Jedro

Ker pravdno dejanje stranskega intervenienta nasprotuje pravdnemu dejanju stranke same, vložena pritožba ne more imeti pravnega učinka in je posledično nedovoljena (četrti odstavek 201. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vprašanje, ali ima tožeča stranka veljavno koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, v predmetnem postopku predstavlja predhodno vprašanje.

Ker je Ustavno sodišče sprejelo odločitev o zadržanju odločitve Vrhovnega sodišča in ker sta tudi po oceni pritožbenega sodišča vprašanji (veljavnost koncesije in vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe) povezani, je sodišče prve stopnje pravilno prekinilo predmetni postopek do rešitve ustavne pritožbe.

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča glede ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 64/2014 z dne 28.10.2015 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 2606/2009 z dne 4.4.2012. 2. Zoper ta sklep sta se pritožila tožeča stranka in stranski intervenient. 3. Stranski intervenient predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in navaja, da po ZPP ni mogoče prekiniti postopka zaradi vložene ustavne pritožbe in to niti ne v primeru, če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo. O vprašanju zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe je sodišče že odločilo in sicer s sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 64/2014. 4. Tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da bo Ustavno sodišče odločalo o vprašanju zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe in ne koncesije. O vprašanju veljavnosti koncesije je bilo tudi že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka koncesijo ima (kar je potrdilo že Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 2155/2009-21 z dne 22.1.2010, hkrati pa tudi Ustavno sodišče s sklepom opr. št. Up-95/16-18 z dne 4.6.2018), posledično ji je tožena stranka nezakonito odpovedala Pogodbo o izvajanju lekarniške dejavnosti. Pogodba o izvajanju lekarniške dejavnosti, ki je predmet tega postopka, je bila sklenjena na podlagi podeljene koncesije tožeči stranki in ne na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe med tožečo stranko in občino. Posledično vprašanje zakonitosti ali nezakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe s strani občine, o kateri bo odločalo Ustavno sodišče, ne vpliva na vprašanje zakonitosti odpovedi Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti. Tako tudi ne gre za predhodno vprašanje, ki bi vplivalo na razplet konkretnega pravdnega postopka. Tako koncesijska pogodba kot tudi Pogodba o izvajanju lekarniške dejavnosti se sklepata na podlagi podeljene koncesije ter določb Zakona o lekarniški dejavnosti in Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), sklenitev navedenih pogodb pa predstavlja zakonsko obveznost. Nikakor pa ni sklenitev Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti pogojena s sklenjeno koncesijsko pogodbo. Konkretni postopek se bo v primeru čakanja na odločitev Ustavnega sodišča nerazumno in brez potrebe podaljšal, kar ni v korist tožeče stranke. Sodišče je s svojo odločitvijo storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče v postopku odločanja tudi ni uporabilo določbe 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče šteje dejstva za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj po svojem prepričanju.

5. Pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta sta bili vročeni toženi stranki, ki na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožba stranskega intervenienta ni dovoljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi stranskega intervenienta

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno dejanje vložitve pritožbe stranskega intervenienta zoper sklep o prekinitvi postopka nasprotuje dejanju tožene stranke same, kateri se je stranski intervenient pridružil, saj je le ta predlagala prekinitev predmetnega postopka do rešitve ustavne pritožbe, ki jo vložila tožeča stranka zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 64/2014 z dne 28.10.2015 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 2606/2009 z dne 4.4.2012. Ker pravdno dejanje stranskega intervenienta nasprotuje pravdnemu dejanju stranke same, vložena pritožba ne more imeti pravnega učinka in je posledično nedovoljena (4. odst. 201. člena ZPP). Kot takšno jo je pritožbeno sodišče zavrglo (4. odst. 343. člena ZPP in 1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 8. člen ZPP, ko je presojalo s strani strank navedena dejstva in predložene dokaze. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da vprašanje, ali ima tožeča stranka veljavno koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, v predmetnem postopku predstavlja predhodno vprašanje (1. točka 1. odst. 206. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 13. člena ZPP). Ustavno sodišče je s sklepom, opr. št. Up-95/16-18, z dne 4.6.2018, sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo tožnice zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 64/2014 z dne 28.10.2015 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 2606/2009, z dne 4.4.2012. Na podlagi 58. člena Zakona o ustavnem sodišču2 (ZustS) je odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča šteje, da velja pogodba o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99, sklenjena dne 16.7.1999 med tožnico in občino. Glede na odločitev Ustavnega sodišča pravnomočna odločitev Vrhovnega sodišča pod opr. št. III Ips 64/2014 z dne 28.10.2015 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 2606/2009, z dne 4.4.2012, trenutno še ne more predstavljati podlage za odločitev sodišča v predmetni zadevi, saj je Ustavno sodišče zadržalo njeno učinkovanje. Prav tako v predmetni zadevi podlage za odločanje ne more predstavljati začasna ureditev, sprejeta s strani Ustavnega sodišča, saj ne gre za dokončno meritorno odločitev o zadevi. V zadevi pod opr. št. VII Pg 2606/2009 je vsebinsko šlo za odločanje o tem, ali velja pogodba o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99, sklenjena dne 16.7.1999 med tožnico in občino. Tudi Ustavno sodišče je izpostavilo vprašanje, na katerega opozarja pritožba, ali to, da koncesijska pogodba ne velja, nujno pomeni tudi, da ne obstaja veljavno koncesijsko razmerje (da pritožnica več nima koncesije kot pravice). Ker je Ustavno sodišče sprejelo odločitev o zadržanju odločitve Vrhovnega sodišča in ker sta tudi po oceni pritožbenega sodišča ti dve vprašanji povezani (veljavnost koncesije in vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe), je sodišče prve stopnje pravilno prekinilo predmetni postopek do rešitve ustavne pritožbe. Zakon o lekarniški dejavnosti3 (ZLD) namreč predvideva sklenitev pogodbe o koncesiji, s katero koncedent in koncesionar uredita medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem lekarniške dejavnosti, pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati svojo dejavnost, začetek izvajanje koncesije, rok za odpoved koncesije in sredstva, ki jih za opravljanje lekarniške dejavnosti zagotavlja koncedent. Če koncesionar ne opravlja lekarniške dejavnosti v skladu s pogodbo o koncesiji, je to razlog za odvzem koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti (18. člen ZLD). Konkretni postopek se v primeru čakanja na odločitev Ustavnega sodišča tudi ne bo nerazumno in brez potrebe podaljšal, kot navaja pritožba, saj je zadeva že prišla na vrsto na Ustavnem sodišču, kot to izhaja iz potrjenega dnevnega reda 8. seje Ustavnega sodišča z dne 14.3.2019. 9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (smiselna uporaba 164. člena ZPP). Izpodbijani sklep je procesne narave. Pravdni stroški, ki so nastali z njim, so del stroškov celotnega postopka, zato bo sodišče o njih odločilo s končno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 64/07 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB s spremembami