Jedro

Ni možnosti za podelitev azila, če prosilec ni dokazal preganjanja v izvorni državi zaradi dezerterstva, politične dejavnosti, veroizpovedi ter mu tudi ni bil podeljen azil v treh tujih državah, ki ga tudi sicer podeljujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 193/2001-10 z dne 21.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (1. točka izreka) proti odločbi tožene stranke z dne 17.1.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo (državljan Bosne in Hercegovine) vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka); in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi oprostilo tožnika plačila sodnih taks (2. točka izreka). V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in 124/2000 - ZAzil), in sicer na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena in 6. alinee 1. odstavka 35. člena tega zakona. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila okoliščino, da je bil tožniku 30.9.1999 v B. izdan veljavni potni list, s katerim se je tožnik na zaslišanju identificiral, torej se je v tem času nahajal v Federaciji Bosne in Hercegovine. To pa pomeni tudi, da ga Federacija Bosne in Hercegovine priznava za svojega državljana in kot je pravilno ugotovila tožena stranka, to kaže na to, da se tožnik lahko vrne v to državo.

Tožena stranka je pravilno ocenila tudi okoliščino, da je tožnik, preden je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, vložil prošnjo za azil že v Nemčiji, Švici in na Danskem. Glede na določbo 6. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil pa je to zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za pridobitev azila. Citirani člen namreč določa, da pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil že prej v Republiki Sloveniji ali v kateri drugi državi, ki upošteva in izvaja določila Ženevske konvencije, vložil prošnjo za azil in mu je bila ta zavrnjena, pa se okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso spremenile. Po mnenju sodišča prve stopnje je utemeljeno tudi sklepanje tožene stranke, da tožnik ni izbral Slovenije za ciljno državo, glede na to, da je prej zaprosil za azil v treh drugih državah (Nemčiji, Švici in na Danskem) in da njegova družina živi na Danskem. To je tudi njegov razlog, zakaj se ne želi vrniti v Bosno in Hercegovino.

Prav tako je, po mnenju sodišča prve stopnje, pravilna odločitev tožene stranke, da dezerterstvo samo po sebi ni razlog za podelitev azila. Kot je navajal tožnik, se je drugemu pozivu odzval, vendar, ko je odklonil nošenje orožja, so ga odslovili. Zato je stališče tožene stranke, da ni pričakovati preganjanja zaradi izogibanja vpoklicu oziroma dezerterstva, po mnenju sodišča prve stopnje, pravilno.

Tožnik je povedal tudi, da ni bil član nobene politične stranke in tudi drugače ni politično aktiven. Zato po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazal možnosti njegovega preganjanja zaradi političnega prepričanja.

Tožnik se sklicuje tudi na židovsko vero, kar pa, po mnenju tožene stranke, v konkretnem primeru ni razlog za podelitev azila, saj ne obstajajo nikakršni dokazi za to, da bi bil tožnik preganjan zaradi veroizpovedi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da ni mogoče govoriti o preganjanju zaradi verskih razlogov.

Glede na vse navedeno so tožbene trditve, da tožena stranka ni ugotavljala individualnih razlogov, po presoji sodišča prve stopnje neutemeljene. Tožena stranka se je opredelila tako do tožnikove politične (ne)aktivnosti kot do njegove veroizpovedi in odklonitve služenja vojaškega roka. Ugotavljala je tudi splošno stanje v Federaciji Bosne in Hercegovine, ki se nedvomno izboljšuje, kar kaže na dejanske možnosti za vključitev v življenje v tožnikovi izvorni državi.

Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožena stranka pravilno odločila in je pravilno ocenila vse okoliščine, relevantne za odločanje. Zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi proti izpodbijani sodbi ponavlja tožbene navedbe. Ponovno navaja, da je iz razlogov osebne varnosti zapustil matično državo z namenom, da bi v drugi varni državi zaprosil za status begunca. Vsa njegova družina je na Danskem pridobila status begunca. Povsem naravno je, da se jim je hotel čimbolj približati. Zato je tudi skušal prebežati v Nemčijo in naprej. Prebežal je iz matične države iz bojazni za lastno življenje. Splošno znano dejstvo je, da je Nemčija priznala status begunca upravičenim prosilcev iz ogroženih območij bivše SFRJ in nato vsem, brez izjeme, azil tudi odvzela, ne da bi ugotavljala individualne okoliščine ogroženosti. Enako je bil tudi, kljub dejstvu, da prihaja iz Republike Srbske, po letu in pol priznanega azila v Nemčiji deportiran v Italijo, zaradi nadaljnje vrnitve v matično državo, kjer bi bila njegova osebna varnost ogrožena in bi bil izpostavljen krutemu in nečloveškemu ravnanju. Ponovno je prebežal in se poskušal pridružiti svojcem na Danskem. Kot prava neuka stranka ni vedel, da države, za pridobitev statusa begunca ne more sam izbrati, saj mu to ni bilo pojasnjeno. Ponovno navaja, da je kot pripadnik manjšinske nacionalnosti pribežal iz Republike Srbske zgolj da bi obvaroval golo življenje ter da potrebuje zaščito pred preganjanjem v matični državi od katerekoli države, ki ni njegova matična! Organi odločanja v Republiki Sloveniji niso ugotavljali individualnih okoliščin ogroženosti, ampak navajajo zgolj objektivne razmere v matični državi. Neizpodbitno dejstvo je, da vsa njegova družina živi na Danskem, kjer so iz razlogov ogroženosti pridobili azil in da mu je iz istih razlogov tudi Nemčija priznala azil, kot tudi dejstvo, da je Nemčija azil vsem iz območja bivše SFRJ, brez izjeme, odvzela. Glede na priporočila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce predstavljajo manjšine kategorijo posebno ogroženih oseb, ki imajo pravico do dodelitve humanitarnega statusa in zlasti še, da se jih na silo ne izžene iz države. Ponovno navaja, da so v matičnem kraju šikanirani vsi, ki so se vrnili, tudi on, kot je v postopku že pojasnil. V skladu s priporočilom UNHCR sodi, kot pripadnik manjšinske nacionalnosti, v skupino posebno ogroženih oseb. Nadalje navaja dodatne razloge ogroženosti, in sicer veroizpoved, ki je židovska in izogibanje udejstvovanja v vojski. Kot pristaš židovske vere se utemeljeno boji preganjanja tudi s strani muslimanov, ki bi ga šteli kot izdajalca lastnega naroda. Dejstvo, da poseduje potno listino, ga ne more izključiti iz upravičenosti do zaščite v Republiki Sloveniji, saj je splošno znano, da je država Bosna in Hercegovina dajala potne listine pavšalno. Glede na izrecne določbe zakona je potrebno šteti dvom v korist stranke. Organ odločanja ni v zadostni meri obrazložil, zakaj meni, da ne bi bil preganjan, če trdi nasprotno. Navedenega ni utemeljeval, ampak je s pavšalno odločbo zgolj navedel, da se vračajo na območje Bosne in Hercegovine begunci iz vsega sveta. Organ odločanja ni upošteval poročil UNHCR in Human Rights Watch za območje Banja Luke, ki jih je v postopku predložil on, iz katerih je nedoumno razvidno, da se na območju Banja Luke nad nesrbskim prebivalstvom izvaja nasilje, da prihaja do grobih kršitev človekovih pravic, vključno s poboji, fizičnim nasiljem, borbardiranjem domov in požigi. Predložene pisne dokumentacije organi odločanja niso upoštevali, niti ocenili. Kolikor so se dejansko od zaslišanja okoliščine v toliko spremenile, kot navaja organ odločanja, naj ga ponovno zasliši. Nadalje navaja, da mora biti odločanje, po pravilih splošnega dokaznega postopka, vezano na popolno ugotovitev vseh okoliščin in dejstev ter pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, vsekakor niso takšne, da bi se mogel, brez škode za svojo fizično in psihično integriteto, vrniti v matično državo.

Preuranjena je tudi odločitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke, da mora v roku enega meseca od pravnomočnosti te odločbe zapustiti ozemlje Republike Slovenije. Njegova vrnitev bi predstavljala kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja (non-refoulement). Z opustitivijo svojih dolžnosti so organi odločanja kršili določbe materialnega zakona in temeljna načela pravil postopka in so tudi nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zaradi vsega navedenega izpodbijana sodba ne more biti zakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Pravilno je uporabilo določbe 2. in 3. odstavka 1. člena in 6. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, potem, ko je popolno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore v zvezi z izdajo potne listine dne 30.9.1999; vložitvijo prošenj za azil že v Nemčiji, Švici in na Danskem; dezerterstvom, židovsko vero in ugotavljanjem individualnih razlogov in dalo pravilne razloge za zavrnitev navedenih ugovorov, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo prvostopnega sodišča, da so tožbene trditve, da tožena stranka ni ugotavljala individualnih razlogov, neutemeljene. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopnega sodišča, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila tako do tožnikove politične (ne)aktivnosti, kot do njegove židovske veroizpovedi in odklonitve služenja vojaškega roka.

Ugotavljala je tudi splošno stanje v Federaciji Bosne in Hercegovine, ki se nedvomno izboljšuje, kar kaže na dejanske možnosti za vključitev tožnika v življenje v njegovi izvorni državi.

Pritožbeno sodišče še dodaja, glede na tožnikove pritožbene navedbe, da je sklepanje prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožnikovih tožbenih ugovorov pravilno. Prav tako tudi ne držijo tožnikovi ugovori, da so organi odločanja z opustitvijo svojih dolžnosti kršili določbe materialnega zakona in temeljna načela pravil postopka in da so tudi nepopolno ugotovili dejansko stanje. Ti ugovori, po mnenju pritožbenega sodišča, nimajo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih, kar je že ugotovilo prvostopno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.