Jedro

V pogojih družbene lastnine opravljeni prenos pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča je nasprotoval tedanjemu pravnemu redu (3. točka 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem) in je bil ničen (103. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu za ugotovitev, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka imetnica pravice uporabe oziroma lastnica nepremičnine parc. št. 396/1 in 396/8 k.o..., vpisane v vl. št. 3026 k.o..., zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki listino, na katere podlagi se bo pri opisani nepremičnini lahko vknjižila kot imetnica pravice uporabe oziroma lastnica, ter nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sporazum o uporabi zemljišča z neugotovljenega dne in pooblastilo z dne 28.6.1993 neveljavna. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen (torej proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka na izstavitev listine za vknjižbo pravice uporabe oziroma lastninske pravice), pri čemer uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu, ali pa v navedenem obsegu njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je v kupoprodajni pogodbi, sklenjeni dne 19.4.1985, pomotoma izpadla določba o nakupu parc. št. 396/1 k.o..., da pa so pogodbene stranke napako laično sanirale s sestavo dveh listin in sicer pooblastila z dne 28.6.1993 in sporazuma o uporabi zemljišča. Navedeni dve listini je treba jemati kot celoto v povezavi s kupoprodajno pogodbo. Gre torej za aneks h kupoprodajni pogodbi oziroma za samostojno pogodbo o prenosu pravice uporabe na tožnico. Formalna pomanjkljivost obeh listin je z overitvijo tožničinega podpisa odpravljena. Ker sta listini laično sestavljeni, bi bilo treba ugotoviti njuno vsebino z zaslišanjem prič in strank. Odločitev je torej v nasprotju z listinskimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi sami s seboj v nasprotju, kolikor se nanašajo na razlago kupoprodajne pogodbe ter pooblastila in sporazuma.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za zavrnitev tožbenega zahtevka je v izpodbijani sodbi v ospredje postavljena jezikovna razlaga kupoprodajne pogodbe iz leta 1985: sporno zemljišče s parc. št. 396 k.o... v pogodbi ni omenjeno (čeprav je v soseščini funkcionalnega zemljišča, pripadajočega kupljeni stanovanjski hiši), po prodaji pa je bilo celo vpisano v nov vložek 3026 k.o... To je omogočilo presojo, da ne drži tožbena trditev, da je to zemljišče iz zapisa kupoprodajne pogodbe pomotoma izpadlo. V tem obsegu so neutemeljene tudi revizijske trditve, sklicujoče se na zatrjevani pomotni izpad zapisa, s tem pa tudi tiste, ki označujejo pooblastilo z dne 28.6.1993 in sporazum brez datuma (vendar z notarsko overjenimi nekaterimi podpisi v letu 1999) kot laično popravo (ali dodatek) pogodbe iz leta 1985. Mimogrede: podrejeno postavljena revizijska teza, da omenjeni listini predstavljata samostojno kupoprodajno pogodbo o spornem zemljišču, pomeni celo negacijo primarno postavljene trditve o njegovem pomotnem izpadu.

Vendar pa je ne glede na to že sodišče prve stopnje, obširneje pa sodišče druge stopnje, sporno razmerje obravnavalo širše. V času sklepanja kupoprodajne pogodbe je pravni red prepovedoval razpolaganje s pravico užitka na stavbnem zemljišču, razen med ožjimi sorodniki (Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 - 3. točka 18. člena). Prodajalci so torej lahko razpolagali le s tem, kar so imeli. Vendar pa so imeli na parc. št. 396/1 le časovno omejeno pravico brezplačnega užitka, ki pa je niso mogli prenesti na tožečo stranko. Razpolaganje s tem zemljiščem bi bilo v nasprotju s prej citirano zakonsko določbo in po 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih nično. V tem okviru se revizijskemu sodišču tudi ni bilo treba posebej ukvarjati s problemom pravne vsebine pravice brezplačnega uživanja in njene izenačitve s pravico uporabe. Tožeča stranka torej ni mogla pridobiti pravice uporabe na podlagi pravnega posla, ki je nasprotoval prisilnim predpisom.

Kasnejša izenačitev pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča z lastninsko pravico bi sicer omogočila pravno veljaven promet, vendar ob pogoju sklenitve veljavnega pravnega posla: takšnega pravnega posla pa ne dokazujeta niti pooblastilo z dne 28.6.1993, niti sporazum o uporabi zemljišča z delno overjenimi podpisi pogodbenih strank z dne 20.5.1999 in sicer ne glede na to, da tožeča stranka omenjeni listini kot "samostojno kupoprodajno pogodbo" decidirano zatrjuje šele v reviziji.

Opisana pravna razlaga, po kateri je primarna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka v prepovedi razpolaganja z nezazidanim stavbnim zemljiščem v družbeni lastnini, revizijskemu sodišču ne narekuje podrobnejše obravnave tistega dela revizijskih trditev, ki izpodbijani sodbi očitajo delno neobrazloženost, delno pa obrazložitev v nasprotju z listinami - in sicer ne glede na to, da sta se sodišči druge in prve stopnje glede na naravo primera pravilno opredelili le na podlagi listin (kupoprodajne pogodbe, pooblastila in sporazuma o uporabi zemljišča). Zavrnitev tožbenega zahtevka namreč temelji predvsem na pravni presoji vsebine navedenih listin in uporabi pravnih predpisov, ki so veljali ob prodaji stanovanjske hiše v letu 1985. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.