Jedro

Če deklarant v uvozni carinski deklaraciji ni prijavil uporabe 50. čl. CZ, ne more po 270. čl. zahtevati spremembe podatkov v deklaraciji s tem, da bi se upošteval čl. 50 CZ - povračilo carine in drugih uvoznih davščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 29.6.1992, s katero je ta zavrnila zahtevek tožeče stranke za vračilo carine in drugih uvoznih davščin za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 16.9.1991. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da v navedeni carinski deklaraciji ni bila prijavljena uporaba 50. člena carinskega zakona (CZ), ampak so bile izpolnjene rubrike 36, 38 in 40 s predpisanimi davščinami. Tožeča stranka je dne 29.5.1992 preko svojega špediterja vložila zahtevo za spremembo podatkov, tako da bi bil upoštevan 50. člen CZ in istočasno povračilo carine in drugih uvoznih davščin. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na navodilo za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ (Uradni list SFRJ, št. 29/89), ki carinskemu zavezancu nalaga, da mora v uvozno carinsko deklaracijo vpisati v zaglavju klavzulo "uporaba 50. člena CZ" in da mora poleg listin,ki se predložijo z deklaracijo, vložiti še pisno izjavo uporabnika blaga, da bo blago v celoti uporabljeno za proizvodnjo določenega blaga za izvoz. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopna odločba pravilna in v skladu z zakonom, saj so bili vsi podatki vpisani v deklaracijo usklajeni s podatki vnešenimi v deklaracijo in zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo carine po 270. členu CZ.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne glede na pravne in dejanske zaključke izpodbijane odločbe za navedeno uvozno blago ni bila dolžna plačati carinske dajatve. Pri tem se sklicuje na odločbe zveznega sodišča, kjer je izecno zapisano, da se za navedeni uvoženi material Treunmittel 150 ne plačuje carina ter na razlago 50. člena CZ, ki jo je podala Republiška carinska uprava v okrožnici z dne 4.3.1992. Dodaja še, da je carinarnica ... izrecno na podlagi pismenih zaznamkov na vračanih deklaracijah prepovedala vpisovanje takšnih klavzul vse dotlej, dokler ne prejme uradnega tolmačenja uporabe 50. člena CZ. Tako špediter, ki je opravljal uvozne posle za tožečo stranko, ni smel vnašati v carinske deklaracije navedene klavzule, ker je le-ta takšne deklaracije zavračala. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, ki jih navaja že v izpodbijani odločbi, dodaja pa še, da trditev tožeče stranke, da je carinarnica ... pooblaščenemu deklarantu onemogočila uveljavljanje ugodnosti po 50. členu CZ, ne drži. Vlagatelj deklaracije bi lahko uporabo 50. člena CZ vnesel v deklaracijo na podlagi 1. odstavka 255. člena CZ. Če se carinarnica s tako izpolnjeno deklaracijo in takšno zahtevo ne bi strinjala, bi jo vrnila vlagatelju in ga opozorila na nepravilnosti oziroma bi ga obvestila, v čem se ne strinja z zahtevkom. Če se vlagatelj deklaracije s tem ne bi strinjal, bi carinarnica v skladu s 3. odstavkom 257. člena CZ izdala sklep, s katerim bi deklaracijo zavrgla kot nepravilno. Tožeča stranka pa tega ni storila in tudi ni predložila nobenih dokazov, da je tako postopala in to od carinarnice zahtevala. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu spisov presodilo, da je tožena stranka odločila v skladu s predpisi, ki urejajo obračunavanje, zaračunavanje in vračanje carine in drugih uvoznih davščin, v konkretnem primeru CZ in navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ. Določba 2. točke 1. odstavka 270. člena CZ določa, da deklarant lahko v enem letu od dneva vložitve deklaracije zahteva od carinarnice pri kateri je plačal carinske dajatve, da mu jih naknadno obračuna in izda odločbo o plačilu oziroma povračilu carine in drugih uvoznih davščin, ki jih ni obračunala ali jih je obračunala v manjšem ali večjem znesku od predpisanega, če se po podatkih iz deklaracije, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin in deklaraciji priloženih listin ugotovi, da obračun carinskih dajatev ne ustreza dejanskemu stanju blaga oziroma, če so bile te plačane v manjšem ali večjem znesku oziroma, če so bile plačane večkrat. Iz odločbe izhaja, da tožena stranka v uvozni carinski deklaraciji z dne 16.9.1991 ni prijavila uporabe 50. člena CZ, ki jo je po že navedenem navodilu carinski zavezanec dolžan vpisati v carinsko deklaracijo, če želi uveljaviti oprostitev carine po 50. členu CZ in tožeča stranka tega tudi ne izpodbija. Prav tako tudi ni predložila pisne izjave uporabnika blaga, da bo blago v celoti uporabljeno za proizvodnjo določenega blaga za izvoz, katerega vrednost bo najmanj 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga, ter specifikacije blaga, ki se izvaža po tarifnih postavkah in oznakah carinske tarife. Po 270. členu CZ je poznejše obračunavanje, zaračunavanje in vračanje carine in drugih uvoznih davščin možno le, če se iz podatkov deklaracije in deklaraciji priloženih listin ugotovi, da obračun carine in drugih uvoznih davščin ne ustreza dejanskemu stanju blaga oziroma, če so bile te že plačane v manjšem ali večjem znesku, oziroma če so bile večkrat plačane. V tem primeru pa je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na vsebino navedene zakonske določbe tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev za naknadno uporabo 50. člena CZ. Sklicevanje tožeče stranke na sodbo zveznega sodišča, ki je razsodilo, da se za Treunmittel 150 ne plačuje carina,je v tem primeru brezpredmetno, saj tožena stranka v tem primeru ni odločala o vprašanju ali se za navedeno reprodukcijsko surovino plačuje carina ali ne, ampak je po 270. členu CZ odločala o poznejšem obračunavanju in vračanju carinskih dajatev z uporabo 50. člena CZ. Sodišče pa pri tem še pripominja, da sodba zveznega sodišča, na katero se tožeča stranka sklicuje in jo je tožbi tudi priložila, posebej navaja, da je tožeča stranka navedeno blago (Treunmittel 150) uvozila ob uporabi 50. člena CZ, ker je uvozni deklaraciji priložila izjavo, da bo navedeno blago v celoti uporabila v proizvodnji blaga za izvoz, zato niso bili izpolnjeni pogoji, da ji je tožena stranka s poznejšo uporabo določbe 1. odstavka 270. člena CZ naložila plačilo carinskih dajatev.

Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, ki se nanaša na zavračanje uvoznih deklaracij. Sodišče se v celoti strinja s pravnim stališčem, ki ga je tožena stranka o tem vprašanju zavzela v odgovoru na tožbo.

Ker je na podlagi navedenega tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. ZUS, CZ in navodilo je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).