Jedro

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in je za ta nedovoljen objekt prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Izdaja začasne odredbe v tovrstni zadevi lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Navedeno zavestno ravnanje tožnika je nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, zato ne gre za težko popravljivo škodo zaradi izdane odločbe.

Izrek

I.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1.Sodišče je v konkretni zadevi že zavrnilo predlog tožnika z dne 12. 10 2023 za izdajo ureditvene začasne odredbe.

2.Tožnik pa je na sodišče vložil nov predlog z dne 27. 10. 2023 za izdajo začasne odredbe.

3.Gradbena inšpektorica Inšpektorata za naravne vire in prostor je v izpodbijani odločbi tožniku naložila, da mora v 60 dneh po vročitvi te odločbe odstraniti prizidek tlorisnih dimenzij 4,45 x 4,7 m, etažnosti P, ob SZ fasadi kmetijsko stanovanjskega objekta na parc. št. 5708/19 in 5693, obe k. o. A., ki je izveden v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, ki ga je izdala Upravna enota Piran, odločbo št. 351-102/2021-23 z dne 13. 12. 2021, ki jo je izdala Upravna enota Piran, in odločbo št. 351-35/2022-6235-10 z dne 16. 1. 2023, ki jo je izdala Upravna enota Piran in vzpostaviti stanje določeno v gradbenem dovoljenju št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, ki ga je izdala Upravna enota Piran, odločbi št. 351-102/2021-23 z dne 13. 12. 2021, ki jo je izdala Upravna enota Piran in odločbi št. 351 35/2022-6235-10 z dne 16. 1. 2023, ki jo je izdala Upravna enota Piran (1. točka izreka). Nadalje je naložila tožniku, da v kolikor inšpekcijski zavezanec ne bo izvršil odrejene obveznosti na način in v roku kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 1. točke izreka te odločbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka izreka). Za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka te odločbe so prepovedana naslednja dejanja: 1. izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, 2. vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, 3. uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, 4. promet z njimi ali zemljišči, na katerih so, 5. overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih delovršnih in drugih pravnih poslov ter 6. določitev hišne številke (3. točka izreka). Odločila je tudi, da se stanovanjski objekt na parc. št. 5708/19 m 5693, obe k. o. A., po vročitvi te odločbe označi s tablo (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka), da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (6. točka izreka).

4.V obrazložitvi je navedeno, da je tožnik kot investitor pridobil gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječega in gradnjo novega objekta na parc. št. 569/1, 5693 in 5708/9 k. o. A. Izdano gradbeno dovoljenje se nanaša na gradnjo stanovanjsko kmetijskega objekta tlorisnih dimenzij 8,8 x 13,20 m. Klet je v celoti podkletena in ne sega nad zemeljsko površino, razen vhoda, širine 3,3 m.

5.V zadevi je bilo opravljenih več inšpekcijskih pregledov in izdanih več odločb gradbene inšpektorice. Z odločbo št. 06122-1545/2020-10 z dne 14. 10. 2020 je bilo odločeno, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 5708/19 in 5693, obe k. o. A., ki jo izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, pri čemer ta velja do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja, za katerega mora zaprositi v šestih mesecih po vročitvi odločbe. V zvezi s tem postopkom je bila pritožba tožnika zavrnjena in poteka upravni spor. Tožnik je v nadaljevanju zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja v zadevi gradnje na parc. št. 5708/19, 5693, 5698, vse k. o. A. V zvezi s tem je bila izdana odločba št. 351-102/2021-23 z dne 13. 12. 2021 ter sklep št. 351-102/2021-19 z dne 28. 9. 2021 in št. 351-102/2021 z dne 19. 1. 2022.

6.Nato pa je bilo z odločbo gradbene inšpektorice št. 06122-1545/2020-62 z dne 25. 5. 2022 tožniku naloženo, da mora v 180 dneh po vročitvi odločbe odstraniti dele stanovanjskega objekta na parc. št. 5708/19 in 5693, obe k. o. A., ki so izvedeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, ki ga je izdala Upravna enota Piran in odločbo št. 351-102/2021-23 z dne 13. 12. 2021, ki jo je izdala Upravna enota Piran, in sicer: - prizidek tlorisnih dimenzij 4,45 x 4,7 m, etažnosti P, ob SZ fasadi objekta, - okno v pritličju objekta na SV fasadi, širine 0,7 m, višine 1,45 m, s parapetom 0,93 m, - AB ploščo galerije maksimalnih tlorisnih dimenzij 5,25 m x 3,95 m, ki je izvedena na severnem delu objekta med pritličjem in mansardo, na delu, kjer bi moral biti zračni prostor, - okno širine 96 cm na SZ obodni steni v mansardi, - tri okna širine 0,77 m in višine 1,66 m, ki so izvedena v mansardi na SV fasadi, - okni v JZ obodni steni mansarde širine 1,66 m in višine 1,67 m, in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, ki ga je izdala Upravna enota Piran in odločbi št. 351-102/2021-23 z dne 13. 12. 2021, ki jo je izdala Upravna enota Piran.

7.Zavezanec se je na navedeno odločbo pritožil in ta je bila odpravljena z odločbo št. 06122-1545/2020-62 z dne 25. 5. 2022 in vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je med drugim navedeno, da v inšpekcijski odločbi ni v zadostni meri pojasnjeno, da gre v obravnavanem primeru res za prizidek.

8.V nadaljevanju je bila tožniku izdana odločba št. 351-35/2022-6235-10 z dne 16. 6. 2022 o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-118/2018-8 z dne 22. 10. 2018, ki je postala pravnomočna dne 29. 6. 2022. Z navedeno odločbo se je gradbeno dovoljenje spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na velikost stavbe z višinskimi kotami ter površine in prostornine stanovanjsko kmetijske stavbe, spremembe so tudi v notranji razporeditvi prostorov in pri oblikovanju in legi komunalnih naprav. V okviru opisanega se nanaša tudi na večino v inšpekcijski odločbi št. 06122-1545/2020-10 z dne 14. 10. 2020 ugotovljenih neskladij, z izjemo prizidka tlorisnih dimenzij 4,45 x 4,7 m, površine 20,9 m2, etažnosti P, ki je izveden ob SZ fasadi objekta. Ta del objekta je v načrtih, na podlagi katerih je bila odločba št. 351-35/2022-6235-10 z dne 16. 6. 2022 izdana, prikazan kot enostavni objekt - vrtna uta tlorisnih dimenzij 4,4 x 4,53 m, površine 19,9 m2, ki je izveden z dilatacijo 5 cm od stanovanjsko kmetijskega objekta. Upravna enota Piran je zahtevo tožnika, za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018 v delu, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za gradnjo vrtne ute kot enostavnega objekta na zemljišču parc. št. 5696/1, 5693, 5708/19, vsa k. o. A., na podlagi podatkov predložene projektne dokumentacije za pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja - čistopis 2, november 2021, št. 21-006, projektant: C. C., s.p., zavrgla.

9.V izpodbijani odločbi je inšpektorica zaključila, da gradnje prizidka ob vhodu objekta ni mogoče šteti za samostojen objekt, temveč je funkcionalni del osnovnega objekta in se torej šteje za prizidavo. Na podlagi teh ugotovitev je izdala izpodbijano odločbo.

10.Toženka je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo inšpektorice.

11.Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, zato je zoper njo vložil tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

12.Tožnik v novem predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da se dodatno osredotoča na trditve, dokaze glede težko popravljive škode. Pri tem poudarja, da objekt, ki sicer ni priključen na vodo, ima pravnomočno uporabno dovoljenje. Zatrjuje, da je prijavil prebivališče po pridobljenem uporabnem dovoljenju, sedaj ima bivališče v stavbi, vendar slednje ne more kakovostno in učinkovito uporabljati, saj nima dostopa do pitne vode. Zatrjuje kršitev ustavne pravice do pitne vode iz 70. a člena Ustave RS. Onemogočanje bivanja je težko popravljiva škoda, saj s pravnimi sredstvi ne bo možno povrniti izgubljenega časa preživljanja v objektu. Materialna odškodnina ne more povrniti izgubljenih lepih trenutkov, ki bi jih tožeča stranka lahko užila v legalno zgrajenem objektu. Zatrjuje, da je pravno nelogično, da objekt, ki je legalen, nima uporabnih priključkov. Sporna letna kuhinja, o kateri teče predmetni upravni spor, pa ne glede na njeno opredelitev, po mnenju tožnika, ne bi smela ovirati uporabe objekta z uporabnim dovoljenjem.

13.Izpostavlja, da pomeni odklop objekta iz komunalne opreme težko popravljivo škodo, saj je onemogočena ustrezna raba objekta za bivanje, kakor tudi vzdrževanje njene okolice, ki zlasti potrebuje vodo, pa tudi električno oskrbo. Ponovno prilaga mnenje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin D. D. z dne 11. 10. 2023, iz katerega izhaja, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe. Tako iz mnenja izhaja ocenjena vrednost propadlih rastlin in opisanih rastlinskih združb/nasadov v primeru nezmožnosti zalivanja in primerne skrbi, ob nadomestitvi z novimi istovrstnimi sadikami (po hortikulturnem načrtu posestne ureditve) lahko v celoti presegla 120.000,00 EUR. K temu je potrebno dodati še stroške vrtnarjevega dela za vzpostavitev načrtovanega stanja zunanje ureditve, ki so ocenjeni na 15.000,00 EUR. Izpostavlja, da je v času gradnje tožnik uredil in počistil skorajda devastirano območje hriba z odlagališčem, s časom pa se je preoblikovala v urejeno kulturno krajino. Vrtnarjenje in oblikovanje krajine je tožnik vzel kot svojo vodilno prostočasno dejavnost, vanjo vložil tudi izdatna sredstva za nakup ustreznih pripomočkov in naprav. Propadanje vegetacije in nemoč pa izjemno negativno vpliva na psihološko stanje, saj povzroča frustracije, jezo in gnev, to pa se posledično odraža tudi na fizičnem zdravju. To je že samo po sebi težko popravljiva škoda, saj dobrega zdravja ne moreš iztožiti. Obenem pa je krivično, da inšpekcijski organ postopa izjemno surovo, prekomerno in onemogoča uporabo pitne vode za objekt, ki ima uporabno dovoljenje.

14.Dodaja še, da uporaba vode, elektrike, ceste in kanalizacije v ničemer ne ogrožajo javnega interesa, četudi bi se izkazalo, da tožnik nima prav. Sporna letna kuhinja nima samostojnih priključkov na komunalno opremo. Torej uporaba objekta z uporabnim dovoljenjem je povsem pričakovana in upravičena in nikomur ne škodi.

15.Predlaga, da se dovoli priključitev stanovanjsko - kmetijskega objekta na parcelah številka 5693, 5696/1 in 5708/19 vse k. o. A. na predpisano komunalno infrastrukturo (voda, elektrika, cesta, kanalizacija) v skladu z izdanim uporabnim dovoljenjem številka 351-346/2022-6235- 18 z dne 19. 4. 2023 in da odredba velja do izdaje pravnomočne sodbe v tem postopku.

16.Toženka odgovora na predlagano začasno odredbo ni podala.

K I. točki izreka

17.Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

18.Tožnik v zadevi predlaga začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

19.V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja začasna odredba po 32. členu ZUS-1 nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Ker je namen začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki je predmet izpodbijanja, mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.

20.Tak pa bo v primerih, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja.

21.Iz tretjega v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začasna odredba sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožnikom in toženko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

22.Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče, če so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, drugače začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. To stori z izdajo t.i. ureditvene, prave ali regulacijske začasne odredbe, ki je namenjena drugačni ureditvi spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe.

23.V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora stranka v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva.

24.Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je postopek z začasno odredbo že po sami naravi hiter in vezan na okvir, ki ga postavijo stranke s svojim navedbami in dokazi.

25.Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in stranki neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

26.V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in za ta nedovoljen objekt je prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo.

27.Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1). Navedeno pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

28.Tožnik je v postopku navajal, da je prijavil prebivališče po pridobljenem uporabnem dovoljenju, sedaj ima bivališče v stavbi, ki pa ga ne more kakovostno in učinkovito uporabljati, saj nima dostopa do pitne vode. Izpostavlja, da mu je kršena pravica do pitne vode iz 70.a člena Ustave RS. Izpostavlja tudi, da sporna letna kuhinja, o kateri teče predmetni upravni spor, pa ne glede na njeno opredelitev ne bi smela ovirati uporabe objekta z uporabnim dovoljenjem. S tem zatrjuje, da je ukrep inšpektorja nesorazmeren.

29.Tako je ugotoviti, da tožnik v tem delu pravzaprav zatrjuje nesorazmernost ukrepa in ne težko popravljive škode.

30.Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče (kar se posledično jasno izraža v nižji kvaliteti bivanja) ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, ki ga je oblikovalo Vrhovno sodišče RS, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Dejstvo je, da je navedeno zavestno ravnanje tožnika nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, tako da tu ne moremo govoriti o resni oz. težko popravljivi škodi zaradi izdane odločbe.

31.Glede zatrjevane težko popravljive škode, ki pa naj bi jo utrpel tožnik, ker je devastirano območje hriba z odlagališčem preoblikoval v urejeno kulturno krajino ter ker vrtnarjenje in oblikovanje krajine predstavlja njegovo vodilno prostočasno dejavnost, ko našteva pozitivne psihološke učinke stika z naravo ter posledično vpliv na zdravje, je ugotoviti, da tožnik s tem ni izkazal težko popravljivo in nenadomestljivo škodo.

32.V delu, ko tožnik zatrjuje, da bo zaradi opustitve namakanja ter posledično pomanjkanja vode in vlage začel propadati hortikulturni sklop, se sušiti in odmirati, pri čemer ocenjuje težko popravljivo škodo na več kot 120.000,00 EUR, je ugotoviti, da se je sodišče že izreklo v sklepu z dne 23. 10. 2023, s katerim je njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ta sodna odločba je pravnomočna. Nov predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ne temelji na novih okoliščinah. Ne gre torej za objektivno nove, spremenjene okoliščine, zato obravnavani predlog v tem delu predstavlja že razsojeno stvar.

33.Sodišče pa sicer še dodaja, da iz obrazložitve celotne izpodbijane delne odločbe sicer izhaja, da je tožnik s svojimi večletnim delovanjem konstantno vseskozi ravnal v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Vsa zatrjevana škoda, ki jo tožnik navaja, tako ni neposredna posledica ukrepa odstranitve prizidka, ampak ravnanja tožnika. Pravo pa ne more nuditi pravnega varstva konstantnemu in naklepnemu ravnanju v nasprotju z izdanimi odločbami, saj je to v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli.

34.Ker tožniku ni uspelo izkazati težko popravljive škode, katere nastanek bi bilo treba preprečiti, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem prizadetosti javne koristi. Ker tožnik tako ni izkazal zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, je sodišče njegovo zahtevo, na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, zavrnilo.

K II. točki izreka:

35.Stroški, ki so tožniku nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Vrhovno sodišče je v zadevi, I Up 216/2017, sprejelo stališče, da lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odloči o tem, kdo nosi stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, šele, ko je znan končni uspeh v zadevi. Zato je sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1 Primerjaj npr. sklepa VS RS I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020, I Up 111/2020 z dne 2. 9. 2020.

2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016.

3 Prim. M. Dobravec Jalen, v E. Keršrvan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2019, str. 213.

4 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 129/2022 z dne 27. 6. 2022, 7. točka; I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021, 9. točka; I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 7. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 7. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 8. točka; I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, 7. točka; in številne druge.

5 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020, 10. točka.

6 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 8. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 9. točka; in številne druge.

7 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 8. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 9. točka; in številne druge.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.