Jedro

Ker delavka ni podpisala dopisa z naslovom "sporazumno prenehanje delovnega razmerja", ki ji ga je poslal delodajalec (skupaj z zaključeno delovno knjižico), ni prišlo do sporazumne razveljavitve PZ. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje, saj lahko PZ preneha veljati le na podlagi sklenjenega pisnega sporazuma.

Možnost uporabe 118. člena ZDR (prenehanje PZ na podlagi sodbe sodišča) pride v poštev le v primeru nezakonite odpovedi PZ, ne pa tudi v drugih primerih prenehanja PZ iz 75. člena ZDR, med katere spada tudi sporazumna razveljavitev (79. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. 1., 2., 3. in 4. izreka).

Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki na podlagi dopisa z dne 9.9.2003, naslovljenega kot "sporazumno prenehanje delovnega razmerja", nezakonito, v celoti iz razlogov na strani tožene stranke (točka

1. izreka sodbe); ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem 10.9.2003, temveč še vedno traja (točka 2. izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožeči priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja od 10.9.2003 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter jo pozvati nazaj na delo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka 3. izreka sodbe); tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 124.542,00 SIT pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 dalje do plačila (točka 4. izreka sodbe). Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki

19.800,00 SIT pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 dalje do plačila (točka 5. izreka sodbe).

Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, in sicer zoper točko 1. do 4. izreka, skladno z zakonitimi določili 19. člena ZDSS/2004 (prej 14. člen ZDSS/94) v zvezi s členom 338. ZPP, iz vseh pritožbenih razlogov, po 30. členu ZDSS/2004, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da postopa po 3. odst. 30. člena ZDSS, oz. napadeno sodbo in sklep v izpodbijanem delu (točka 1. do 4.) v celoti spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, hkrati pa ji naloži v plačilo tudi vse stroške pritožbenega postopka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča druge stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

V pritožbi navaja, da so odločitve sodišča prve stopnje napačne ter tudi preuranjene. Že sam zahtevek sodbe in sklepa je vprašljiv. Sodišče ne sme nekritično ugoditi vsakršnim zahtevkom (člen 3. ZPP v zvezi s členom 19. ZDSS/2004). V točki 3. zahtevka namreč ni jasno, in sodba sploh ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče priznalo "vse pravice" iz delovnega razmerja. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje sklep (točka 4. in 5. izreka) pobotati med seboj in nato zgolj tisti stranki, ki je pretežno dolžna povrniti te stroške, dosoditi razliko. Zato gre v tem primeru za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 30. in 19. členom ZDSS/2004. Tako napadena sodba in sklep nimata razlogov o odločilnih dejstev in se ne moreta preizkusiti.

Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo intencije novega ZDR, ki se kaže n.pr. v 110. členu, saj je očitno, da gre v konkretnem primeru za tako sprti stranki, da očitno "ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja". To je jasno ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, na kar kažeta tudi še preostali odprti pravdni zadevi, ki jih imata stranki pred sodiščem prve stopnje. Nadalje sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pomembnega pravnega dejstva, in sicer ali je tudi v primeru, da je bila odpoved delodajalca nezakonita, delavka še vedno želela nadaljevati delovno razmerje, kajti iz postavljenega zahtevka točke 3. to ni nesporno. Po izrecni določbi 2. odst. 118. člena ZDR, ki bi ga moralo sodišče v tem primeru uporabiti, bi na to sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti, saj gre za smiselno uporabo materialnega prava. V takem primeru lahko sodišče odloči tudi o trajanju delovnega razmerja, ne glede na predlog delavca. Sodišče bi v tem primeru priznalo delovno dobo delavki in druge pravice ali morebitno odškodnino po pravilih civilnega prava, česar pa ni storilo.

Tožeča stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se smeta sodba in sklep izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 v zvezi s 366. členom ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

Tožena stranka v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno dokazno oceno, kot jo je že pravilno zavzelo sodišče prve stopje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dopis tožene stranke z dne 9.9.2003 (dokaz: A/1), naslovljen kot "sporazumno prenehanje delovnega razmerja", na podlagi katerega je tožena stranka tudi zaključila tožeči stranki delovno knjižico z dnem 10.9.2003 (dokaz: A/2), ni podpisan s strani tožeče stranke, zato o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti. Tega pa tožena stranka tudi v sodnem postopku ne zatrjuje. V vlogi z dne 28.6.2004 je nedvoumno priznala dejstvo, da je bil nezakonito izveden postopek razveljavitve pogodbe o zaposlitvi.

Poleg tega sam poziv na vrnitev na delo nima nobene pravne podlage. Delovno pravno razmerje med delavcem in delodajalcem se namreč prične na podlagi obojestranskega soglasja o delu in zaposlitvi s podpisom pogodbe o zaposlitvi s strani obeh strank.

Pogodba o zaposlitvi, ki je bila iz kateregakoli razloga odpovedana, tako s strani ene, kot tudi s strani druge pogodbene stranke, se lahko ponovno vzpostavi spet le na podlagi obojestranske volje strank. Delovno razmerje ima značaj dvostranskega razmerja. Ravno zaradi tega ni pravno dopustno, da delodajalec, ki delavcu pisno odpove pogodbo o zaposlitvi, učinek te odpovedi pa že nastopi, to odpoved enostavno prekliče in s tem doseže, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja več (čeprav je morda očitno, da se delavec s tem ne strinja).

Za pravni nastanek delovnega razmerja je potreben tudi pristanek delavca oz. med delovnim sporom pripoznava zahtevka ali sodna poravnava. Ker takšnega pristanka tožeča stranka ni podala, je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, in je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ugodilo zahtevku, kot je bil postavljen. Do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tem primeru ni prišlo, saj 79. člen ZDR/2002 jasno določa, da lahko stranki pogodbo o zaposlitvi kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Zato dopis tožene stranke - "sporazumno prenehanje delovnega razmerja" - ni pisni sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, saj ni podpisan s strani obeh strank (in ne vsebuje določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti).

Res imata 4. in 5. točka izreka odločbe naravo sklepa. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odst. 128. člena ZPP); vendar poimenovanje konkretne odločbe s sodbo in sklepom ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Prav bi tudi bilo, da bi sodišče prve stopnje izvršilo pobotanje stroškov postopka (tč. 4. in 5), vendar tudi v tem primeru sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi moralo pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Tudi ni pravno sprejemljiva pritožbena navedba, naj pritožbeno sodišče postopa v pritožbenem postopku po določbi 3. odst. 30. člena ZDSS-1 (Ur.l. RS št. 2/2004), ki je začel veljati

1.1.2005 (84. člen tega zakona), saj je bila izdana izpodbijana sodba pred uveljavitvijo tega zakona, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal (13.10.2004). Zato se v takem primeru postopek nadaljuje po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94, 20/98 - ZST-G, št. 42/2002 - ZDR in 63/2003 - odl. US).

Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati po določbi 110. člena ZDR/2002, saj gre za spor le zaradi ugotovitve neveljavne sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi (na podlagi dopisa tožene stranke z dne 9.9.2003, kot "sporazumnega prenehanja delovnega razmerja").

Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji po določbi 118. čl. ZDR/2002. Sodiše ni ugotovilo, da je odpoved pogodbe delodajalca nezakonita. Odločalo je le o neveljavnosti sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi (79. čl. ZDR). V takem primeru sodišče nima pravne podlage za odločitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe po 118. čl. ZDR.

Do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča lahko pride le, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, in na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Delavec lahko zahtevo uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Po 2. odst. 118. čl. ZDR pa sodišče lahko samo odloči, če ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Možnost uporabe 118. čl. ZDR torej pride v poštev le v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je po 75. čl. ZDR le eden od razlogov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta možnost torej ne pride v poštev pri drugih, v 75. čl. ZDR naštetih razlogih za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, med temi tudi v primeru sporazumne razveljavitve (79. čl. ZDR).

Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe, zato jih pritožbeno sodišče ni presodilo.

Sodišče v obrazložitvi sodbe presodi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da sta izpodbijana sodba in sklep materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožena zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), tožeča stranka pa stroške glede odgovora na pritožbo, ker ni bil potreben (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot vse to izhaja iz izreka te sodbe.