Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča, da sklep skupščine tožeče stranke ni bil potreben, ker je kazensko sodišče v adhezijskem postopku tožečo stranko kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Napotitev kazenskega sodišča pomeni zgolj to, da je bila tožeča stranka na podlagi zakonite (procesnopravne) napotitve na pravdo upravičena vložiti tožbo za plačilo 9.821,17 EUR. Ta napotitev pa ne more nadomestiti obstoja materialnopravnih predpostavk, kot je sklep družbenikov o vložitvi tožbe zoper (nekdanjega) poslovodjo; je le pouk oškodovancu, da sme svoj zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku, v katerem mora oškodovanec, navkljub napotilu kazenskega sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane materialnopravne predpostavke, ki so potrebne za utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Glede na besedilo osme alineje 439. člena ZGD (enako glede na besedilo osme alineje 505. člena ZGD-1), pa je za uveljavljanje zahtevka tako proti trenutnemu kot nekdanjemu poslovodji družbe v zvezi s povračilom (oziroma vrnitvijo) premoženjske koristi, ki je bila protipravno pridobljena pri poslovodenju, potreben sklep skupščine družbenikov. Tega tožeča stranka ni pridobila (na kar utemeljeno opozarja pritožnica), zato je višje sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in II. točki izreka razveljavi, v izpodbijani III. točki izreka pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti še 1.206,64 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 9.821,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 39.102,32 EUR z obrestmi od 14. 10. 2011 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 9.821,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in 1.007,96 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka). Ugovor tožene stranke zoper zapisnik o naroku z dne 10. 3. 2015 je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da jo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, še podrejeno pa, da ugotovi obstoj nasprotne terjatve tožene stranke, jo pobota s terjatvijo tožeče stranke ter zavrne zahtevek tožeče stranke do višine v pobot uveljavljane terjatve. Tožena stranka je 28. 4. 2015 s priporočeno pošiljko oddala še dopolnitev pritožbe, kar je po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka (toženi stranki je bila odločba vročena 10. 4. 2015), zato navedb v dopolnitvi višje sodišče ni upoštevalo. Pritožbenih stroškov v pritožbi ni priglasila.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

Dejanska podlaga tožbe

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, in sicer 15,000.000,00 SIT, ki jih je tožena stranka 8. 7. 2004 dvignila s hranilne knjižice in istega dne nakazala družbi E., d. o. o. (šlo je za vsoto dvigov s hranilne knjižice in natekle obresti); 2,800.000,00 SIT, ki jih je tožeča stranka po nalogu tožene stranke 23. 4. 2004 nakazala direktno omenjeni družbi; in 2,400.000,00 SIT, pri katerih je šlo za vsoto dvigov, ki jih je tožena stranka (vsakič po 600.000,00 SIT) 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1. 7. - vse 2004 dvignila z računa tožeče stranke, ne da bi jih prenesla na hranilno knjižico.

6. Tožeča stranka (kot oškodovanka) je identičen premoženjskopravni zahtevek v višini 84.293,13 EUR (prvotno v višini 74.471,96 EUR) priglasila tudi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Kazensko sodišče je (v zadevi pod opr. št. K .../2007) toženi stranki (kot obsojenki) naložilo, da mora tožeči stranki vrniti 17.846.460,00 SIT (74.471,96 EUR), medtem ko je za razliko (9.821,17 EUR) tožečo stranko napotilo na pravdo.

Dejanska podlaga pobotnega ugovora

7. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev v višini 38.238,75 EUR. Gre za dodatek na minulo delo, ki naj bi ji moral biti v času od 30. 5. 1991 do 31. 12. 1998 izplačan v skladu s Pogodbo o zaposlitvi, Kolektivno pogodbo in Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti. Ker se to ni zgodilo, je bil med strankama spora 18. 4. 1999 sklenjen Sporazum o plačilu delov neizplačanih plač, na podlagi katerega naj bi ji bila tožeča stranka dolžna izplačati navedeni znesek. Tožena stranka je plače obračunala glede na povprečje plač preostalih delavcev, medtem ko je višino premalo izplačanih plač po navedenem Sporazumu izračunala finančna služba tožeče stranke.

Dotedanji potek postopka

8. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju (opr. št. I Pg 271/2006) ugotovilo, da je bil tožeči stranki v kazenskem postopku že priznan znesek 74.471,96 EUR, zato ji je prisodilo le znesek 9.821,17 EUR, ki predstavlja štiri dvige gotovine po 600.000,00 SIT (z dne 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1. 7. - vse 2004).

9. V ponovljenem sojenju (opr. št. I Pg 243/2014) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporni štirje dvigi gotovine izhajajo iz odločbe DURS in da so bila sporna sredstva namesto za odkup deležev družbe v korist družbenikov porabljena za nakup poslovnega deleža v družbi E. d. o. o., s strani tožene stranke. Zato je tožeči stranki prisodilo razliko do 84.293,13 EUR (tj. 9.821,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Pobotnega ugovora tožene stranke kot neutemeljenega (nespecificiranega) ni upoštevalo.

10. Višje sodišče je v drugem sojenju (opr. št. I Cpg 161/2016) na pritožbeni očitek tožene stranke, da ni obstajal potreben sklep skupščine družbe za vložitev predmetne tožbe, odgovorilo, da tožena stranka pri spornih dejanjih ni nastopala v funkciji (nekdanjega) poslovodje tožeče stranke, temveč kot fizična oseba, ki je funkcijo poslovodje zgolj izrabila kot sredstvo/način za izvršitev kaznivega dejanja, s katerim si je protipravno pridobila premoženjsko korist. Zato (saj ne gre za noben primer iz 439. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD) sklep skupščine družbenikov družbe po oceni višjega sodišča ni (mogel biti) materialna predpostavka za vložitev tožbe. Glede pobotnega ugovora je višje sodišče zaključilo, da na podlagi toženkinih navedb v pobot uveljavljane terjatve po višini ni mogoče preizkusiti. Ker je višje sodišče ocenilo, da tudi ostali pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni, je v pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Izjema velja glede odločitve o stroških postopka, kjer je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.206,04 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe (I. točka izreka).

Pravna presoja Vrhovnega sodišča

11. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. III DoR 19/2017 z dne 18. 4. 2017 dopustilo revizijo tožene stranke glede vprašanja, „ali je bila v okoliščinah konkretnega primera za uveljavljanje zahtevka zoper toženca kot materialnopravni pogoj za vložitev tožbe potrebna odločitev skupščine družbenikov tožnice“.

12. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. III Ips 56/2017 z dne 13. 6. 2018 na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo pritrdilno. Izpodbijano sodbo (II. točko izreka sodbe in sklepa) Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 161/2016 z dne 10. 1. 2017 v zvezi s sodbo (I. do III. točko izreka sodbe in sklepa) Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 243/2013 z dne 10. 3. 2015) je zato razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, ali ostaja sklep skupščine družbenikov tožeče stranke kot materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe proti toženi stranki. Ob tem je pojasnilo, da če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa ni izkazan, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (razen, če bi morda višje sodišče štelo, da takšen sklep ni potreben, ker je kazensko sodišče v adhezijskem postopku tožečo stranko kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo).

Odločitev višjega sodišča v ponovljenem sojenju

13. Obstoj materialnopravnih predpostavk, med katere spada tudi sklep skupščine družbenikov za vložitev odškodninske tožbe proti (nekdanjemu) poslovodji, sodišče presoja glede na stanje ob koncu glavne obravnave. Pri presoji dejstev, ki utemeljujejo obstoj materialnopravnih predpostavk, mora sodišče upoštevati pravila o prekluziji (286. in 286.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj ta veljajo glede vseh dejstev, ki jih stranke navajajo v postopku (prim. sodbo VS RS III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016).

14. Po določbi 286. člena ZPP (Uradni list RS, št. 45/2008, ki je veljal v času sojenja na prvi stopnji) mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi in četrti odstavek 286. člen ZPP). Nova dejstva in nove dokaze smejo stranke navajati oziroma predlagati tudi na prvem naroku nove glavne obravnave, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člen ZPP).

15. Tožeča stranka bi torej morala poskrbeti, da bi do konca prvega naroka glavne obravnave obstajal veljaven skupščinski sklep, ki bi potrjeval, da se sme zoper toženo stranko voditi predmetni pravdni postopek oziroma, da bi vsaj pojasnila, zakaj takšnega sklepa brez svoje krivde v spis še ni vložila. Nič od navedenega ni storila. Tožeča stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo (niti kadarkoli kasneje tekom postopka) ni podala prav nobenih trditev (in dokazov) o tem, da je obstajal potreben sklep skupščine (in to čeprav je tožena stranka večkrat ugovarjala obstoju te materialnopravne predpostavke, gl. npr. vlogo z dne 9. 6. 2011, l. št. 90 spisa, vlogo z dne 23. 9. 2011, l. št. 114 spisa, pritožbo z dne 21. 3. 2013, l. št. 168 spisa). Šele v odgovoru na revizijo z dne 22. 7. 2017, je tožeča stranka (prvič) navedla, da so družbeniki na 12. skupščini, ki je potekala 29. 9. 2014 in 30. 9. 2014, sprejeli sklep, da se potrdi vložitev odškodninske tožbe zoper toženo stranko zaradi plačila 17.800.500,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v zvezi s tem priložila notarski zapisnik o 12. seji skupščine (A60).

16. Višje sodišče ugotavlja, da se je v času, ko naj bi bil sprejet omenjeni sklep skupščine, predmetni postopek nahajal v ponovljenem sojenju na prvi stopnji. V ponovljenem sojenju sta se izvedla tudi dva naroka za glavno obravnavo, na katerih bi tožeča stranka ta sklep lahko predložila (če bi obenem izkazala, da ga brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla predložiti, drugi odstavek 362. člen ZPP). Sklicevanje tožeče stranke na sklep 12. seje skupščine šele v odgovoru na revizijo je tako več kot očitno prepozno (tožeča stranka tudi v odgovoru ne pojasni, zakaj dejstva, da obstoji sklep skupščine, brez svoje krivde prej v postopku ni mogla navesti), zato teh navedb (in priloženega dokaza) višje sodišče ni smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člen ZPP).

17. Poleg tega, te navedbe po oceni višjega sodišča niti niso relevantne. O znesku, za katerega naj bi skupščina tožeče stranke potrdila vložitev odškodninske tožbe zoper toženo stranko, je bilo namreč že pravnomočno odločeno. Zato, tudi če bi upoštevali navedbe tožeče stranke iz odgovora na revizijo, ker se sklep skupščine očitno ne nanaša na v tej pravdi še sporni presežek, ne bi mogli šteti, da je tožeča stranka izkazala obravnavano materialnopravno predpostavko. Zakaj je skupščina sploh omejila vložitev odškodninske tožbe na določen znesek, čeprav je bilo jasno, da je premet pravde višji znesek, tožeča stranka tudi ni pojasnila.

18. Glede na obrazloženo višje sodišče ocenjuje, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni izkazala, da bi obstajal sklep skupščine o vložitvi odškodninske tožbe za v tem postopku še sporni znesek 9.821,17 EUR. Navedenega ne morejo spremeniti navedbe tožene stranke v vlogi z dne 9. 6. 2011, da je bil sklep skupščine družbenikov tožeče stranke za vložitev tožbe proti toženi stranki sprejet na 7. seji skupščine dne 21. 12. 2005. Tožena stranka je namreč poudarila, da so bili vsi sklepi omenjene skupščine dne 16. 4. 2009 pravnomočno razveljavljeni (gre za neprerekane navedbe tožene stranke, prim. drugi odstavek 214. člen ZPP). Pomeni, da ob koncu glavne obravnave (ki predstavlja relevanten trenutek za presojo obstoja materialnih predpostavk, gl. 13. točko obrazložitve te sodbe) sprejeti sklep na 7. seji skupščine o vložitvi tožbe zoper toženo stranko ni (več) obstajal. 19. Ob tem tudi ni mogoče sprejeti stališča, da sklep skupščine tožeče stranke ni bil potreben, ker je kazensko sodišče v adhezijskem postopku tožečo stranko kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Napotitev kazenskega sodišča pomeni zgolj to, da je bila tožeča stranka na podlagi zakonite (procesnopravne) napotitve na pravdo upravičena vložiti tožbo za plačilo 9.821,17 EUR. Ta napotitev pa ne more nadomestiti obstoja materialnopravnih predpostavk, kot je sklep družbenikov o vložitvi tožbe zoper (nekdanjega) poslovodjo; je le pouk oškodovancu, da sme svoj zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku, v katerem mora oškodovanec, navkljub napotilu kazenskega sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane materialnopravne predpostavke, ki so potrebne za utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Glede na besedilo osme alineje 439. člena ZGD (enako glede na besedilo osmo alineje 505. člena ZGD-1), pa je za uveljavljanje zahtevka tako proti trenutnemu kot nekdanjemu poslovodji družbe v zvezi s povračilom (oziroma vrnitvijo) premoženjske koristi, ki je bila protipravno pridobljena pri poslovodenju, potreben sklep skupščine družbenikov. Tega tožeča stranka ni pridobila (na kar utemeljeno opozarja pritožnica), zato je višje sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

20. Ker je pritožnica uspela že s pritožbenim razlogom o neobstoju sklepa skupščine, se višje sodišče do ostalih pritožbenih razlogov (kot pravno ne več odločilnih) ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP). S tem, ko je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom propadla, pa je odpadla tudi podlaga za odločanje o toženkinem pobotnem ugovoru in s tem za tročlenski izrek. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka razveljavilo, v III. točki izreka pa jo je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).

Glede odločitve o stroških postopka:

21. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Glede na to, da je odločitev, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.206,04 EUR pravdnih stroškov, že postala pravnomočna (predmet revizijskega odločanja je bila le II. točka izreka odločbe višjega sodišča I Cpg 161/2016, odločitev o stroških postopka pa je bila zaobjeta v I. točki izreka), je višje sodišče toženi stranki prisodilo samo še presežek. Višje sodišče je v odločbi I Cpg 161/2016 z dne 10. 1. 2017 ocenilo, da potrebni stroški tožene stranke ob predvidenem 100 % uspehu (ki ga je tožena stranka s to odločitvijo tudi dosegla) znašajo 5.384,12 EUR (gl. 23. točko obrazložitve citirane sodbe). Ob upoštevanju že pravnomočno priznanih 4.206,04 EUR ter priznanih priglašenih stroškov za sestavo vloge z dne 18. 10. 2018 v višini 28,56 EUR (50 točk + 2 % za PTT, povečano za 22 % DDV), je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od izdaje te sodbe plačati še 1.206,64 EUR (II. točka izreka).

22. Tožena stranka je pritožbene in revizijske stroške priglasila šele v vlogi z dne 18. 10. 2018, kar je prepozno. Ker sta višje in Vrhovno sodišče odločala brez obravnave, bi morala tožena stranka pritožbene oziroma revizijske stroške priglasiti že v pritožbi in reviziji, česar pa ni storila (prim. N. Betteto, ZPP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 59). Odločitev o teh stroških je zato odpadla.