Jedro

Izpodbijana odločba glede s strani tožnika predlaganega pobota, ki ga je posredoval Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu skladu Republike Slovenije, ne vsebuje nobenih navedb, to pa pomeni, da se Sklad v prvostopenjski odločbi do tega ni opredelil. Že splošno napotilo iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI pomeni, da mora Sklad pri izvrševanju ZZRZI povsod, kjer gre za obračunavanje in plačevanje obveznosti, tudi pri pobotu, uporabiti določbe ZDavP-2.

Izrek

I

I. Tožbi se ugodi, odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije št. 4932-2-1301190-4 z dne 16. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ (v nadaljevanju Sklad) je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) naložil, da je dolžan plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupnem znesku 6.929,59 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe citira relevantne določbo ZZRZI in navaja stanje obveznosti tožnika na dan 16. 12. 2013 iz evidence Sklada. Poudarja, da je tožniku dne 13. 11. 2013 izdal opomin k plačilu neplačanega prispevka, vendar le-ta svoje obveznosti ni izpolnil, niti z vlogo pred izdajo te odločbe ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 22. 4. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je Sklad ugotovil stanje obveznosti za tožnika iz naslova glavnice za obdobje od februarja 2008 do vključno aprila 2009 in za februar 2013 na dan 16. 12. 2013 na podlagi podatkov iz uradnih evidenc. Ob izdaji odločbe sicer prvostopenjski organ ni upošteval tožnikovega predloga v zvezi s pobotom, znesek v višini 3.131,70 EUR pa je štel kot plačilo starejših zapadlih obveznosti. Tožnik je v pritožbenem postopku na podlagi posredovanih listin dokazoval, da je imel tudi sam terjatev do Sklada v znesku 6.863,76 EUR, za kar je Skladu 25. 11. 2013 tudi poslal opomin. Nadalje je 29. 11. 2013 Skladu posredoval še izjavo o pobotu, s katero je svoje obveznosti pobotal z nasprotno obveznostjo sklada do tožnika, in sicer v znesku 6.863,76 EUR, preostanek svoje obveznosti v višini 3.131,70 EUR pa je plačal. V zvezi s sklicevanjem tožnika na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) glede pobota pritožbeni organ odgovarja, da v konkretnem primeru ne gre za istovrstni terjatvi, saj gre na eni strani za terjatev Sklada iz naslova neplačanih subvencij za plače invalidov, na drugi strani pa za terjatev iz naslova zahtevkov za nagrade za preseganje kvote invalidov, torej za subvencijo in nagrado, ki nista istovrstni terjatvi, zato na podlagi obstoječe zakonodaje pobot v času izdaje odločbe ni bil mogoč.

Tožnik v tožbi navaja, da se je z višino obveznosti po opominu strinjal in ji ni nasprotoval. Na isti dan 11. 11. 2013 pa je imel tudi sam do Sklada zapadlo, istovrstno, vzajemno, likvidno in iztožljivo terjatev iz naslova neizplačanih subvencij za plače invalidov in iz naslova zahtevkov za nagrade za preseganje kvote invalidov. Zato je 22. 11. 2013 na Sklad naslovil priporočeni dopis, v katerem je določno opredelil svoje terjatve, ki jih ima do Sklada iz leta 2010, 2011 in 2012. Tem svojim terjatvam v skupni višini glavnice v znesku 5.569,76 EUR je prištel še pripadajoče zakonske zamudne obresti v višini 1.294,00 EUR, po stanju na dan 11. 11. 2013. Dne 25. 11. 2013 je Skladu za celotno terjatev v višini 6.863,76 EUR poslal opomin ter nato 29. 11. 2013 še izjavo o pobotu in plačilu preostanka obveznosti. V zvezi s pobotom se sklicuje na določbo 311. in naslednjih členov OZ in izpostavlja, da se Sklad do navedb v dopisu in do pobota s strani tožnika ni opredelil, zato je tožnik do prejema izpodbijane odločbe štel, da je veljavni pobot upošteval. Meni, da Sklad s tem, ko zadevnega pobota terjatev ni upošteval, dejanskega stanja, na katerega se opira izpodbijana odločba, ni pravilno ugotovil. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je tudi zmotno uporabil materialno pravo, saj bi moral glede na vsa obstoječa pravno pomembna dejstva le ugotoviti, da so po izvedenem pobotu in plačilu 3.131,70 EUR vse medsebojne obveznosti med Skladom in tožnikom urejene oziroma zaprte. Sklicuje se tudi na vladni predlog Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, iz katere jasno izhaja, da Sklad izvede pobot obveznosti skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek, vsakokrat, ko ima delodajalec neporavnane zapadle obveznosti do Sklada in je hkrati vložil zahtevek za izplačilo nagrade za preseganje kvote. Četudi ta uredba v času izdaje izpodbijane odločbe ni veljala, pa takšna naknadna ureditev kaže na to, da je mogoče medsebojne obveznosti Sklada in zavezancev za plačilo prispevkov medsebojno pobotati. Tožnik tako ne vidi pravnega razloga, zakaj bi bil njegov enostranski pobot z dne 29. 11. 2013, ki je bil izveden v skladu z določili OZ, neveljaven. Hkrati tudi iz prakse davčnih organov izhaja, da davčni zavezanec in davčni organ lahko pobotata svoje medsebojne zapadle davčne obveznosti. Pripominja tudi, da pritožbeni organ v drugostopenjski odločbi napačno interpretira pravni termin „istovrstnost“ terjatev, ki se lahko pobotajo. Istovrstnost terjatev v zvezi s pobotom namreč pomeni, da se obe terjatvi glasita na določen denarni znesek ali na nadomestne (generične) stvari iste vrste in iste kakovosti, ne pa da izhajata iz iste pravne podlage. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je zadeva s tem zaključena, saj tožnik Skladu zaradi pobota medsebojnih obveznosti ne dolguje ničesar oziroma podrejeno, da zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva, da mu toženka povrne njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ZZRZI določa uporabo Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zvezi z obračunavanjem in plačevanjem obveznosti po ZZRZI. O prispevku se odloča kot o upravni stvari, torej se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma kot lex specialis ZDavP-2. ZZRZI pa ne vsebuje določb glede pobota terjatev Sklada do zavezanca iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po 65. členu ZZRZI in terjatev zavezanca do Sklada iz naslova vzpodbud po 67. členu tega zakona, zato Sklad nima pravne podlage odločati o pobotu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi mogel Sklad pobotati svojo terjatev, ki jo ima do tožnika zaradi neizpolnitve obveznosti po 65. členu ZZRZI in ki po višini med strankama ni sporna, s svojo obveznostjo do tožnika, ki jo ima iz naslova vzpodbud na podlagi določbe 67. člena ZZRZI.

V 6. členu ZZRZI je določeno, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena (prvi odstavek). Drugi odstavek te določbe pa določa, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba glede s strani tožnika predlaganega pobota, ki ga je posredoval Skladu, ne vsebuje nobenih navedb, to pomeni, da se Sklad v prvostopenjski odločbi do tega ni opredelil. Drugostopenjski organ je sicer odgovoril na pritožbene navedbe v zvezi s pobotom, ni pa pojasnil, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI, v zvezi s čimer naj bi se uporabil ZDavP-2, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče pa se ne strinja s stališčem toženke v odgovoru na tožbo, s katerim sicer obrazložitve odločbe ni mogoče dopolnjevati, da ZZRZI ne napotuje na ZDavP-2 glede pobota terjatev. Po določbi 3. točke 92. člena ZDavP-2 se šteje, da je davek plačan na dan, ko se davek poravna s preveč plačanim davkom v skladu s četrtim in šestim odstavkom 97. člena tega zakona. Citirana določba se nahaja v VII. poglavju ZDavP-2 z naslovom „Izpolnitev davčne obveznosti“. Po presoji sodišča to pomeni, da je v drugem odstavku 6. člena ZZRZI (plačevanje obveznosti) govora o isti zadevi kot v VII. poglavju ZDavP-2 (izpolnitev davčne obveznosti). Ker je določba 3. točke 92. člena ZDavP-2 del poglavja o izpolnitvi davčne obveznosti, to po presoji sodišča pomeni, da je tudi po ZZRZI možno odločati o pobotu terjatev že na podlagi določb ZDavP, čeprav v času izdaje izpodbijane odločbe Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 21/2014), ki je stopila v veljavo 1. 4. 2014, še ni veljala in ki v drugem odstavku 7. člena izrecno določa, da če ima delodajalec neporavnane zapadle obveznosti do Sklada in je vložil zahtevek za izplačilo nagrade za preseganje kvote, Sklad izvede pobot terjatev in obveznosti skladno z ZDavP-2 in delodajalca o tem pisno obvesti. Tako sodišče sodi, da že splošno napotilo iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI pomeni, da mora Sklad pri izvrševanju ZZRZI povsod, kjer gre za obračunavanje in plačevanje obveznosti, tudi pri pobotu, uporabiti določbe ZDavP-2. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral odločiti ponovno in pri odločitvi upoštevati pobot terjatev v smislu citirane določbe 3. točke 92. člena ZDavP-2. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je tožniku priznalo tudi 22 % DDV, ker so njegovi pooblaščenci zavezanci za DDV.