Jedro

Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v III., IV., V., in VI. točki izreka tako, da izrek sedaj glasi:

III.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 64.747,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

-od zneska 55.137,89 EUR od 10. 3. 2021 dalje do plačila in

-od zneska 9.609,26 EUR od 22. 9. 2021 dalje do plačila.

IV.Tožena stranka je dolžna od 1. 10. 2021 dalje plačevati tožeči stranki mesečno rento v znesku 550,00 EUR bruto, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude s plačilom posameznega glavničnega zneska, do plačila.

V.V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

VI.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 23% njenih pravdnih stroškov, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti 77% pravdnih stroškov.

II.V presežku se pritožba tožeče stranke zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 440,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) uveljavljala premoženjsko škodo za izgubljen zaslužek zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem v višini 1.516,92 EUR štelo za umaknjen in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Pod točko II. izreka ni dovolilo spremembe tožbe z dne 2. 3. 2022 in 6. 4. 2022. Toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo plačati tožniku znesek 21.543,37 EUR, in sicer znesek 18.043,62 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter znesek 3.499,75 EUR iz naslova odškodnine zaradi izgube na zaslužku - kapitalizirana mesečna renta za obdobje 15. 1. 2020 in do 30. 9. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.133,37 EUR od 22. 9. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačevati tožniku mesečno rento v znesku 149,11 EUR, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je dolžna od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine FURS, tožniku pa izplačati neto odškodnino, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: za zneske mesečne rente, ki so v plačilo zapadli do dneva vložitve tožbe - od dneva vložitve tožbe do plačila in za zneske, ki so v plačilo zapadli po vložitvi tožbe - od dneva zamude s plačilom posameznega glavničnega zneska, do plačila (IV. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 58,25% njenih pravdnih stroškov, toženka pa je dolžna tožniku povrniti 41,75 % pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnik se pritožuje zoper točke III., IV., V. in VI. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja prisojeno odškodnino po višini. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zahteva 100.000,00 EUR, ker je utrpel poškodbo glave, zaradi katere je bila ugotovljena popolna izguba zmožnosti za delo. Poškodba, ki jo je utrpel, sodi po Fischerju med V. (zelo težki primeri) in VI. (izredno težki primeri) stopnjo. V času od 20.4. 2018 do 18.5. 2018 je trpel hude telesne bolečine, od 18. 5. 2018 do 28. 5. 2018 srednje hude telesne bolečine, od 29. 5. 2018 do 9. 7. 2018 trajne blage bolečine z občasnimi intenzivnimi in občasne srednje intenzivne od 9. 7. 2018 do 5. 10. 2018. Tožnik je v posledici poškodb v celoti odvisen od drugih. Precejšen del rehabilitacije je prestal v URI, kjer je bil vezan na invalidski voziček in se učil ponovno hoditi. Meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova 100.000,00 EUR.

Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zahteva 200.000,00 EUR, ker je nezmožen za vsakršno delo, kot tudi za samostojno življenje. Ima težave na področju učenja, motne pozornosti, težave pri risanju, računanju in reševanju kompleksnih problemov. Zmore le enostavna opravila, stresne situacije slabo obvladuje, pogovor slabo začenja, slabše sodeluje in govori brez zaključkov. Težave ima tudi pri gibanju zaradi slabšega ravnotežja. Težje zmore vsakodnevno skrb zase, gospodinjskih opravil ne opravlja, sam ne more živeti. Njegovo življenje je okrnjeno na vseh področjih.

Iz naslova strahu tožnik zahteva odškodnino v znesku 20.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je odmerilo odškodnino v znesku 7.500,00 EUR. Pritožba izpostavlja, da je tožnik utrpel tudi primarni strah preden je izgubil zavest, sekundarni strah pa je bil hud in dolgotrajen.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnik zahteva odškodnino v znesku 10.000,00 EUR. Na lasišču ima 5 vidnih brazgotin po razpočni ranah na zatilju v velikosti 1 cm, 12 cm operativno brazgotino nad levo ključnico ter 3 cm veliko brazgotino ob robu lasišča frontalno. Prav tako je celotno tožnikovo telo krhko, netipično za mladega moškega, pri čemer izstopa nesigurna hoja.

V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi stroškov bivanja v X, pritožba izpostavlja, da je imel tožnik po nezgodi še vedno najeto stanovanje, ki ga je moral plačevati, čeprav je bil dela nezmožen in se je vrnil v Y. Zahteva tudi stroške javnega prevoza iz Y v X na zdravniške preglede. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je prisodilo odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči le v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Poudarja, da tožnik ni sposoben skrbeti sam zase in zato še vedno potrebuje pomoč staršev.

Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna tudi glede plačila mesečne rente v mesečnem znesku 149,11 EUR. Opozarja, da se je minimalna plača, ki jo je tožnik prejemal pred nezgodo, v zadnjih letih močno povišala in sedaj znaša 1.253,90 EUR bruto oziroma 902,80 EUR neto. Izvedenec je glede na to izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, v posledici česar je prisojena mesečna renta prenizka. Tožnik je podal pripombe na izvedensko mnenje, vendar izvedenec njegovih pripomb ni upošteval.

Prav tako ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnik jih je zahteval od 10. 3. 2021 dalje, ko je toženka plačala nesporni del odškodnine.

Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo, tako da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Zoper točko VI. izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tudi toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh tožnika v pravdnem postopku. Opozarja, da je tožnik uspel le z 21.543,37 EUR in mesečno rento 149,11 EUR, zahteval pa je znesek 381.646,36 EUR. Glede na to znaša njegov uspeh 8%, uspeh toženke pa 92%. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi, podredno pa predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5.Tožnik ni odgovoril na pritožbo toženke, prav tako toženka ni odgovorila na pritožbo tožnika.

6.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev, nadalje je ugotovilo da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo glede višine odškodnine in mesečne rente, ki sta odmerjeni prenizko.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo:

8.Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine iz štirih pravno priznanih škodnih naslovov po 179. in 182. členu OZ, po katerih pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženost in za strah pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, na zahtevo oškodovanca pa lahko sodišče odškodnino prisodi tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

I. O odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem:

9.Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 46.000,00 EUR. Tožnik se zavzema za višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse tožnikove telesne bolečine in nevščenosti, zato v tem delu povzema sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 18 let, je utrpel difuzno aksonsko poškodbo možganov, kontuzijski hematom možganov, zlom lobanjskega dna, zlom arkusa drugega vratnega vretenca, zlom ključnice obojestransko, udarnino levega gležnja, udarnino kolena obojestransko, udarnino leve lopatice, oskrbo traheostome in fracturo clavucluae sin non recens. Gre za težko poškodbo glave s trajnimi posledicami - organskim psihosindromom z nevrološkimi posledicami, ki se uvršča med telesne poškodbe, ki se po Fischerju kategorizirajo od V. do VI. stopnje1. Po Klasifikatorju telesnih poškodb RS pa gre za PHTP (posebno hudo telesno poškodbo)

10.Tožnik je trpel od 20.4. 2018 do 18.5. 2018 hude telesne bolečine (VAS 7-10)2, od 18. 5. 2018 do 28. 5. 2018 srednje hude telesne bolečine (VAS 3-6), od 29. 5. 2018 do 9. 7. 2018 trajne blage bolečine (VAS 1-2) z občasnimi srednje intenzivnimi (VAS 3-6) in od 9. 7. 2018 do 5. 10. 2018 občasne lahke (VAS 1-2) ter srednje intenzivne v času zdravljenja na URI (VAS 3-6). Zdravil se je približno leto in pol do 19. 9. 2019. Tožnik je tekom zdravljenja trpel tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, podrobneje opisane v tč. 28 obrazložitve, od katerih je izpostaviti intubiranje, vstavljanje ICP senzorja, predihavanje s kisikom 30%, traheotomijo, MR preiskave, CT preiskave, DSA možganskega ožilja, nevrofizioterapija v URI, nošenje vratne ortoze, uporaba invalidskega vozička, hoja s pomočjo potisne hodulje in stoma. Ob tem se je tožnik zdravil tudi na Psihiatrični kliniki zaradi agresivnih groženj in vedenja.

11.Hkrati sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zgoraj navedenim telesnim bolečinam in predvsem številnim nevšečnostim, izmed katerih je treba izpostaviti nevrofizioterapijo v URI, nošenje vratne ortoze, uporabo invalidskega vozička in hojo s pomočjo potisne hodulje, dalo premalo poudarka in odmerilo prenizko odškodnino iz tega naslova.

12.Glede na telesne bolečine, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 60.000,00 EUR, kar znaša 37,6 povprečnih mesečni plač v RS3 in je primerljiva z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse.4 V presežku je pritožba tožnika neutemeljena.

13.Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine, pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode ter primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Pri presoji višine celotne odškodnine je sodišče druge stopnje le-to umestilo med tiste primere za podobne poškodbe, pri katerih je ustrezna višja odškodnina. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina iz tega naslova skupaj z odškodnino iz ostalih naslovov kot celota primerna in ne odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih.

II. O odškodnini za strah:

14.Sodišče prve stopnje je za strah odmerilo odškodnino v znesku 7.500,00 EUR. Tožnik se v pritožbi zavzema za višjo odškodnino na račun primarnega strahu, ki bi ga naj trpel, preden je izgubil zavest. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja, tožnik primarnega strahu ni trpel, ker je v trenutku udarca izgubil zavest, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko odškodnine za primarni strah ni odmerilo. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo stanje zavedanja tožnika ocenjeno s stopnjo 3, kar pomeni nezavest oziroma komo, zaradi česar se tožnik ne more spomniti svojega funkcioniranja, razmišljanja, tesnobe ali strahu ob škodnem dogodku. Prav tako je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da je bil določeno obdobje po nezgodi "miselno odsoten", zato ni mogel opisati svojih občutkov v času hospitalizacije in kasneje na rehabilitaciji v URI.

15.Sodišče druge stopnje upoštevaje dejstvo, da tožnik primarnega strahu ni trpel, tekom zdravljenja pa je bil določeno obdobje "miselno odsoten" ter se zato zdravljenja v celoti ne spominja, ocenjuje, da je odškodnina iz naslova strahu, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, v višini 7.500,00 EUR primerna.5 Pritožba tožnika je v tem delu neutemeljena.

III. O odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti:

16.Sodišče prve stopnje je iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odmerilo odškodnino v znesku 4.500,00 EUR. Pritožba izpodbija tudi odškodnino iz tega naslova, ker je prenizka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo objektivna dejstva - velikost in število brazgotin, hkrati ga povezalo s subjektivnim doživljanjem tožnika. Slednji ima na lasišču 5 vidnih brazgotin po razpočni ranah na zatilju v velikosti 1 cm, 12 cm operativno brazgotino nad levo ključnico ter 3 cm veliko brazgotino ob robu lasišča frontalno. Prav tako je celotno tožnikovo telo krhko, netipično za mladega moškega, pri čemer izstopa nesigurna hoja, v posledici atrofiranih mišic. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da se včasih, ko ga ljudje gledajo, počuti ponižanega.

17.Upoštevaje dejstvo, da gre za izredno mladega oškodovanca, ki je bil poškodovan prav v tistem življenjskem obdobju, v katerem je videz najpomembnejši, je nedvomno, da zelo duševno trpi zaradi brazgotin, še bolj pa zaradi nesigurne hoje ter skrhanega telesa ter je na ta račun oškodovan za brezskrbno navezovanje socialnih stikov.

18.Glede na navedeno sodišče druge stopnje sodi, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 10.000,00 EUR.6 V presežku pa je pritožba tožnika neutemeljena.

IV. O odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti:

19.Sodišče prve stopnje je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo odškodnino v znesku 87.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje poudarja, da je treba pri odmeri odškodnine iz tega naslova ugotavljati, kakšna je bila splošna življenjska aktivnosti tožnika pred škodnim dogodkom in kakšna je po škodnem dogodku ter kakšne so duševne bolečine, ki jih ob tem trpi. V tem se oškodovanci med seboj razlikujejo, saj se lahko njihova pretekla življenjska aktivnost bistveno razlikuje.

20.Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedencev ugotovilo, da so pri tožniku prisotne osebnostne in vedenjske motnje zaradi možganske bolezni, poškodbe in disfunkcije F0.70, za katero je značilna pomembna spremenjenost običajnih vzorcev vedenja, ki jih je imela oseba pred boleznijo ali poškodbo, in vključuje izražanje čustev, potreb in nagibov ter prizadetost kognitivnih in miselnih funkcij.

21.Nadalje je dokazni postopek pokazal, da je na podlagi ocenjevalne lestvice Mednarodne klasifikacije funkcioniranja (MKF) področje skrbi zase in življenja v skupnosti, družbi in državi, pri tožniku, ocenjeno z oceno 1 - majhna problematičnost v razponu 5-24%. Tožnik sicer lahko skrbi za svoje vsakodnevne potrebe, vendar so kot posledica disfunkcije po škodnem dogodku nastale težave glede uriniranja oz. nočne enureze. Za svoje zdravje lahko sam skrbi le v manjši meri (zdravila mu pripravlja mama, domači pa urejajo preglede pri zdravnikih). Za njegovo vsestransko življenje popolnoma skrbijo domači, pred škodnim dogodkom pa je živel samostojno. Z oceno 2 - zmerna problematičnost v razponu 25-49% je označeno področje sporazumevanja in medsebojnih stikov ter odnosov. Tožnik sicer razume telesno govorico, pogovor načenja slabo, v dialogu tudi slabše sodeluje, je dolgovezen, se ponavlja in občasno potrebuje vzpodbudo ali pa ravno nasprotno govori pospešeno brez zaključkov. V socialnih stikih je prisotna impulzivnost in slabo razumevanje komunikacije. Prav tako je tožnik nestrpen in netoleranten ter ima občutek, da ga vsi opazujejo. Posledično večino časa biva doma, stikov z znanimi in neznanimi osebami nima ali se jim izogiba. V intimnih razmerjih ni, vendar si tega želi. Z oceno 2 je bilo ocenjeno tudi področje gibanja, kjer je oviranost zaradi motenj ravnotežja, prenašanja, premikanja, hoje in ravnanja s predmeti. Prav tako je bilo z enako oceno ocenjeno tudi področje življenja doma. Tožnik je pred škodnim dogodkom živel sam in sam skrbel zase. Učenje in uporaba znanja je ocenjena z oceno 3 - velika problematičnost v razponu 50-95%. Z enako oceno je bilo ocenjeno opravljanje tudi splošnih opravil in zahtev. Tožnik sicer zmore opraviti enostavna opravila, vendar ob podpori bližnjih. Več opravil hkrati ne zmore in jih niti ne pričenja, ne izvaja in ne izpelje. Stresne situacije slabo obvladuje, v pomembnih stresnih situacijah pa se odziva z znižano frustracijsko toleranco, ki je bodisi usmerjena vanj, bodisi v druge, ob čemer je bilo pred škodnim dogodkom funkcioniranje tožnika na tem področju normalno. Najpomembnejša področja življenja so pri tožniku ocenjena z oceno 4 - popolna problematičnost v razponu 96-100%, saj je tožnik invalidsko upokojen s I. kategorijo, kar pomeni, da ni zmožen za delo in zaposlitev, to pa je zelo pomembno glede na njegovo starost in na dejstvo, da je bil predhodno polno zaposlen. Njegovo ekonomsko življenje je od škodnega dogodka naprej vezano le na pokojnino. Končna ocena skupnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti po MKF je 2, kar predstavlja zmerno prizadetost oz. srednjo okvaro v razponu 25 - 49 %.

22.Iz opisanega je razvidno, da je splošna življenjska aktivnost v času nezgode 18 letnega tožnika zmanjšana za polovico, glede dela zmožnosti pa v celoti. V posledici tega tožnik ne bo mogel opravljati nobene pridobitne dejavnosti, niti ne bo zmogel samostojnega življenja in navezovanja socialnih/intimnih stikov, čeprav, kot je izpovedal zaslišan kot stranka, si želi intimnega razmerja in družine. To je za sedaj 24 letnika veliko bolj stresno kot za nekoliko starejše oškodovance, upoštevaje dejstvo, da bi v življenjskem obdobju, v katerem se trenutno nahaja, povprečen človek bil na vrhuncu svojih fizičnih delovnih zmožnosti, navezovanju stikov ter iskanju življenjskega sopotnika.

23.Kot pojasnjeno zgoraj, je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo predvsem tožnikovo življenjsko aktivnost pred škodnim dogodkom in jo primerjalo s to po škodnem dogodku ter ugotovilo, da je tožnikova življenjska aktivnost ne le izjemno zmanjšana, ampak da zaradi tega tožnik tudi izredno duševno trpi. Upoštevaje predvsem njegovo mladost, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 110.000,00 EUR,7 pritožbeno zavzemanje za še višjo odškodnino pa je neutemeljeno.

V. O celotni odškodnini za nepremoženjsko škodo:

24.Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da je (tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode) pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, ter da izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.8 Glede na navedeno je torej pravilen pristop pri odmeri odškodnine in objektivizaciji le-te, da se primerja odmerjeno odškodnino kot celoto in ne po posameznih postavkah.

25.V obravnavanem primeru je tožnik je utrpel poškodbo, ki spada v zelo hude do izredno hude primere. Odškodnine za primerljive poškodbe iz te kategorije se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 93 in 162 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki X,9 v primeru poškodbe glave in živčevja pa celo do 176 povprečnih mesečnih plač v RS.10 Glede na kombinacijo prej navedenih ustrezno hudih posledic poškodb na telesnem in duševnem področju, je sodišče druge stopnje tožniku odmerjilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v ustreznem razmerju z odškodninami drugih oškodovancev iz sodne prakse, upoštevaje ista merila.

26.Sodišče druge stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 187.500,00 EUR (60.000,00 za telesne bolečine in nevšečnosti, 7.500,00 za strah, 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 110.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), kar znaša 117,6 povprečnih mesečnih plač v RS,11 to pa je, kot že navedeno, primerljivo s podobnimi primeri v sodni praksi.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo:

27.Tožnik v pritožbi vztraja pri povrnitvi premoženjske škode za stroške v zvezi z zdravljenjem in povrnitvi drugih potrebnih stroškov. Zahteva povračilo stroškov bivanja v Republiki X, stroškov prevozov na zdravljenje in povračilo stroškov zaradi tuje nege in pomoči na podlagi prvega odstavka 174. člena OZ.

I. Glede stroškov bivanja v Republiki X:

28.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov bivanja tožnika v X, ko je imel po nezgodi še vedno najeto stanovanje v X, ki ga je moral plačevati, čeprav je bil dela nezmožen in se je vrnil v Y. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med stroški bivanja v X in obravnavanim škodnim dogodkom. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik bival v X že pred nezgodo in to zaradi dela in ne v posledici nezgode. Glede na navedeno pritožba tožnika v tem delu ni utemeljena.

II. Glede stroškov prevozov na zdravljenje:

29.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na povrnitev stroškov prevozov na zdravljenje. Pritožba izpostavlja tri preglede, ki jih je imel tožnik po zaključenem zdravljenju, in na katere se je moral pripeljati iz Y. Vendar pa, kot je pravilno že ugotovilo sodišče prve stopnje, le-teh ni izkazal s pisnimi listinami. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da je priložil pisna dokazila, vendar le-teh ne konkretizira. Sodišče pa ni dolžno samo iskati tožnikovih dokazil in ugotavljati, katera od dokazil dokazujejo stroške njegovega prevoza v X v času spornih zdravniških pregledov. Tudi v tem delu je zato pritožba tožnika neutemeljena.

III. Glede odškodnine iz naslova pretekle in bodoče tuje nege in pomoči:

30.Glede odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze z dne 23. 5. 2022 in njegovo dopolnitev z dne 28. 11. 2022, zoper katero tožnik ni imel pripomb.

31.Na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v obdobju 5. 10. 2018 do 26. 8. 2019 potreboval tujo nego in pomoč 5 dni v letu 2018 in 236 dni v letu 2019. Tožniku je za leto 2019 priznalo zgolj 236 dni od zahtevanih 365 dni, saj je pri tem izhajalo iz objektivnih ugotovitev izvedenskega mnenje in njegove dopolnitve, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik v obdobju od 26. 8. 2019 do 19. 9. 2019 hospitaliziran v URI v skupnem trajanju 25 dni, v obdobju 18. 6. 2019 do 19. 6. 2019, v skupnem trajanju 1 dan, pa je bil hospitaliziran v UKC zaradi zapiranja traheostome. Pravilno je upoštevalo, da se v času hospitalizacije skladno s sodno prakso, tuja nega in pomoč ne upoštevata, saj je oškodovancu takrat zagotovljena s strani institucij, v okviru katerih se slednji zdravi, zaradi česar pomoč družinskih članov ni objektivno potrebna.12

32.Sodišče druge stopnje ob tem še pripominja, da sodišče nima samo ustreznega strokovnega znanja o tem, koliko pomoči je tožnik glede na utrpele poškodbe potreboval, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Izvedenci so strokovno ugotovili, da tožnik po zaključenem zdravljenju pomoči ne potrebuje več, v posledici česar ni upravičen do plačila stroškov za bodočo tujo nego in pomoč. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

33.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo 241 dni (5 dni v letu 2018 in 236 dni v letu 2019) s cca. 2 uri pomoči dnevno. Glede na urno postavko v višini 5,00 EUR je za skupno 482 ur tuje nege in pomoči priznalo znesek v višini 2.410,00 EUR.

IV. Glede plačila rente v kapitaliziranem znesku za nazaj in mesečne rente od 1. 10. 2021 naprej:

34.Sodišče prve stopnje je iz naslova rente v kapitaliziranem znesku za nazaj tožniku priznalo 3.499,75 EUR, od 1. 10. 2021 dalje pa mesečno rento v znesku 149,11 EUR. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, ko je ugotavljalo povprečen mesečni dohodek tožnika kot izhodišče za določitev mesečne rente.

35.Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.

36.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova popolna nezmožnost za opravljanje pridobitnega dela v skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ podlaga za upravičenje do prejemanja denarne rente. Zaradi škodnega dogodka je tožnik invalid I. stopnje, ki nikoli več ne bo sposoben opravljati svojega poklica.

37.Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju tožnikovega izgubljenega zaslužka oprlo na pisno dopolnitev izvedenskega mnenja C. C. z dne 4. 10. 2023, po prejemu katere nobena od pravdnih strank ni predlagala nadaljnje dopolnitve. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je povprečna neto mesečna plača tožnika pred prometno nesrečo znašala 584,73 EUR, iz izkazanih nakazil denarnih sredstev ZPIZ pa tožnik prejema povprečno mesečno invalidsko pokojnino v znesku 435,62 EUR. Ker tožnik prejema invalidsko pokojnino, katera je manjša od povprečne mesečne neto plače za znesek 149,11 EUR, je zato vrednost mesečne rente določilo v znesku 149,11 EUR od 1. 10. 2021 naprej.

38.Pritožba pravilno graja takšno postopanje sodišča prve stopnje in mu očita, da je pri določitvi mesečne rente izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Kot je bilo že navedeno, predstavlja mesečna renta predvidevanje oškodovančevega prihodka v bodoče in ne izračun med plačo, ki jo je oškodovanec pred nezgodo prejemal, in pokojnino, ki jo prejema po nezgodi.

39.Utemeljene so pritožbene navedbe, da je bil tožnik fizični delavec, ki bi če bi po rednem teku stvari delo nadaljeval v X, zaslužil vsaj minimalno plačo. Kot pravilno navaja pritožba, se je minimalna plača v Republiki X v zadnjih letih precej zvišala, tako da je v letu 2024 znašala 1.253,90 EUR bruto. Skladno z določilom drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje od zneska minimalne bruto plače na dan izdaje sodne odločbe odšteti invalidsko pokojnino v znesku 435,62 EUR in bi tako dobilo znesek mesečne rente v bruto znesku 818,28 EUR. Ker pa sodišče odloča v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), je tožnik upravičen do mesečnega zneska rente 550,00 EUR bruto. Od navedenega zneska je toženka na dan izplačila dolžna odvesti davke in prispevke. Toženka je dolžna mesečni znesek rente tožniku plačevati od 1. 10. 2021 dalje. Tožnik bi namreč zaslužil vsaj minimalno plačo tudi v bodoče, od te plače pa je treba odšteti pokojnino, ki jo mesečno že prejema od ZPIZ.

40.Tožnik je uveljavljal tudi plačilo mesečne rente v enkratnem znesku za obdobje od 15. 1. 2020 do 30. 9. 2021, torej do vložitve tožbe. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila tožniku škoda iz naslova prikrajšanja za mesec december 2019 že povrnjena v okviru postavke izgubljenega zaslužka, in da je tožnik postal invalid I. kategorije z odločbo ZPIZ z dne 22. 1. 2020. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča in tudi pri ugotavljanju mesečne rente od odločbe ZPIZ do vložitve tožbe upoštevalo tožnikovo neto plačo pred nezgodo in od nje odštelo pokojnino, ki jo je prejel od ZPIZ, kar je izvedenec na podlagi napotila sodišča prve stopnje izračunal v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, kot izhodišče vzel bruto plačo (v znesku 584,73 EUR), ki jo je tožnik prejemal pred nezgodo, in od nje odštel dejansko prejeto pokojnino. Kot pojasnjeno, je tak izračun napačen. Izvedenec pa je v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 3. 5. 2023 že podal pravilen izračun za plačilo mesečne rente v enkratnem znesku na način, da je za vsak mesec upošteval znesek bruto minimalne plače, veljavne v času izplačila, od katerega je odštel mesečni prejemek pokojnine. Prav tako je upošteval, da je tožnik prvo nakazilo iz ZPIZ prejel 10. 3. 2020. Tako je izvedenec izračunal, da je bil tožnik v obdobju od 10. 3. 2020 do 31. 1. 2022 prikrajšan za znesek 5.391,96 EUR. Ker je glede prikrajšanja upoštevno obdobje do vložitve tožbe, je sodišče druge stopnje od dobljenega zneska odštelo znesek za nakazila od 29.10.2021 do 31. 1. 2022 v skupnem znesku 1.188,43 EUR, ki jih je izvedenec upošteval pri svojem izračunu. Tožnik je torej v vtoževanem obdobju upravičen do rente v enkratnem znesku 4.203,53 EUR.

41.Od 1. 10. 2021 (po vložitvi tožbe) dalje pa je toženka dolžna plačevati tožniku mesečno rento v znesku 550,00 EUR, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je dolžna od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine FURS, tožeči stranki pa izplačati neto odškodnino, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude s plačilom posameznega glavničnega zneska, do plačila.

V. O celotni odškodnini za premoženjsko škodo:

42.Sodišči prve in druge stopnje sta tako tožniku prisodili premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči v znesku 2.410,00 EUR, za izgubljeni zaslužek v znesku 2.902,36 EUR, za stroške nakupa zdravil v znesku 93,37 EUR, za rento v kapitaliziranem enkratnem znesku 4.203,53 EUR, kar skupaj znaša 9.609,26 EUR. Tožniku je bila prisojena tudi mesečna renta od 1. 10. 2021 dalje v znesku 466,38 EUR.

Glede skupne višine dosojene odškodnine:

43.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje tožniku za nepremoženjsko škodo skupaj prisodilo 187.500,00 EUR in za premoženjsko škodo 9.609,26 EUR skupaj tako 197.109,26 EUR. Toženka je tožniku pred in med pravdo iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo izplačala 110.626,17 EUR, in sicer: dne 28. 11. 2018 znesek 5.000,00 EUR, dne 10.3.2021 znesek 87.470,00 EUR in dne 10. 12. 2021 znesek 18.156,17 EUR.

44.Po določbi drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen, če zakon ne določa drugače. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti delno poravnane obveznosti pa je treba valorizirati že plačani znesek odškodnine (načelno pravno mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002).

45.Sodišče prve stopnje je pravilno ob uporabi aplikacije Statističnega urada Republike X za revalorizacijo denarnih zneskov ugotovilo, da dne 18. 11. 2018 izplačani znesek 5.000,00 EUR na dan odločanja (16.1.2024) predstavlja znesek 6.030,00 EUR; dne 10. 3. 2021 plačani znesek odškodnine 87.470,00 EUR na dan odločanja predstavlja znesek 105.488,82 EUR in dne 10. 12. 2021 plačani znesek odškodnine 18.156,18 EUR predstavlja znesek 20.843,29 EUR.

46.Skupno je že izplačan znesek nepremoženjske škode na dan odločanja znašal 132.362,11 EUR. Valorizirani znesek delnega plačila odškodnine je sodišče druge stopnje odštelo od zneska pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 187.500,00 EUR (187.500,00 - 132.362,11 EUR = 55.137,89 EUR) in prištelo še znesek za premoženjsko škodo v višini 9.609,26 EUR ter tožniku priznalo še 64.747,15 EUR odškodnine za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo.

Glede plačila zakonskih zamudne obresti:

47.Od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je tožnik zahteval tudi zakonske zamudne obresti. Za nepremoženjsko škodo je zahteval zakonske zamudne obresti od 10. 3. 2021 dalje do plačila, za premoženjsko škodo pa zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 3.068,36 EUR od 10. 3 .2021 dalje do plačila; od zneska 4.961,08 EUR od 19. 12. 2020 dalje do plačila in od zneska 12.100,00 EUR od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Nadalje tožnik zahteva plačilo mesečne rente v znesku 550,00 EUR mesečno od 1. 10. 2021 dalje, in sicer do vsakega 15. dne za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Z modifikacijo z dne 6. 4. 2022 je tožnik uveljavljal tudi plačilo zneska 23.820,00 EUR (za že vtoževano in še dodatno odškodnino za tujo nego in pomoč) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2022 in mesečno rento v znesku 600,00 EUR mesečno od 1.4.2022, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložite tožbe dalje do plačila.

48.Sodišče prve stopnje se je glede teka zakonskih zamudnih obresti oprlo na določilo 299. člen OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, oziroma če ta rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Uporaba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ne pride v poštev, ker ureja le primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, pa ta določba teka zakonitih zamudnih obresti oz. zamude zavarovalnice ne ureja in je treba v tem primeru za tek zamudnih obresti uporabiti določbo 299. člena OZ. Tožnik je na toženko sicer naslovil odškodninski zahtevek, v njem pa ni določil roka, v katerem naj tožena stranka svojo obveznost iz odškodninskega zahtevka izpolni, zato je sodišče prve stopnje odločilo, da pripadajo tožniku zakonske zamudne obresti iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode šele od vložitve tožbe dalje.

49.OZ določa zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode (165. člen), kar pa ne pomeni, da je toženka v zamudi od tega dne dalje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude. V skladu 378. členom OZ namreč dolguje dolžnik, ki je v zamudi, tudi zamudne obresti, v zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu ta povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ).

50.Kot izhaja iz listin v spisu, je tožnik toženko večkrat opozoril na nastanek škodnega dogodka, prvič dne 4. 10. 2018, drugič 21. 10.2019 in tretjič 19. 2. 2020, ko je vložil celoten odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 220.000,00 EUR (prilogi A 34 in A35). Glede na to, da je toženka tožniku odmerila odškodnino in mu nakazala nesporni del 10. 3. 2021, bi toženka kot profesionalna oseba že takrat morala in mogla vedeti, da je nakazani znesek odškodnine prenizek, v posledici česar tožnik utemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode od 10. 3. 2021 dalje. Ker tožnik v odškodninskem zahtevku ni zahteval tudi odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je zahteval šele s tožbo, tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dne 22. 9. 2021 dalje do plačila.

Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje:

51.Kot izhaja iz listin v spisu je tožnik postavil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo v znesku 351.646,36 EUR, vendar je v njem tudi navedel, da je bil plačan del odškodnine v znesku 92.470,00 EUR, zato zahteva še preostali del 259.176,36 EUR. K tako določeni sporni vrednosti za odmero stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo v skladu z 40. členom ZPP prišteti še znesek mesečne rente za naslednjih pet let, kar upoštevaje, da tožnik zahteva mesečno rento v znesku 550,00 EUR, znaša 33.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je tako znašala 292.176,36 EUR, nasprotna pritožbena zatrjevanja toženke pa so neutemeljena.

52.Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 187.500,00 EUR, za premoženjsko škodo v višini 9.609,26 EUR in mesečno rento v višini 466,38 EUR, oz. v skladu s 40. členom ZPP znaša renta za obdobje petih let 27.982,80 EUR. Skupaj je bila torej tožniku odmerjena odškodnina v znesku 225.092,06 EUR od zahtevanih 292.176,36 EUR, tako da znaša uspeh tožnika 77%, toženke pa 23%. Glede na navedeno je toženka dolžna tožniku povrniti 77% njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 23% pravdnih stroškov.

53.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v presežku pa pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, prav tako je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo toženke.

Glede pritožbenih stroškov:

54.Tožnik je kot sporno vrednost v pritožbenem postopku navedel znesek 222.294,03 EUR, uspel pa je z 42.000,00 EUR (187.500,00 EUR - 145.000,00 EUR) iz naslova nepremoženjske škode, z zneskom 703,78 EUR (4.203,53 EUR-3.499,75 EUR) iz naslova premoženjske škode (do vložitve tožbe zapadle rente) in z mesečno rento (upoštevaje 40. člen ZPP) v znesku 19.036,20 EUR (27.982,80 EUR (5 x 12 x 466,38 EUR) - 8.946,60 EUR (5 x 12 x 149,11 EUR), skupaj 61.739,78 EUR. Glede na sporno vrednost v pritožbenem postopku 222.294,03 EUR znaša tako pritožbeni uspeh tožnika 27,80%, uspeh toženke pa 72,20%.

55.Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo naslednje pritožbene stroške: 2.125 odvetniških točk za sestavo pritožbe (Tar. št. 22 OT), 2% za materialne stroške v višini 42,5 odvetniških točk, skupaj 2.167,5 odvetniških točk, kar upoštevaje vrednost odvetniških točke 0,6 EUR znaša 1.300,00 EUR, z 22% DDV pa 1.586,11 EUR. Glede na tožnikov uspeh, mu je toženka dolžna povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (27,80%) v znesku 440,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

56.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

-------------------------------

1VI. stopnja predstavljajo najtežje oblike telesnih poškodb.

2VAS - vizualna analogna skala merjenja bolečin, pri kateri je merilo razdeljeno na 10 razdelkov, kjer 0 pomeni brez bolečin, z vsako številko pa bolečina narašča, in sicer do 10, ko je nevzdržna.

3Povprečna mesečna plača v času odločitve pred sodiščem prve stopnje je za november 2023 znašala 1.594,13 EUR.

4Kot npr.: VS002388 in VS002515.

5Znesek predstavlja 4,7 povprečne mesečne plače v RS.

6Znesek predstavlja 6,2 povprečne mesečne plače v RS.

7Znesek predstavlja 69 povprečnih mesečnih plač v RS.

8VSRS II Ips 131/2013 z dne 22.1.2015.

9Prim. odločb iz baze podatkov odločb o negmotni škodi VSRS s št. VS000933, VS002515, VS002388, VS002584, VS002404, VS002450, VS001978, VS00056849, VS002635, VS000880.

10VS00023322.

11Sodišče druge stopnje stopnje je upoštevalo povprečno mesečno plačo v RS ob izdaji izpodbijane delne sodbe v znesku 1.417,69 EUR.

12Višje sodišče v Ljubljani VSL sodba II Cp 1708/2018 z dne 9.1.2019.

13Vrhovno sodišč VSRS sodba in sklep II Ips 100/2011 z dne 24.5.2012.

14https://www.gov.si/teme/minimalna-placa/

15VSRS sodba II Ips 13/2023 z dne 6. 9. 2023, VSRS sodba II Ips 70/2023 z dne 13. 2. 2024.

16Od dneva škodnega dogodka (20. 4. 2018) do pridobitve pravice do invalidske pokojnine (17. 12. 2019)

17Za telesne bolečine in nevšečnosti - 60.000,00 EUR, za strah - 7.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 10.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - 110.000,00 EUR.

18Za izgubljen zaslužek - 2.902,36 EUR, za tujo nego in pomoč - 2.410,00 EUR, za nakup zdravil in plačilo zdravstvenih storitev - 93,37, mesečna renta do vložitve tožbe - 4.203,53 EUR.

19Tožnik do dneva vložitve tožbe od toženca ni zahteval odškodnine za premoženjsko škodo.

20Tako tudi VSRS Sodba III Ips 50/2016-3 z dne 24. 11. 2017 in VSRS sklep III Ips 12/2022 z dne 20. 1. 2023.

21Sodišče druge stopnje ob tem opozarja, da bi bil kot začetek roka za tek zakonskih zamudnih obresti pravilno določiti tisti datum, ko je toženka prejela tožbo v odgovor in imela dovolj časa, da se o premoženjski škodi izjasni (n.pr. 15 dni). Vendar, ker to ni pritožbeno prerekano, sodišče druge stopnje v odločitev sodišča prve stopnje o določitvi teka zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode od naslednjega dne po vložitvi tožbe ni moglo posegati.

-------------------------------

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 168, 168/2, 174, 174/2, 179, 182, 299, 378

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.