika usposabljanj iz teorije 2/18, kar bodo potrdili tudi vsi kandidati. Tožnik ima učilnico zaklenjeno zaradi motenja pri usposabljanju, zaradi tega pa ima na objektu zapisano telefonsko številko, da se ga pokliče. To bi lahko naredila tudi izvajalca nadzora. Toženka je potrebovala dolgo časa, da je poslala četrto opozorilo z dne 16. 4. 2018. Nadzor je bil opravljen dne 22. 2. 2018, kar kaže na pristranskost in nestrokovnost toženke. Izvajanje tečaja CPP dne 22. 2. 2018 je najavil s priporočeno pošiljko, kar je razvidno iz dopisa z dne 15. 2. 2018. Iz četrtega pisnega opozorila je razvidno, da naj bi se kontrola opravljala od 16. do 17. ure, kar pa je čas, ko se teoretični del usposabljanja dejansko ni več opravljal, saj se je zaključil ob 15.45 uri. Tožnik je bi s strani kandidatov seznanjen, da so ti prejeli vabila s strani policije na zaslišanje, s takšnim postopanjem pa se tožniku dela velika poslovna škoda. Tožnik ne nasprotuje strokovnim nadzorom, vendar pričakuje, da bodo izvajalci enako obravnavali vse šole. Očitek iz četrtega opozorila ne drži, ni res, da je izdal potrdilo o opravljenem programu, čeprav ga ni izvedel. Registrske številke kandidatov za voznike, ki so bili prisotni na posameznem delu teoretičnega usposabljanja, je posredoval toženki na elektronski naslov dne 22. 2. 2018 ob 20.57 uri, kar je razvidno iz elektronskega sporočila. V nadaljevanju navaja svojo komunikacijo s toženko, ki je nastala po prejemu četrtega obvestila, ker meni, da je pravilno, da se sodišče z njo seznani. Opozarja na neustrezno stališče toženke, da je dovolj, če omogoča naknadno kopiranje zapisnika. Ta bi moral biti sestavljen v toliko izvodih, da ga prejme tudi tisti, ki je nadziran. Članici strokovnega nadzora sta njegove dokumente preslikavali, kar je nesprejemljivo. Članica izpitnega centra je šikanirala in ustrahovala njegove kandidate. Na vse te nepravilnosti je s svojimi dopisi in prek pooblaščenca že velikokrat opozoril. Tudi pritožbeni organ se ni opredelil do zgoraj izpostavljenih nepravilnosti. V celoti je prezrl dejstvo, da je bila toženka o vseh teoretičnih usposabljanjih pravočasno obveščena. Toženka sicer ni želela tožniku osebno pokazati, kako se zahtevane podatke vnaša v spletno mesto, kljub temu, da je vedela za njegove težave in kljub temu, da jo je slednji povabil, da pri njem s tem poizkusi. Glede neobičanjo velikega števila strokovnih nadzorov je toženka zapisala le, da je opravljanje slednjih stalna naloga toženke in da zakon ne predpisuje minimuma strokovnih pregledov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo opisuje komunikacijo s tožnikom glede možnosti prijave na spletno mesto, na katerega je bilo od 12. 1. 2017 dalje obveščanje obvezno. V zvezi s posameznimi pisnimi opozorili zavrača ugovore tožnika. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in zavrača njene trditve o kršitvah. Priglaša tudi stroške za prvo pripravljalno vlogo.

6. Tožnik v drugi pripravljalni vlogi prilaga obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe z dne 31. 1. 2019, iz katerega izhaja, da tožnik ni storil kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Predlaga, da sodišče listine, ki se nahajajo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem pridobi. Policija in Državno tožilstvo sta presojala listine, ki so predmet konkretnega upravnega spora, odločitev pa dokazuje, da so vse evidence oz. vse listine, ki jih je zaradi opravljanja svoje dejavnosti vodil tožnik, pristne. Dopolnjuje tudi svoj stroškovnik.

7. Toženka v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je že odgovorila na vse ugovore tožnika. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba v zvezi s kaznivim dejanjem ponareditve ali uničenja poslovnih listin zavržena, za predmetni upravni spor ni pravno pomembno. Tožniku se namreč očita več hujših kršitev določb ZVoz-1, kar je vodilo v izdajo odločbe o izbrisu šole vožnje iz registra, predlaga zavrnitev tožbe in dopolnjuje svoj stroškovnik.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnik izpodbija odločbo toženke, s katero ga je ta izbrisala iz registra šol vožnje na podlagi prve alineje 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, ki določa, da toženka šolo vožnje lahko izbriše iz registra šol vožnje, kadar ugotovi, da gre za težje nepravilnosti oziroma če ji je bilo izdanih tri ali več pisnih opozoril v obdobju dveh let. 10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bila tožniku izdana štiri pisna opozorila na podlagi izvedenega strokovnega nadzora. Pisna opozorila z dne 5. 7. 2017, 25. 10. 2017, in 11. 4. 2018 so bila tožniku izdana, ker toženke ni obveščal o izvajanju programov v skladu z zakonom in predpisi. Člen 39 ZVoz-1 določa programe usposabljanja kandidatov za voznike in njihovo trajanje, dvanajsti odstavek pa določa obveznost šole vožnje, da prek spletnega mesta najmanj dva dni pred začetkom usposabljanja obvesti toženko o kraju in času izvajanja posameznega dela teoretičnega dela usposabljanja kandidatov za voznike. Ni sporno med strankama, da tožnik ni obveščal toženke na način, kot je predpisano v dvanajstem odstavku 39. člena ZVoz-1, torej prek spletnega mesta. Tožnik zatrjuje, da je obveščal toženko po pošti in elektronski pošti, vendar sodišče kot toženka meni, da tak način obveščanja ne zadosti obveznosti obveščanja, kot predpisuje dvanajsti odstavek 39. člena Zvoz-1. Le s pravočasnim in z zakonom predpisanim načinom obveščanja toženke prek spletnega mesta bi tožnik zadostil obveznosti obveščanja, ki je namenjeno nadzoru šol vožnje, namen zaradi katerega je bila toženka ustanovljena. Zagotovitev učinkovitega nadzora je namen ZVoz-1. Tožnik se ne more razbremeniti ugotovljene kršitve z navedbami o nesposobnosti, da ni vešč rokovanja z računalnikom. Toženka je v izpodbijani odločbi obširno pojasnila svoja prizadevanja za usposobitev uporabnikov spletnega mesta, že pred uveljavitvijo sporne določbe, ki vzpostavlja obveznost določenega načina obveščanja in prizadevanja s tožnikom, da bi ga usposobila (podučila), da bi obveščal toženko na predpisan način, vendar tožnik svojega poslovanja od prvega strokovnega nadzora dne 24. 3. 2017 do četrtega, zadnjega, dne 22. 2. 2018, ni prilagodil določbam zakona in toženke ni obveščal na predpisan način. Toženka je zato lahko izrekla kršitev zaradi ugotovljene nepravilnosti, opredeljene v peti alineji 2. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, v pisnih opozorilih z dne 5. 7. 2017, 25. 7. 2017 in 11. 4. 2018. 11. Ob strokovnem nadzoru dne 24. 3. 2017 je bilo ugotovljeno tudi, da program ni bil izveden v predpisanem obsegu in na predpisan način, kar je nepravilnost po prvi in drugi alineji 2. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1. V zvezi z ugotovitvami iz strokovnega nadzora je tožnik prejel poročilo, zoper katerega bi lahko v roku 15 dni podal pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah, vendar izjave ni podal, dne 5. 7. 2017 pa mu je bilo izdano pisno opozorilo. Tožnik v tožbi ugovarja, da je bil program teoretičnega usposabljanja v februarju 2017 izveden na predpisan način, kar naj bi bilo jasno iz njegovih dopisov toženki, predlaga pa tudi svoje zaslišanje ter da bo ob tem dostavil še manjkajočo dokumentacijo. Kot navedeno zgoraj je tožnik o ugotovitvah strokovnega nadzora prejel poročilo, vendar nanj ni podal odgovora. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče zato tožnikovih dokazov v zvezi s prvim pisnim opozorilom z dne 5. 7. 2017 ne more izvesti, zaradi njihove nedovoljenosti. Glede na dejansko stanje povzeto v pisnem opozorilu pa sodišče soglaša s toženko, da gre pri kršitvi neizvedbe programa v predpisanem obsegu in načinu za kršitev enajstega odstavka 39. člena ZVoz-1, s tem pa za nepravilnost, opredeljeno v prvi in drugi alineji 2. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1. 12. Tožnik neutemeljeno ugovarja kršitvam določb postopka pri izdaji prvega opozorila z dne 5. 7. 2017. Opozarja, da prvo pisno opozorilo ni vsebovalo pravnega pouka, da bi lahko tožnik v roku 15 dni podal pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah. Vendar taka obveznost toženke iz postopkovnih določb ne izhaja. Možnost podati pisno izjavo je imel tožnik po prejemu poročila o ugotovitvah strokovnega nadzora z dne 31. 5. 2017. Ne drži pa tudi kršitev, da tožnikove pripombe na zapisnik o strokovnem nadzoru niso bile zabeležene.

13. Drugo pisno opozorilo z dne 25. 10. 2017 (tožniku poslano 13. 11. 2017, prejel 29. 11. 2017) se je nanašalo na kršitev obveznosti obveščanja. Da je bilo obveščanje tožnika v nasprotju z dvanajstim odstavkom 39. člena ZVoz-1, med strankama ni sporno, razloge zakaj gre za nepravilnost po peti alineji 2. točke tretjega odstavka 20. člena Zvoz-1, pa je sodišče navedlo v desetem odstavku. Poročilo o izvedenem strokovnem nadzoru z dne 24. 10. 2107 je prejel tožnik dne 26. 10. 2017. Izjavo kot odgovor na poročilo je podal z dopisom z dne 27. 10. 2017, toženka jo je prejela 10. 11. 2017. V izjavi navaja kršitve določb postopka, da ni prejel zapisnika, vendar je, kot izhaja iz upravnega spisa, zapisnik prejel. Kršitve izvedbe postopka strokovnega nadzora, ki jih je uveljavljal v dopisu z dne 24. 11. 2017, pa je uveljavljal po poteku roka za odgovor, toženka jih je prejela isti dan kot tožnik pisno opozorilo. Iz samega zapisnika z dne 24. 10. 2017 izhaja, da je tožnik imel pripombe, vendar jih na zapisnik ni napisal, zapisnik pa je podpisal. Prvi odstavek 78. člena ZUP stranki ne preprečuje, da tudi sama napiše pripombe, možnost do navedbe vsebinskih pripomb pa je imel tožnik tudi, ko je prejel poročilo in to pravico je z izjavo z dne 27. 10. 2017 izkoristil. Iz nje pa ne izhaja vsebinska navedba pripomb.

14. S tretjim pisnim opozorilom z dne 11. 4. 2018 sta bili ugotovljeni še dve nepravilnosti (poleg obveščanja), kršitev druge in tretje alineje petega odstavka 39. člena ZVoz-1, kar je nepravilnost po prvi alineji 2. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1. V zvezi s kandidatom A.A. se tožniku očita, da ta ni opravil dodatnega dela teoretičnega usposabljanja v trajanju 8 pedagoških ur, kot predpisuje druga alineja petega odstavka 39. člena ZVoz-1, pač pa le 4. Temu tožnik oporeka z navedbo, da iz dodatnega dela dnevnika izhaja, da je skupaj z zabeleženimi urami v dnevniku usposabljanja A.A. opravil zahtevano število ur in še več. Tožnik je dodatni del dnevnika predložil izjavi o dejstvih in okoliščinah, v verodostojnost le tega pa toženka zaradi naknadne predložitve dvomi. Ker je bil posredovan šele po opravljenem strokovnem nadzoru, je svojo odločitev oprla na ugotovitve dejanskega stanja, ki je izhajalo iz dnevnika o usposabljanja .... Sodišče njeni presoji sledi. Kot je razvidno iz zapisnika o strokovnem nadzoru z dne 21. 2. 2018, je bil tožnik pri nadzoru prisoten, slikan je bil tudi dnevnik usposabljanja iz teorije ..., torej je bil tožnik seznanjen, v kateri smeri se nadzor opravlja in bi dodaten del dnevnika, na katerega pravilnost se je v nadaljevanju skliceval (ki ga je vodil za kandidata A.A.), lahko predložil. Predlagano zaslišanje A.A. je tožbena novota, tretji odstavek 20. člena ZUS-1. 15. Enako izhaja za očitek v zvezi s kandidati .... Zadostno število ur dodatnega dela teoretičnega usposabljanja za navedene kandidate tožnik izkazuje s kasneje vloženim dodatnim delom dnevnika, kateremu toženka odreka verodostojnost. Sodišče meni, da bi tožnik moral predložiti dodatni del dnevnika ob pregledu, kolikor je ta obstajal, saj je vedel v kateri smeri organ nadzor opravlja in se ne more sklicevati na dejstvo, da tega ni mogel, ker je zapisnik prejel šele 14 dni po opravljenem nadzoru. Kaj naj bi dokazovala različna raba pisal pri vodenju zapisnika, tožnik ne pojasni, gre pa tudi za tožbeno novoto, saj v izjavi na poročilo z dne 3. 4. 2018 tega kot kršitev ni navajal. Dopisa tožnika z dne 3. 5. 2018 kot na trditveno podlago in dokazni predlog tožbe, ki ga je poslal toženki po prejemu pisnega opozorila z dne 11. 4. 2018 (18. 4. 2018), sodišče ne more upoštevati, glede na prvi odstavek 20. člena ZUS-1, po katerem sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. V tem okviru, v obsegu kot so ugovori v tožbi navedeni, je tudi dolžno nanje odgovarjati. Glede na kronologijo postopka pri toženki je dopis z dne 3. 5. 2018 tudi prepozna izjava o dejstvih in okoliščinah.

16. Četrto pisno opozorilo z dne 16. 4. 2018 je bilo izdano zaradi ugotovljene nepravilnosti iz četrte alineje 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, ki določa, da gre za težjo nepravilnost, če je pooblaščena organizacija izdala potrdilo o opravljenem programu, a programa ni izvedla ali pa je šola vožnje v evidenčni karton vožnje vpisala teoretični ali praktični del usposabljanja, a programa ni izvedla. V zvezi z izdanim četrtim pisnim opozorilom sodišče ugotavlja, da je nejasno, katero dejansko stanje je podlaga izrečenemu ukrepu. Res je tožnik v nasprotju z dvanajstim odstavkom 39. člena ZVoz-1 na napačen način obvestil toženko, da bo opravljal teoretični del usposabljanja dne 22. 2. 2018 ob 15. uri (dopis z dne 15. 2. 2018), vendar napačno obveščanje ni predmet pisnega opozorila. Na podlagi navedenega obvestila je toženka opravila strokovni nadzor 22. 2. 2018 od 16. do 17. ure in ugotovila, da v času nadzora napovedani teoretični del usposabljanja ni potekal, kar bi glede na obvestilo o dnevu tečaja 22. 2. 2018 s pričetkom ob 15. uri in dolžno obveznost trajanja moral, kolikor bi bil tožnik z obvestilom natančen. Pred pričetkom usposabljanja je šola vožnje dolžna obvestiti toženko o kraju in času izvajanja posameznega dela teoretičnega usposabljanja kandidatov za voznike, obvestilo tožnika pa se je nanašalo le na dan 22. 2. 2018 s pričetkom ob 15. uri. Tožnik toženke z dopisom z dne 15. 2. 2018 tudi ni obvestil o registrskih številkah kandidatov za voznike, ki so prisotni na posameznem delu teoretičnega usposabljanja, torej tistih, ki naj bi se usposabljali dne 22. 2. 2018. To je storil dne 22. 2. 2018 šele ob 20.57 uri, kot je sam pojasnil. K teoretičnemu delu opravljanja vozniškega izpita so, kot izhaja iz četrtega pisnega opozorila, kasneje pristopili kandidati, ki so imeli potrjen opravljen program teoretičnega dela usposabljanja, s pričetkom od 22. 2. 2018 do 7. 3. 2018. V pisnem delu opozorila je navedeno, da iz tega izhaja, da šola vožnje ni izvedla teoretičnega dela usposabljanja, v evidenčnih kartonih vožnje pa je kandidatom potrdila, da je bil teoretični del usposabljanja opravljen, pri praktičnem delu pa se je že s podpisom pooblaščene osebe in žigom pripravila na potrditev zaključnega praktičnega dela usposabljanja, kar pomeni, da je toženka na podlagi ugotovitve, da se dne 22. 2. 2018 v času nadzora od 16. - 17. ure teoretični del usposabljanja ni izvajal, zaključila, da tožnik ni izvedel programa usposabljanja.

17. Glede na tožbene ugovore in sklicevanje na dnevnik ..., ki ga je tožnik predložil izjavi na poročilo, dopis z dne 8. 5. 2018, iz katerega izhaja, da je tožnik izvedel tečaj v več terminih in sicer v dnevih 23. 2. 2018, 26. 2. 2018, 27. 2. 2018, 28. 2. 2018, 1. 3. 2018, 5. 3. 2018 in 7. 3. 2018, sodišče meni, da je tožnik uspel izpodbiti kršitev. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da iz priloge izhaja, da se usposabljanje, ali ni izvajalo na dan 7. 3. 2018 ali pa se je izvajalo in za ta datum ni bilo nobenega kandidata. Kot zadnje usposabljanje je naveden datum 5. 3. 2018, za 7. 3. 2018 ni zabeleženih podatkov, ki bi izkazovali, da se je usposabljanje dejansko izvajalo. Tudi iz evidence prisotnosti kandidatov ni razvidno, da bi bil kateri od kandidatov na dan 7. 3. 2018 prisoten na teoretičnem usposabljanju, kljub temu pa imajo vsi kandidati kot datum zaključka usposabljanja naveden datum 7. 3. 2018. Toženka torej glede na naknadno presojo dnevnika ... meni, da se očitek o kršitvi nanaša vsaj na dan 7. 3. 2018. 18. Očitek toženke iz četrtega pisnega opozorila se nanaša na dan 22. 2. 2018, ker v času strokovnega nadzora od 16. do 17. ure teoretični del usposabljanja ni potekal. Sodišče presoja pravilnost četrtega pisnega opozorila glede na v njem navedeno dejansko stanje. Tožnik je v postopku pred toženko uspel dokazati, da je teoretično usposabljanje izvedel v več terminih in v dokaz predložil dnevnik .... Toženka pred izdajo pisnega opozorila ni dokazno presodila dnevnika ..., ki ga je tožnik predložil k izjavi na poročilo, njegovo dokazno oceno je podala šele v odgovoru na tožbo. Vendar sodišče njene naknadne presoje, da se očitek o kršitvi nanaša vsaj na dan 7. 3. 2018, ne more upoštevati v smislu obstoja kršitve, saj presoja, kot že rečeno, pisno opozorilo z dne 16. 4. 2018 in tam navedena dejstva, ki se nanašajo na obstoj kršitve na dan 22.2.2018. Tožnik je torej uspel ovreči očitano kršitev.

19. Odpad zadnje kršitve, ugotovljene s pisnim opozorilom z dne 16. 4. 2018, pa v obravnavani zadevi ne pomeni, da toženka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Tožniku so bila izdana tri pisna opozorila, kar je podlaga za izbris šole po prvi alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, ki določa, da se pooblaščeni organizaciji lahko odvzame pooblastilo ali izbriše šolo vožnje iz registra šol vožnje, kadar je bilo subjektu izdanih tri ali več pisnih opozoril v obdobju zadnjih dveh let. Tri pisna opozorila, ki jih je sodišče po vsebini presodilo in meni, da so bila utemeljena, pa so bila tožniku izdana. Navedeno pa je podlaga za izbris šole vožnje iz registra šol vožnje.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je v zvezi z opozorili, ki se nanašajo na kršitev načina obveščanja toženke podalo stališče, da zgolj obveščanje, predpisano v dvanajstem odstavku 39. člena ZVoz-1, pomeni izpolnitev obveznosti obveščanja. Zato dokaznih predlogov tožnika, ki izkazujejo drugačen način obveščanja toženke, elektronskih sporočil in dopisov ali tožnika ali njegovega pooblaščenca ter izpovedbe tožnika, ne šteje za relevantne dokaze, s katerimi bi tožnik lahko izkazal obvestitev toženke in razbremenitev ugotovljene nepravilnosti. V zvezi s tretjim pisnim opozorilom tožnik predlaga dokaze, ki so del dejanskega stanja izpodbijane odločbe in jih je sodišče presodilo v tem okviru, zakaj ni izvedlo zaslišanja A.A., pa je pojasnilo že v odstavku 14 te sodbe. Da četrto pisno opozorilo temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in je zato tudi napačno ugotovljena kršitev, je sodišče lahko presodilo že na podlagi listin sodnega spisa ter zato dokaznih predlogov, ki jih v zvezi z neobstojem te kršitve tožnik predlaga, ni izvedlo, torej iz razloga nerelevantnosti.

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.