Jedro

Stroški stojnice, na kateri je tožnik opravljal delo za toženo stranko, ne predstavljajo stroška v zvezi z delom, ki bi ga moral kriti delavec. Gre za strošek, ki ga krije delodajalec, zato tožena stranka ni imela podlage, da bi od tožnikove bruto plače oz. "bruto provizije" odštela te stroške, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek za povrnitev teh stroškov oz. dela neizplačane plače utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna iz naslova plačila razlike v plači za čas od oktobra 2003 do decembra 2005 plačati neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, višji zahtevek z zamudnimi zakonskimi obrestmi pa je zavrnilo (1. točka izreka); da je tožnici dolžna plačati iz naslova stroškov prehrane med delom v višini 1.898,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska navedenega v izreku, višji tožbeni zahtevek (to je plačilo zamudnih obresti za vsak posamezen znesek od 15. v mesecu za pretekli mesec) pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.047,24 EUR v roku 15 po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, zavrnilo pa je zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, katerega je tožnik postavil v drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2010 in v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov prehrane v zneskih, navedenih v izreku.

Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih navedb tožene stranke, da pravna podlaga za v vlogah opisani obračun plače tožnika iz „bruto obračunane provizije“ izhaja iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi, konkretno iz VII. člena, kjer je kot podlaga za obračun tožnikove plače izrecno navedena neto mesečna realizacija, katere osnova za izračun predstavlja število pridobljenih novih članov Sveta knjige. Neto mesečna realizacija je kot ekonomska kategorija, izračunana iz bruto mesečne realizacije, oziroma bruto obračunane provizije po odbitju vseh stroškov v zvezi z delom zastopnika (ponovno kot ekonomskih kategorij), vključno s stroški stojnic. Šele neto mesečna realizacija je kot ekonomska kategorija predstavljala eno od postavk za izračun bruto plače tožnika. Ker gre pri vseh opisanih postavkah v postopku izračuna bruto plače tožnika na osnovi pogodbe o zaposlitvi za ekonomske kategorije, je zmotno stališče sodišča, da se kot strošek v zvezi s tožnikovim delom ne more šteti tudi strošek stojnic. Ker se sodišče do te trditvene podlage tožnika ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zmotno ocenilo izvedene dokaze, zlasti pričanje N.M., kateremu sodišče nekritično sledi. Iz izpovedbe navedene priče izhaja, da je le-ta nudila po vsebini zgolj „tehnično“ oziroma administrativno podporo pri obračunavanju podatkov o le določenih elementih plače tožnika in vsebinsko z vsemi ekonomskimi postavkami v tem procesu niti ni bila seznanjena. Priči B.K. in M.K. sta tisti osebi, ki sta kot vodstvena delavca edina imela vsebinski pregled in pristojnost nad celotnim sistemom obračunavanja bruto provizij, neto mesečne realizacije in na tej podlagi bruto plače tožnika. Navedeni priči sta v celoti potrdili navedbe tožene stranke, da se je za zastopnike na osnovi bruto obračunane provizije izračunala neto mesečna realizacija, šele ta je skladno s pogodbo o zaposlitvi predstavljala osnovo za obračun bruto osebnega dohodka zastopnika. Razlika med bruto obračunano provizijo (bruto mesečna realizacija) in neto mesečno realizacijo kot ekonomskima kategorijama je v odbitju vseh stroškov, pri tem pa so ti mišljeni kot ekonomska kategorija in ne kot stroški v zvezi z delom v smislu ZDR. Navedeno izhaja iz izpovedbe B.K., ki je izrecno potrdil, da so se stroški stojnic pokrivali iz „bruto zastopniške provizije“ in ne iz bruto plače tožnika, smiselno temu je pritrdila tudi M.K.. Sodišče bi moralo natančneje pojasniti, zakaj je sledilo izpovedi ene od prič in zakaj ne drugih dveh. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja stroškov prehrane in navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo ugovorov tožene stranke, da tožniku posebno povračilo stroškov za prehrano med delom ne pripada na podlagi izrecnega določila v pogodbi o zaposlitvi, upoštevajo naravo zastopniškega dela. Prav tako ni dovolj natančno pojasnilo, zakaj je ocenilo, da s strani tožene stranke predložene odločbe za predmetni postopek ne bi bile relevantne, saj jih je tožena stranka predložila kot dokaz pravilnosti sistema obračunavanja plač zastopnikom. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 540/2008 z dne 22. 11. 2010, opr. št. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010) in navaja da je navedeni sodbi prejela po zaključeni glavni obravnavi, zato jih prej ni mogla predložiti. Iz navedenih sodb izhaja, da so trditve tožene stranke v celoti utemeljene, saj iz njih izhaja, da sistem provizijskega nagrajevanja zastopnikov pri toženi stranki ni bil v nasprotju s splošno ureditvijo plač. Izpostavljeno je tudi, da ni v nasprotju z materialnim pravom, da se iz zneska skupne provizije izplačujejo vsi prejemki iz delovnega razmerja (osnovna plača, del plače iz naslova delovne uspešnosti in stroški v zvezi z delom).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do bistvene trditvene podlage tožene stranke v zvezi z obračunom tožnikove plače iz “bruto obračunane provizije”. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo zatrjevano stališče tožene stranke za napačno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev lahko v celoti preizkusilo.

Tožnik v tem individualnem sporu vtožuje razlike v plači, do katere je prišlo, ker naj bi tožena stranka od bruto plače neupravičeno obračunavala strošek stojnic. Zahteva tudi plačilo stroškov za prehrano. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnika ter prič B.K., M.K. in N.M.) ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek delno utemeljen. Presodilo je, da tožena stranka ni izkazala pravne podlage za odštetje stroškov stojnic od „bruto obračunane provizije“, in so bili ti stroški, ker gre za materialni strošek delodajalca, od „bruto obračunanih provizij“ neupravičeno obračunani. V zvezi s povračilom stroškov prehrane med delom pa je ugotovilo, da se tožnik s samo pogodbo o zaposlitvi ne more odpovedati pravici do povračila stroškov prehrane med delom, zaradi česar je potrebno namesto določbe pogodbe o zaposlitvi, ki je v nasprotju z ZDR in kolektivno pogodbo, neposredno upoštevati določbe ZDR in kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „zastopnik“, v obdobju od oktobra 2003 do decembra 2005 mesečno od bruto plače odštevala stroške stojnic, na katerih je tožnik pridobival nove člane (obračun provizij – B3). Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da stroškov stojnic ni obračunavala od tožnikove bruto plače, temveč od „bruto provizij“, ki šele po odštetju vseh stroškov tožnika v zvezi z delom (tudi stroška stojnic) predstavlja eno izmed postavk za obračun tožnikove bruto plače, za kar je imela podlago v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 1995. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka za takšno obračunavanje (odštevanje stroška stojnic od „bruto provizije“) ni imela pravne podlage. V spornem obdobju pri toženi stranki ni obstajal noben akt, ki bi urejal preračun bruto plače iz „bruto obračunane provizije“ oziroma ki bi določal, kaj se od te „bruto obračunane provizije“ odšteva. V podjetniški kolektivni pogodbi, ki je veljala v spornem obdobju, obračunavanje plač zastopnikom ni urejeno, niti ni bil v zvezi s tem pri toženi stranki v spornem obdobju sprejet noben pravilnik, ki bi podrobneje urejal, kako se oblikuje osnova za obračun plače. Iz provizijskih lestvic, ki so veljale v spornem obdobju (B3), pa tudi ne izhaja, da bi se tožniku od „bruto obračunane provizije“ odštevali še stroški stojnic. Prav tako VIII. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 1995, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko, v kateri je določeno, da osnovo za pridobivanje plače, ugotavljanje in merjenje učinkovitosti delavca opredeljujejo: razvrstitev v tarifni razred I. in vrednost količnika 1,00, kar znaša na dan sklenitve pogodbe 60.331,50 SIT bruto, neto mesečna realizacija prodaje in odstotek provizije, ne izkazuje utemeljenosti obračunavanja tožnikove bruto plače iz „bruto obračunane provizije“ na način, kot to zatrjuje tožena stranka, to je z odbitjem stroškov stojnic. Pritožba tako neutemeljeno vztraja, da navedena pogodba o zaposlitvi predstavlja pravno podlago za obračunavanje stroškov stojnic od „bruto provizije“ in je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški stojnic ne predstavljajo stroška v zvezi z delom, katerega je dolžan kriti delavec, temveč gre za materialne stroške, katere krije delodajalec in je zato odštevanje teh stroškov od „bruto provizij“, zaradi katerega je posledično tožnikova bruto plača nižja, neupravičeno. To še toliko bolj, ker tožnika v primerjavi z ostalimi zastopniki, zaposlenimi pri toženi stranki, ki niso delali na stojnicah in se jim zato strošek stojnic ni odšteval od „bruto obračunane provizije“, postavlja v neenakopraven položaj. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se zastopnikom, ki niso delali na stojnicah, od „bruto provizij“ niso odštevali stroški stojnic, zaradi česar so imeli posledično višjo bruto plačo. Kot že rečeno, pa tožena stranka pravne podlage za utemeljenost takšnega razlikovanja ni izkazala. Nenazadnje iz izpovedi priče N.M. izhaja, da so pozneje pri toženi stranki dobili pojasnilo, da pomeni stojnica delovno sredstvo tožnika in da mora celotne stroške v zvezi s tem nositi tožena stranka. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni presoji izvedenih dokazov, zlasti pričevanja N.M.. Pritožbeno sodišče namreč nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje in z njo soglaša. Pritožbene navedbe, da je potrebno upoštevati, da gre pri vseh postavkah izračuna tožnikove bruto plače za ekonomske kategorije, navedenega zaključka ne uspejo izpodbiti. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 540/2008 z dne 22. 11. 2010, opr. št. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010), saj se ne nanašajo na enako dejansko stanje oziroma ne obravnavajo istega pravnega vprašanja, kot je bilo sporno v predmetni zadevi.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je tožniku prisodilo povračilo stroškov prehrane med delom za obdobje od oktobra 2003 do junija 2005. V pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 1995 je v X. točki določeno, da delavec v skladu s to pogodbo opravlja delo na terenu. Zaradi povračila stroškov, ki nastajajo v zvezi z delom, delavec redno oddaja potna naročila, obračunava potne naloge – kilometrino in dnevnice za vsak delovni dan. Navedeno je tudi, da glede na naravo dela delavcu regres za prehrano ne pripada. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju teh stroškov ni izplačevala, sporno je bilo, ali je tožnik do teh stroškov glede na citirano določilo pogodbe o zaposlitvi sploh upravičen. Pravica delavca do povračila stroškov med delom je v ZDR urejena v 1. odstavku 130. člena, kjer je določeno, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tudi Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotržne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000, s spremembami) v 1. odstavku 1. točke 56. člena določa, da se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve pristnosti na delu. V skladu s 30. členom ZDR se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se delavec, ker gre za zakonsko pravico, pravici do povračila stroškov prehrane med delom ne more odpovedati niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada, saj se po določbi 2. odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Z ozirom na takšno stališče je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik stroškom za prehrano med delom z določbo X. člena v pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 1995, ni mogel pravnoveljavno odpovedati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki takšen zaključek izpodbijajo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).