Jedro

V postopku, v katerem sodišče presoja utemeljenost predloga za nadomestitev izvrševanja zaporne kazni z delom v splošno korist (sodnik posameznik, ki je izrekel kazen zapora na okrajnem ali zunajobravnavni senat na okrožnem sodišču), odloča po določbah, ki veljajo za kazenski postopek in ne na podlagi ZIKS-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 14. 5. 2010 odločilo, da se predlog obsojenega A. S. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrne. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 24. 6. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep je obsojenec dne 14. 7. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil z vlogami z dne 22. 7. 2010 (dve pisni vlogi in zahteva, sestavljena pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici – dana na zapisnik). V zahtevi zatrjuje, da bi moralo sodišče odločati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ne pa po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker gre za izvrševanje kazenskih sankcij. Izraža tudi nestrinjanje z razlogi v pravnomočnem sklepu o zavrnitvi njegovega predloga, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist .

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni podana. Sodišči sta ob presoji obsojenčevih navedb sprejeli pravilno odločitev ter obsojenčevih pravic nista kršili.

4. O odgovoru državnega tožilca se je obsojenec izjavil v vlogah z dne 22. 8. 2010 in 30. 8. 2010. 5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. S pravnomočnim sklepom, ki ga izpodbija obsojenec, je sodišče odločilo, da se zavrne predlog za prestajanje zaporne kazni dveh let po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 94/2008 z nadomestitvijo z delom v splošno korist. Obsojenec zatrjuje, da bi sodišče moralo uporabiti določbe ZUP-a in se sklicuje na 7. člen tega zakona (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi), ki v četrtem odstavku določa, da mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Določa dolžnost organa, da strankam svetuje glede njihovih pravic in dolžnosti.

7. Postopek odločanja o predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni je kazenski postopek in ni upravni postopek, za katerega veljajo določbe ZUP-a. 86. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v četrtem odstavku navaja pogoje in način izvršitve zaporne kazni tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi dela v splošno korist v obdobju največ dveh let v višini najmanj 80 in največ 480 ur ter tudi določa, da o tem odloči sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji. Že določba iz materialnega predpisa, to je kazenskega zakona, ki kot sodišče, ki odloči o načinu izvršitve zaporne kazni, določa sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, napotuje na zaključek, da se postopek izvede po določbah, ki veljajo za kazenski postopek. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), na katerega se tudi sklicuje vložnik zahteve, s čimer utemeljuje svojo tezo o uporabi ZUP-a, določa v 13. členu način izvrševanja dela v splošno korist, s katerim sodišče nadomesti kazen zapora do dveh let. Ta določba se lahko uporabi šele takrat, ko že obstaja pravnomočen sklep sodišča o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist. Kdaj in v katerih primerih se uporabi ZUP določa 8. člen ZIKS-1. Po tem členu se za odločbe, izdane na podlagi 12., 25., 26., 62., drugega odstavka 77., 79., 81., 82., 89., 95., 98., 107., 108., 113., 193., 206. in 236. člena zakona, izdajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Ta določba torej pomeni, da se odločbe, ki so izdane na podlagi ZIKS-1, izdajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj sodišče v postopku, v katerem presoja utemeljenost predloga za nadomestitev izvrševanja zaporne kazni z delom v splošno korist, ne odloča na podlagi ZIKS-1 in na tej podlagi tudi ne izda svoje odločbe – sklepa. Da je takšna razlaga pravilna pa pokaže tudi primerjava z določbami o pogojnem odpustu po 88. členu KZ-1. Poleg pogojev za pogojni odpust, navedeni člen v četrtem odstavku določa, da organ (komisija za pogojni odpust – prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki odloča o pogojnem odpustu, in postopek za odločanje o pogojnem odpustu določa poseben zakon. Postopek je določen v ZIKS-1. Po ZIKS-1 gre za vodenje upravnih postopkov, v katerih se primarno uporabljajo pravila postopkov, ki jih izrecno predpisuje ZIKS-1, o ostalih vprašanjih, ki pa niso urejena z ZIKS-1, pa se postopa po ZUP in se tako tudi za postopek komisije za pogojne odpuste in za njene odločitve glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZIKS-a uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Določba četrtega odstavka 88. člena KZ-1 je torej blanketne narave, saj določa, da o pogojnem odpustu odloča poseben organ v posebnem postopku, kar se prepušča drugemu zakonu – ZIKS-1. Take določbe 86. člen KZ-1 v četrtem odstavku ne vsebuje, kar tudi napotuje na zaključek in razlago, da se drug zakon, to je ZUP, pri odločanju sodišča o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist, ne more uporabiti.

8. V XIII. poglavju ZKP, ki se nanaša na izvršitev odločb, je določeno, kdaj se odločba izvrši, kdo je dolžan poskrbeti za izvršitev odločb, kako se izvrši posamezna odločba v sodbi. Ne vsebuje pa to poglavje določb o postopku za nadomestitev zapora s hišnim zaporom ali opravljanjem dela v splošno korist (86. člen KZ-1). Postopek sicer v procesnem zakonu ni urejen, vendar pa je sodna praksa ob upoštevanju izhodišča, da gre za kazenski postopek tudi pri odločanju o predlogih za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, pravno praznino, ki je nastala zaradi nepopolnosti pravne ureditve (postopek bo urejen šele, ko bo sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku - EVA-2010-2011-0009, ki bo uvedel nov 129. a člen, v katerem bo urejen tudi postopek nadomestitve zaporne kazni s hišnim zaporom ali opravljanjem dela v splošno korist), že izpolnila na temelju pravnih pravil v ZKP. O prošnjah obsojencev oziroma njihovih predlogih ali predlogih njihovih zagovornikov pred okrajnim sodiščem odloči sodnik posameznik, ki je izrekel kazen zapora, pred okrožnim sodiščem pa je za odločanje pristojen zunajobravnavni senat (šesti odstavek 25. člena ZKP), glede na splošne pristojnosti senata in ureditev, da če ni določeno drugače, o zadevah izven glavne obravnave odloča zunajobravnavni senat. Zoper sklep je dovoljena pritožba (prvi odstavek 399. člena ZKP). O pritožbi zoper sklep pa odloča sodišče druge stopnje (prvi odstavek 402. člena ZKP).

9. Po navedenem se določbe ZUP-a ne uporabljajo (če bi sodišče odločalo po določbah ZUP v postopku izvrševanja kazenskih sankcij, tudi zahteva za varstvo zakonitosti ne bi bila dovoljena, sklep VS RS I Ips 397/2008). Obsojenec z navedbo, da ni bil pozvan k dopolnitvi vloge oziroma da ni bil poučen o svojih pravicah, sklicujoč se na četrti odstavek 7. člena ZUP, ne izpodbija pravnomočnega sklepa. Obsojenčeve pravice v postopku namreč niso bile kršene, saj je sodišče pri upoštevanju meril, ki jih je že izoblikovala sodna praksa o upravičenosti predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (npr. sodba VS RS I Ips 130/2009), upoštevalo tudi vse obsojenčeve navedbe v povezavi z ugotovitvami v zvezi s kazensko sankcijo in okoliščinami, ki jih je že sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi štelo kot olajševalne, ter tako presodilo, da pogoji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist niso izpolnjeni. Tako je v skladu z zakonom, določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1, upoštevalo objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca. Z ostalimi navedbami v zahtevi in njenih dopolnitvah pa obsojenec izraža nestrinjanje z zaključki sodišč prve in druge stopnje v pravnomočnem sklepu, da predlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist ni utemeljen, ter podaja svoje videnje in presojo teh zaključkov. Uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.