Jedro

Tožnik je bil z dela odsoten neupravičeno najmanj pet dni zaporedoma: od ponedeljka 9.7.2001 do ponedeljka 16.7.2001, to je do dneva, ko je direktor sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sodišče lahko utemeljeno štelo, da je dokazan utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja, kot ga določa 5. točka 100. člena ZDR (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke.

Ugotovilo je, da tožnik od 9.7.2001 dalje na delo ni prihajal. Ves čas je bil razporejen na isto delovno mesto oziroma ni bil razporejen na drugo delovno mesto, bil je le preseljen v druge prostore (pisarno). Dela mu ni nihče preprečeval, tožnik pa v prostore tožene stranke ni prihajal zato, da bi delal, ampak zato, da bi opravil razgovor s predsednikom uprave. Sodišče je presodilo, da je bil tožnik od 9.7.2001 dalje neupravičeno odsoten z dela, zato je odločitev o prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga zakonita. Sodišče je spremenilo le datum prenehanja. Na podlagi izreka sklepa direktorja z dne 16.7.2001 naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo z dokončnostjo sklepa. Tak izrek z odločitvijo komisije za pritožbe ni bil spremenjen in ker se je pritožil le tožnik, v njegovo škodo tudi ni mogel biti spremenjen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je izrek prvostopne sodbe sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče zavrnilo zahtevke za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, hkrati pa je samo spreminjalo vsebino teh sklepov z odločitvijo o datumu prenehanja delovnega razmerja. Ni res, da ne bi hotel delati, temveč je želel in zahteval delo, vendar mu tožena stranka tega ni omogočala. Že pred spornimi sklepi je tožniku prekinila delovno razmerje s sklepom, ki ga je komisija za pritožbe razveljavila.

Razveljavitev je bila tožniku vročena šele 9.7.2001, že dan kasneje pa je tožnik zahteval in uveljavljal svoje pravice tako preko sodišča kot pri delodajalcu. O teh zahtevkih se sodišči nista izjasnili.

Želja stopiti v stik s predsednikom uprave je bila le ena od aktivnosti tožnika pri uveljavljanju njegove pravice do dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja izrecno in določno. Gola revizijska navedba revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njihovega obstoja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ne smelo ne moglo preizkusiti. Kršitve je treba obrazložiti in konkretizirati z navedbami o tem, katere procesne norme je sodišče nepravilno uporabilo oziroma jih ni uporabilo, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna kršitev), oziroma so bile kršitve tako hude, da imajo za posledico razveljavitev sodbe (absolutne kršitve).

Revizijske navedbe o domnevnih neskladjih izpodbijane sodbe z izvedenimi dokazi, neskladjih v obrazložitvi sodbe in pomanjkljivosti obrazložitve, kažejo le na nestrinjanje tožnika z dokazno oceno sodišča. Kolikor se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča o odločilnih dejstvih, gre za vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Zato vseh tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem ali z dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Predmet revizije je pravnomočna sodba, torej sodba sodišča druge stopnje. Zato tožnikovih revizijskih navedb o domnevnih pomanjkljivostih v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati. Revizija je v tem delu nedopustna tudi zato, ker izpodbija tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je dejansko uspel. Zoper ta del prvostopne sodbe se je pritožila le tožena stranka, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik v tem delu tako nima pravnega interesa za revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP), pri čemer so njegove navedbe tudi zgrešene. Sodišče namreč ni z ničemer spremenilo sklepov tožene stranke, odločilo je le o tem, od kdaj dalje imajo za tožnika pravne učinke.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Predmet spora je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev so, ali je bil tožnik odsoten z dela zaporedoma (najmanj) pet delovnih dni, ali se je vrnil na delo in predvsem, ali je bil odsoten neupravičeno.

Vse obširne tožnikove navedbe v zvezi s prvim sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.3.2001 so nebistvene. V sporni zadevi je sodišče presojalo odločitvi tožene stranke z dne 16.7.2001 in 16.10.2001, in le glede odsotnosti tožnika od 9.7.2001 dalje. Za čas od 29.6.2001 do 9.7.2001 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik z dela ni bil odsoten neupravičeno. Ob takem dejanskem stanju se revizijsko sodišče v vprašanje upravičenosti odsotnosti do 9.7.2001 niti ne more spuščati, ne glede na to, ali se s presojo sodišča o tem strinja ali ne. Vloge oziroma zahtevki tožnika z dne 10.7.2001, so za odločitev nepomembni. Toženi stranki ni bilo treba sprejemati nobenih dodatnih odločitev ali celo pozivati tožnika na delo. Tožnik je bil tisti, ki je bil dolžan priti na delo in opravljati delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen. Tožena stranka do 10.7.2001 ni sprejela nobene dokončne odločitve o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto ali o prenehanju delovnega razmerja. Tudi zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.3.2001 je tožnik vložil ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic, s čimer je bila izvršitev sklepa zadržana do sprejema dokončne odločitve - s katero je bil navedeni sklep razveljavljen.

Bistvena je ugotovitev obeh nižjih sodišč, da tožnik (tudi) od 9.7.2001 dalje na delo ni prišel. Razporejen je bil še vedno na istem delovnem mestu in imel je istega nadrejenega, ki se mu ni javljal. Razlogi, ki jih je tožnik navajal za svojo odsotnost z dela, so tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljeni in neupoštevni.

Določitev druge pisarne ni razlog za odklonitev dela, pri čemer sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila nova pisarna neprimerna za opravljanje dela ali da bi na to kazalo dejstvo, da bi jo moral deliti s sodelavcem. Tudi neizpolnjena želja tožnika po razgovoru s predsednikom uprave ni opravičilo z odsotnost z dela oziroma za neopravljanje dela. Tožnik je imel svoje delo in nadrejenega delavca, z ničemer pa ni bila dokazana trditev tožnika, da bi mu delo kdo preprečeval. Tožnik je bil z dela odsoten neupravičeno najmanj pet dni zaporedoma: od ponedeljka 9.7.2001 do ponedeljka 16.7.2001, to je do dneva, ko je direktor sprejel sklep o prenehanju delovnega razmeja. Zato je sodišče lahko utemeljeno štelo, da je dokazan utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja, kot ga določa 5. točka 100. člena ZDR (1990). Ta določba je izrecno navedena kot pravna podlaga izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 16.7.2001, ki v izreku v skladu z njo odloči, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa. Tudi če tožnik po tem datumu na delo ni več prišel, tožena stranka ni imela pravne podlage za zaključek delovnega razmerja pred dokončnostjo svoje odločitve.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).