Jedro

Kadar je vsebina sporazuma med strankama sporna, njegovo besedilo pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali je bila s sporazumom dogovorjena toženkina dolžnost, da plača odškodnino, je potrebno ugotoviti skupen namen pogodbenih strank in odločilne vzroke, ki so ju vodili k sklenitvi sporazuma, ob tem pa besedilo razlagati tako, da ustreza temeljnim načelom obligacijskega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 80.572,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2000 do plačila. Tožnikom je naložilo nerazdelno povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.311,04 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po pooblaščencih pritožuje tožeča stranka. Meni, da se je s sporazumom z dne 02.11.1998 tožena stranka zavezala plačati odškodnino najkasneje v letu 1999 in da to iz sporazuma jasno izhaja. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo le za obljubo župana, saj ravno nasprotno izhaja iz 3. člena sporazuma. Poudarja, da tožniki nikoli ne bi sklenili sporazuma in v celoti realizirali svojega dela obveznosti, če bi bilo dogovorjeno, da bo občinski svet odločil, ali jim odškodnina šele pripada. Nikjer ni zapisan noben tovrsten pogoj. Dogovor pravdnih strank je bil, da bo občinski svet sprejel tak proračun, v katerem bo zagotovil tudi posebno postavko za denarna sredstva, namenjena tožnikom. Vprašanje upravičenosti do odškodnine pa ni bilo nikoli sporno. Tožniki so toženo stranko pozvali na izpolnitev sporazuma, a odgovora niso dobili. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa tudi stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Pravdni stranki sta 02.11.1998 sklenili Sporazum o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med O. B. in družino S. (v nadaljevanju sporazum). Na njegovi podlagi tožniki zahtevajo plačilo odškodnine, tožena stranka pa temu nasprotuje, saj meni, da tovrstna njena zaveza iz sporazuma ne izhaja.

Sporno določilo sporazuma se glasi: „Za nesporno ugotovljeno upravičenost do odškodnine bo občinskemu svetu predlagan v sprejem ustrezni sklep z zagotovitvijo denarnih sredstev na posebni postavki v proračunu O. B. za leto 1999.“ Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 691/2006 z dne 29.01.2009 opozorilo, da takšno besedilo omogoča več razlag. Mogoča je razlaga, ki jo uveljavljajo tožniki, da je tožena stranka s sporazumom prevzela obveznost plačila odškodnine, v 3. členu pa je le navedeno, da bo občinski svet zagotovil ustrezna denarna sredstva. Besedilo pa dopušča tudi razlago, da zapis pomeni le zavezo ponuditi občinskemu svetu v obravnavo primeren sklep, s katerim bo ta odločil o upravičenosti tožnikov do odškodnine.

Sodišču prve stopnje je revizijsko sodišče naložilo ugotoviti skupen namen pogodbenih strank ob sklepanju sporazuma, pri tem pa upoštevati vzroke, brez katerih stranki sporazuma sploh ne bi sklenili oz. ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga pa je za to odločilno voljo vedela.

Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da besedilo 3. člena sporazuma predstavlja le obljubo župana, da bo občinskemu svetu posredoval predlog sklepa o njihovi odškodnini, v sodbi pa ni obrazložilo, zakaj meni, da je bilo temu tako. Zgolj del izpovedbe tožnika D. S., na katerega se sklicuje sodba, takšnega zaključka ne omogoča, sploh ne ob tem, ko sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo (oziroma je le delno pojasnilo za toženo stranko), zakaj sta pravdni stranki k sklenitvi sporazuma pristopili, kaj je bil tisti odločilni vzrok njunega pogodbenega sodelovanja, čeprav je zaslišani o tem izpovedoval. Sodba sodišča prve stopnje je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, saj bi v primeru, da bi samo odpravilo kršitev, prvič ugotavljalo pretežen del odločilnih dejstev, s tem pa pravdnima strankama onemogočilo pravico do pritožbe (1. odstavek 354. člena v zvezi s 356. členom ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi skupen namen pravdnih strank ob sklepanju sporazuma in odločilne vzroke, ki so ju k njegovi sklenitvi vodili, ali pa so bili odločilni za eno pogodbeno stranko, druga pa je za njih vedela. Ob tem bo moralo v skladu z 2. odstavkom 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kot je opozorilo že revizijsko sodišče, upoštevati temeljna načela obligacijskega prava (12., 13. 17. in 101. člen ZOR). Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa bo potrebno zaslišati tudi pričo I. Č., ki je na strani tožene stranke sodeloval pri pogovorih s tožniki. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da ima v primeru, da se priča ne odzove vabilu, sodišče pooblastila, s katerimi lahko doseže njeno prisotnost na naroku, ne glede na to, ali pravdna stranka na to pristane ali ne (241. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).