Jedro

M. L. je stranka zapuščinskega postopka, saj uveljavlja določeno pravico iz zapuščine, to je pravico do dedovanja. Za njen status stranke ni pomembno, ali se je odpovedala dedovanju po zapustnici in ali bo s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pok. I. G. in M. L. napotilo na pravdo, da zoper A. G. v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa vloži tožbo na ugotovitev, da je oporoka zapustnice I. G. z dne 25.01.2000 neveljavna.

Zoper sklep se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb zapuščinskega postopka pritožuje A. G. Navaja, da se je M. L. odpovedala dediščini po pok. I. G., da zato ni dedinja in nima pravnega interesa za izpodbijanje veljavnosti oporoke zapustnice. Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

M. L. je v odgovoru na pritožbo med ostalim navedla, da je izjavo o odpovedi dediščini po pok. I.G. podpisala pod prisilo. Od leta 1980 dalje sta ona in zapustnica sami obdelovali kmetijo, ki je predmet dedovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o dedovanju (1) (ZD) v 175. členu določa, da se za stranke zapuščinskega postopka štejejo dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. M. L. je stranka zapuščinskega postopka, saj uveljavlja določeno pravico iz zapuščine, to je pravico do dedovanja. Za njen status stranke ni pomembno, ali se je odpovedala dedovanju po zapustnici in ali bo s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo.

210. člen ZD določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Med taka sporna dejstva spadajo tudi dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke (1. točka 2. odstavka 210. člena ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnica napravila pisno oporoko pred pričami, ki jo oporočni dedič A. G. priznava kot pristno in pravno veljavno, M. L. pa oporoke ni priznala kot pristne. Med strankama zapuščinskega postopka je tako nastal spor o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, torej o veljavnosti oporoke. Da se ta spor reši, je sodišče skladno z 210. členom ZD prekinilo zapuščinski postopek in stranko napotilo na pravdo.

1. odstavek 213. člena ZD določa, da sodišče napoti na pravdo stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oporoka nima pomanjkljivosti, da je njena vsebina jasna ter da so na njej podpisi zapustnice in dveh oporočnih prič. Razlogi, ki jih je M. L. navedla za neveljavnost oporoke, niso bili podprti z dokazi. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo za bolj verjetno, da je oporoka z dne 25.01.2000 pristna in pravno veljavna. Odločitev, da se zapuščinski postopek prekine in se M. L. napoti na pravdo, je pravilna, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

(1)Ur. l. SRS št. 15-645/1976 s spremembami