Jedro

Sodna praksa se je poenotila, da predstavlja podlago za oceno škode v zvezi s stroški prevozov oškodovancev v zvezi z zdravljenjem Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 76/2008 in naslednji), in sicer njen tretji odstavek 5. člena, ta pa je določal višino 0,37 EUR za prevoženi kilometer.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških (točka II in točka III izreka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še nadaljnjih 158,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016 dalje, znesek 760,83 EUR v točki III izreka pa se nadomesti z zneskom 859,61 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 1. 2023 razsodilo: - pod točko I zahtevka je toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v 15 dneh plača 2.558,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016 dalje; - pod točko II izreka zavrnilo tožnikov presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 5.158,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016 dalje; - pod točko III izreka odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 760,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvega dne po izteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del in izrek o stroških (točki II in III izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljal pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, zavrnilo pa tožnikov zahtevek še za nadaljnjih 500,00 EUR, ker naj bi izvedenec ne potrdil, da je tožnik utrpel občasne srednje hude bolečine, zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tožniku prisodilo manj, kot je zahteval. Sodišče prve stopnje je pri tem arbitrarno v okviru nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem upoštevalo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika. Glede na to, da se tožnik zaradi ponavljajočih izpahov še vedno zdravi, pa je tudi neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel bodočih telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je tudi pri odmeri odškodnine iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR (od zahtevanih 1.500,00 EUR) ob presoji intenzivnosti primarnega strahu prezrlo subjektivno doživljanje tožnika. Tožnik je povedal, da je ta strah bil primerljiv s strahom za življenje, sodišče prve stopnje pa je sledilo izvedencu, ki je zaključil drugače. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti tožnikovega presežnega tožbenega zahtevka. V zvezi z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik podal konkretno trditveno podlago, iz katere izhajajo življenjsko neobičajne posledice, ki jih zaradi škodnega dogodka trpi tožnik in ki predstavljajo omejitve, ki jih je doživel in še doživlja, zaradi prikrajšanj pri ukvarjanju s športom in rekreacijo, igranju pihalnega instrumenta v pihalnem orkestru, pri opravljanju vsakodnevnih gospodinjskih opravil ter oteženega mirovanja in počitka ter opravljanja higienskih potreb zaradi nošenja Dessaulta in pozneje Gillchrista. Vse navedene neobičajne posledice je tožnik doživljal in jih še vedno doživlja in predstavljajo trajna zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se zaradi posledic škodnega dogodka še vedno zdravi. Navedeno pa ovrže zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neutemeljen. Ker se je sodišče prve stopnje pri presoji nepremoženjske škode naslonilo izključno na ugotovitve izvedenca, subjektivno doživljanje tožnika pa je prezrlo, je sledilo zgolj načelu objektivne pogojenosti, ni pa spoštovalo načela individualizacije višine odškodnine. Zato je to tudi materialnopravno zmotno odmerilo. Sodišče prve stopnje je tožnika obravnavalo diskriminatorno v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ko je njegovo poškodbo primerjalo s širšo populacijo, ki sicer po naravnavi in razgibavanju nima več težav, kar pa za tožnika ne drži. Ta se še vedno zdravi zaradi posledic škodnega dogodka. Glede na navedeno bi ob pravilni uporabi določil OZ bil tožnik upravičen iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do celotno zahtevane odškodnine v znesku 3.500,00 EUR. Glede na izoblikovano sodno prakso (VSL II Cp 1457/2018) je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo presežnega dela tožnikovega zahtevka iz naslova potnih stroškov v znesku 158,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016, ker bi naj stroške prevozov prestavljali le stroški goriva, bistveno kršilo določilo 216. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ob upoštevanju odbitne franšize navedlo, da v kolikor bi se tej tožnik želel izogniti, bi moral tožiti neposredno zavarovanca toženke. Tako imenovana odbitna franšiza je predmet presoje razmerja med toženko in njenim zavarovancem, med katerima sicer veljajo pogodbena določila zavarovalne pogodbe. Zato je tožnik ni dolžan plačati, ampak jo je toženka dolžna izterjati od svojega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o stroških, ko je uspeh tožnika ugotavljalo glede na njegov uspeh z višino tožbenega zahtevka, tega določilo napačno. Upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih (VSL II Cp 1770/2014) bi uspeh moralo vrednotiti ločeno po temelju in višini, končen rezultat pa je aritmetična sredina obeh. Tako izračunan uspeh tožnika bi znašal 67 %, toženke pa 33 %. Glede na takšen uspeh bi bila toženka dolžna tožniku povrniti 2.440,04 EUR. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika je posledično zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških. Ker je sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank ugotovilo z napačno razlago prvega odstavka 154. člena ZPP, je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se odločitev o stroških ne more preizkusiti. Sicer odločitev sodišča o glavnem zahtevku in o stroških temelji na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, posledično na napačni uporabi materialnega prava, sodišče prve stopnje pa je na večih mestih tudi zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega presežnega zahtevka iz naslova premoženjske škode. V ostalem pritožba ni utemeljena.

5. Kot je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo v točki 9 in 17 obrazložitve1, je tožnik iztoževal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo le v zvezi z dvema izpahoma desnega ramena, to je tistim, ki ga je utrpel ob škodnem dogodku 26. 2. 2016 in tistim, ki ga je utrpel istega večera oziroma ponoči tega dne. Zato se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega vseh vtoževanih oblik nepremoženjskih škod in premoženjske škode omejilo na škodo, ki je tožniku nastala v zvezi s tema izpahoma.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje. Glede na pritožbene očitke pa poudarja in dodaja, da je načelo individualizacije treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Vendar pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Tako načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.2 Glede na navedeno so tako pravno zmotni pritožbeni očitki o tožnikovem diskriminatornem obravnavanju in kršitvi 22. člena Ustave RS, ker je sodišče prve stopnje njegovo poškodbo in škodo ob odmeri denarnih odškodnin primerjalo z drugo populacijo.

Izvedeniško mnenje izvedenca travmatološke stroke je sodišče prve stopnje uporabilo kot dokaz v zvezi z ugotavljanjem med pravdnima strankama sporne intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu, torej obsega zatrjevane tožnikove nepremoženjske škode. Na podlagi dokazne ocene izvedeniškega mnenja, razpoložljive medicinske dokumentacije za tožnika in izpovedbe tožnika je zaključilo o intenzivnosti in trajanju tožnikovih bolečin in strahu. V zvezi s posamezno obliko tožnikove nepremoženjske škode je nato to (načelo individualizacije) in upoštevajoč še načelo objektivno pogojenost, vrednotilo ob odmeri pravičnih denarnih odškodnin za nepremoženjske škode. Zato so pravno zmotni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri ugotavljanju obsega premoženjske škode tožnika naslonilo na izvedeniško mnenje, ni spoštovalo načela individualizacije odškodnine in s tem kršilo določilo 179. člena OZ.

7. Sodišče prve stopnje je obstoj in intenzivnost tožnikovih bodočih telesnih bolečin kot občasnih lahkih, ugotovilo na podlagi strokovno prepričljivega izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke dr. A. A.3, s katerim je objektiviziralo tožnikovo izpovedbo o občasnih srednje hudih bodočih telesnih bolečinah. Prepričljivosti takšnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje tožnik s pritožbenimi sicer nasprotujočimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik utrpel bodoče telesne bolečine, oziroma o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje, ne more omajati.

8. V sodni praksi je izoblikovano stališče4, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, se odškodnina v tej obliki odmeri tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine. Sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o arbitrarnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je v okviru odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi pri tožniku ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel prednji izpah desnega ramena, ki se je še istega dne ponovil, v zvezi s tema pa utrpel hude telesne bolečine, ki so trajale uro in pol, srednje hude bolečine, ki so v hudi obliki trajale en teden, v srednje hudi obliki pa občasno še en do dva tedna, nato pa še občasne tri tedne, ostale pa so mu tudi občasne lahke bolečine. Ob ugotovljenih neugodnostih v zvezi z zdravljenjem (pregled reševalca in pregled v ambulanti, nošnja mehke imobilizacije desne nadlahti in desne rame 21 dni, 6 pregledov pri zdravnikih, RTG slikanje 4 x, opravljanje osmih fizioterapij, ultrazvočne terapije, telesne vaje, protibolečinske terapije, nezmožnost opravljanja dela v obdobju zdravljenja poškodbe, primoran počitek, izvajanje vaj za desno ramo, razgibavanje desne rame, lokalno hlajenje, redno in občasno jemanje analgetikov) pa je tožnik utrpel tudi dodatne začasne omejitve življenjskih aktivnosti. Te je v dvomesečnem času zdravljenja (do maja 2016) utrpel zaradi omejitev pri športnih aktivnostih (predvsem hoji v hribe, kolesarjenju in smučanju), pri prostočasnih aktivnostih, to je igranju inštrumenta pri pihalnem orkestru, pri vsakodnevnih aktivnostih in opravilih, pri katerih je bil omejen zato, ker ni mogel dvigniti roke ter zaradi težav pri spanju. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje tožniku z odmero denarne odškodnine v znesku 3.000,00 EUR odmerilo denarno odškodnino v skladu z merili iz 179. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je intenzivnost in trajanje utrpelega strahu v zvezi s škodnim dogodkom in kasnejšim, še istega dne ponovnim zvinom, ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika in izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke. Pri tem pa je pri ugotavljanju intenzivnosti primarnega strahu sledilo izvedeniškemu mnenju, da je tožnik ob samem škodnem dogodku, ko je videl, da roka ne gre več gor, utrpel hud kratkotrajen primaren strah, ki pa ni bil strah za življenje. Glede na to, da se je strah tožnika nanašal na roko oziroma gibljivost le-te, je izvedeniško mnenje izvedenca in s tem dokazna ocena sodišča prve stopnje, življenjsko logična in prepričljiva in je pritožbeno nekonkretizirane trditve ne morejo omajati. Upoštevajoč ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu, ki ga je utrpel tožnik (kratkotrajen hud primaren strah ob škodnem dogodku in kratkotrajen srednje hud strah ob dogodku ponoči, en teden srednje hud sekundarni strah, tri tedne lahek sekundarni strah in zatem štiri do pet tednov bojazen za izid zdravljenja) je sodišče prve stopnje z odmerjeno denarno odškodnino v znesku 1.000,00 EUR ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena OZ. Pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšne odmere se izkažejo kot neutemeljene.

Odmerjena denarna odškodnina v skupni višini 4.000,00 EUR oziroma 2,8 povprečne neto plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ustrezno upošteva vse individualne značilnosti ugotovljene upoštevne tožnikove nepremoženjske škode in je primerljiva z odškodninami za podobno škodo oziroma je primerno umeščena med običajne, težje in katastrofalne škode.5

11. Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožnik v zvezi z iztoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni zatrjeval nobenih trajnih zmanjšanj življenjske aktivnosti ampak le začasna, s tem, da ob slednjih tudi ni zatrjeval, da bi bile duševne bolečine izjemno intenzivne, še manj pa, da bi bile podane kakšne neobičajne posledice, pravilno te presojalo v okviru materialnopravnih pravil, ki jih je v zvezi s to obliko nepremoženjske škode oblikovala sodna praksa in so izpostavljena že zgoraj.6 Pri tem je pravilno ob ugotovitvi, da so zatrjevana začasna zmanjšanja življenjskih aktivnosti trajala pri tožniku zgolj dobra dva meseca, kolikor je trajalo zdravljenje, tožnik pa ni zatrjeval, da so bile omejitve takšne, da bi bile duševne bolečine tožnika izjemno intenzivne oziroma, da bi bile takšne posledice neobičajne in ne bi predstavljale omejitev, ki so sicer običajne posledice zdravljenja oziroma da sicer presegajo običajne nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter začasna zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika upoštevalo v okviru nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Iz po tožniku zatrjevanih, pritožbeno ponovno izpostavljenih okoliščin namreč ne izhaja izpolnjenost pogojev, kot so za prisojo odškodnine iz tega naslova izpostavljeni že zgoraj. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov se izkažejo kot neutemeljeni.

12. Utemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom za povračilo potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem pri presoji zahtevanih prevoženih 588,25 km zmotno upoštevalo kot ceno kilometrine znesek 0,10 EUR za kilometer. Sodna praksa se je poenotila7, da predstavlja podlago za oceno škode v zvezi s stroški prevozov oškodovancev v zvezi z zdravljenjem Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 76/2008 in naslednji), in sicer njen tretji odstavek 5. člena, ta pa je določal višino 0,37 EUR za prevoženi kilometer. Pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti zavrnitve tožnikovega zahtevka v presežku za 158,82 EUR (kolikor znaša zmnožek za 588,25 kilometrov premalo priznanih 0,27 EUR za kilometer) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je te prisodilo sodišče prve stopnje, se tako izkažejo kot utemeljene. Pritožbi tožnika v tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je toženki naložilo še nadaljnje plačilo 158,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016 dalje.

13. V prvem odstavku 965. člena OZ je določeno, da lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, terja neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. Zavarovalno pravo v primeru zavarovanja odgovornosti odstopa od načela relativnosti obligacijskega razmerja, sklenjenega med zavarovalcem in zavarovalnico, ko tretji osebi priznava direktno tožbo proti zavarovalnici. Po pravilu o direktni tožbi je zavarovalnica zavezana povrniti oškodovancu škodo le, če je zavarovanec zanjo odgovoren. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Pri zavarovanju odgovornosti namreč praviloma ni vrednosti zavarovalnega predmeta, saj stranki ob sklepanju pogodbe ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode. Zato v zavarovalnih pogodbah določita najvišjo zavarovalno vsoto (limit), za katero zavarovalnica jamči. Tako prvi odstavek 965. člena OZ višino odškodnine, ki jo lahko tretji (oškodovanec) uveljavlja od zavarovalnice, omejuje največ do zneska zavarovalničine obveznosti do zavarovalca, kot ga določa pravni posel med slednjima. Poleg določanja najvišjih zavarovalnih vsot se v zavarovalniški praksi določajo tudi različne franšize, za katere glede na avtonomijo pogodbenih strank pri urejanju pogodbenih razmerij ne veljajo posebne omejitve. Odbitna franšiza torej lahko, kadar je določena, limitira odgovornost zavarovalnice za znesek, kot ga v zavarovalnem poslu določita zavarovalnica in zavarovalec8. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je obveznost zavarovalnice v zvezi s povračilom škode tožniku zmanjšalo za dogovorjeno odbitno franšizo, se tako izkažejo kot neutemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje pa kot pravilna.

14. ZPP določa kot temeljno merilo pri povrnitvi pravdnih stroškov uspeh strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, pri čemer je odločilen končni uspeh. Odstop od navedenega temeljnega merila s pritožbeno uveljavljenim načinom uveljavljanja uspeha novejša sodna praksa priznava pri odškodninskih zahtevkih takrat, kadar je nesorazmeren del pravdnih stroškov nastal z dokazovanjem spornega temelja. V konkretnem primeru pa ni bilo tako. Stroške izvedenine in pričnine v zvezi z ugotavljanjem spornega temelja je plačala toženka, izvedenino za izvedenca v zvezi z ugotavljanjem višine pa tožnik. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo uspeh pravdnih strank glede na tožnikov končni uspeh z zahtevkom (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni očitki zmotnosti takšne odločitve se izkažejo kot neutemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovljenega se da preizkusiti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Na nadaljnje pritožbene očitke, da je sodišče na večih mestih zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče zaradi njihove nekonkretiziranosti ne more odgovoriti.

16. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožnika, razen v delu glede premoženjske škode, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

17. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču (glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP) nalagala ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje znaša nov uspeh tožnika (ugotovljen na po sodišču prve stopnje ugotovljen način) 35 %, uspeh toženke pa 65 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank (ki pritožbeno niso bili izpodbijani) in ugotovljen nov uspeh, je tako tožnik upravičen do povrnitve 1.424,45 EUR (kolikor znaša 35 % od 4.069,85 EUR) in toženka pa do povrnitve 564,84 EUR (kolikor znaša 65 % od 868,98 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti 859,61 EUR.

18. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Tožnik je s pritožbo zoper odločitev o glavnem zahtevku uspel le z neznatnim delom. Zato je pritožbeno sodišče glede njegovih pritožbenih stroškov odločilo, da te trpi tožnik sam (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Listine v spisu, to je tožnikova tožba ter pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2021 in 30. 12. 2021 pa potrjujejo pravilnost takšnih ugotovitev sodišča. 2 Primerjaj VS RS II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 346/2010 in druge. 3 Izvedenec je tega strokovno in prepričljivo utemeljil tudi s podatki razpoložljive medicinske dokumentacije za tožnika. 4 VS RS v odločbah II Ips 346/2010, II Ips 568/2003, II Ips 723/2008, II Ips 600/2006, II Ips 688/2009 in drugih. 5 Primerjaj VS RS v II Ips 303/2005, II Ips 847/2008, II Ips 266/2009, VSC Cp 182/2010. 6 Primerjaj še tudi VS RS II Ips 568/2003, poročilo VSS 2/86, stran 8. 7 Primerjaj VSL II Cp 2349/2017, VSL II Cp 796/2017, VSC Cp 382/2016, VSC Cp 625/2015 in druge. 8 Tako VS RS v sodbi II Ips 55/2022.