Jedro

Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT, so po določbah ZPP tako imenovani spori majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti se mora, zato da bi postopek čimpreje končal, dejansko stanje razčistiti že na prvi stopnji. V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP stranke v pritožbi ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, sodbe se ne more izpodbijati zaradi nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr.št. I 97/00658-2, z dne 05.12.1997 in odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati glavnico v višini 86.217,90 SIT, zakonite zamudne obresti za čas od 19.05.1997 do plačila ter 7.075,00 SIT izvršilnih stroškov. Tožencu je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 13.370,00 SIT. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje toženec brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov (smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja). V pritožbi navaja, da do zaostalih obveznosti ni prišlo zaradi njegove, temveč (knjigovodske) napake tožeče stranke, zato je dolžan plačati le glavnico, ne pa tudi zamudnih obresti in sodnih stroškov. Podatki, ki so navedeni v sodbi sodišča prve stopnje glede trajnika, so potrditvah pritožnika povsem napačni, in v ta namen pritožbi prilaga izjavo banke LB Trbovlje. V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.00,00 SIT, so po določbah ZPP tako imenovani spori majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti se mora, zato da bi se postopek čimpreje končal, dejansko stanje razčistiti že na prvi stopnji. V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba ne more izpodbijati zaradi nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec je z vabilom na glavno obravnavo, ki ga je prejel dne 09.11.1999, dobil enako možnost kot tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, ki so bili po njegovem mnenju pomembni za odločitev, pa te možnosti ni izkoristil. Že v ugovoru navedenim trditvam glede trajnika in domnevne knjigovodske napake tožeče stranke pa sodišče prve stopnje ni moglo slediti, ker toženec zanje do izdaje izpodbijane sodbe ni predložil nobenih dokazov. Sodišče druge stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje iz sodbe sodišča prve stopnje torej vezano, po uradni dolžnosti ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, sodba sodišča prve stopnje pa je tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Zapisano je pritožbeno sodišče vodilo k temu, da je v skladu z 353. členom ZPP pritožbo toženca v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.