Jedro

Če v konkretnem primeru ni pravnomočne odločbe o valorizaciji denarnega nadomestila med brezposelnostjo, potem tudi ne more iti za njeno spremembo v smislu določbe 415. člena prejšnje ustave iz leta 1974. Zato tudi ni pravne podlage, da se strankina zahteva zavrže kot prepozno vložena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo družino in socialne zadeve z dne 6.1.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je ta zavrgel kot prepozno vloženo zahtevo za priznanje valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije dne 4.12.1992, ker je tožnik vložil zahtevo po izteku v ustavi določenega šest mesečnega roka od dneva objave odločbe ustavnega sodišča. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje denarnega nadomestila za brezposelnost dne 8.7.1993, kar je po izteku prej določenega roka. Navedbi tožnika, da ni bil seznanjen z navedeno odločbo ustavnega sodišča in z rokom iz te odločbe, tožena stranka ni sledila, ker so podatki v uradnem listu javni in vsem dostopni. Tožena stranka tudi navaja, da je za posamični akt iz 415. člena ustave iz leta 1974 štela ustno odločbo prvostopnega organa o revalorizaciji odmerjenih nadomestil med brezposelnostjo, skladno s 24. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je bila izdana v skladu z določbo 213. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za vročitev tega posamičnega akta pa je štela datum prejema revaloriziranega nadomestila, obračunanega po odpravljenem sklepu.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka s sklicevanjem na 2. odstavek 415. člena prejšnje ustave, na način kot ga je uporabila, nedopustno spreminja namen ustavne odločbe. Po njegovem prepričanju bi ustavno sodišče, če bi menilo, da se za odpravo posledic uporabi "samo" 2. odstavek 415. člena prejšnje ustave, tako tudi odredilo. Poleg tega uporaba 2. odstavka 415. člena v konkretnem primeru nima niti dejanske niti pravne podlage. Valorizacija denarnega nadomestila med brezposelnostjo pripada po samem zakonu. Če ni bila pravilno izvedena, jo je tožena stranka dolžna izvesti v skladu z zakonom. Zato konstrukcija tožene stranke "o vložitvi predloga za spremembo posamičnega akta" in s tem v zvezi o izteku roka nima niti dejanske niti pravne podlage. Ker pristojni organ valorizacije denarnega nadomestila med brezposelnostjo ni izvedel v skladu z zakonom, zato uveljavlja izpolnitev na podlagi zakona. Pri tem navedbe tožene stranke o tem, kaj se šteje za posamični akt iz 415. člena (ustna odločba prvostopnega organa) in o njegovi vročitvi ter s tem v zvezi štetje roka nimajo nikakršne podlage. Izpodbijana odločba zato pomeni kršitev tako zakona kot tudi nespoštovanje ustavne odločbe glede njenih učinkov, ker mu valorizacija denarnega nadomestila med brezposelnostjo pripada po samem zakonu. Iz navedenega izhaja, da izpodbijana odločba nima podlage v zakonu in je v očitnem neskladju z odločbo ustavnega sodišča glede njenih učinkov. Zato je tudi nezakonita. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožnik je vložil zahtevo za priznanje valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije dne 4.12.1992. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo med drugim tudi odločilo, da ima ta pravne učinke po 415. členu ustave iz leta 1974. Po tej ustavni določbi ima vsakdo, čigar pravica je bila kršena z dokončnim ali pravnomočnim posamičnim aktom, izdanim na podlagi predpisa, ki po odločbi ustavnega sodišča ni v skladu z ustavo ali zakonom, pravico zahtevati od pristojnega organa spremembo tega posamičnega akta. Spremembo lahko predlaga v šestih mesecih od dneva objave odločbe ustavnega sodišča v uradnem listu, če od vročitve takega posamičnega akta do vložitve pobude ali predloga za začetek postopka ni preteklo več kot eno leto. Ker naj bi šlo v stvari za zahtevo za spremembo že pravnomočne odločbe, bi morala taka odločba dejansko tudi obstajati. Sodišče odločbe o uskladitvi denarnega nadomestila tožnika s sklepom, ki ga je ustavno sodišče odpravilo, v upravnih spisih ni zasledilo. S stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre v tem primeru za ustno odločbo (213. člen ZUP) o revalorizaciji odmerjenih denarnih nadomestil med brezposelnostjo, skladno s 24. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91 in 12/92), in da se kot datum vročitve tega posamičnega akta šteje datum prejema revaloriziranega nadomestila, obračunanega po odpravljenih sklepih, se sodišče ne strinja. ZUP v 213. členu določa, da kadar se v stvareh manjšega pomena ugodi strankinemu zahtevku, pa se s tem ne posega v javno korist ali v korist koga drugega, zadostuje, da ima odločba samo dispozitiv v obliki zaznamka na spisu, če so razlogi zanjo očitni in ni drugače predpisano. Taka odločba se praviloma sporoči stranki ustno, pisna odločba pa se ji mora izdati, če to zahteva. Sodišče v upravnih spisih tudi ni zasledilo takega dispozitiva v obliki zaznamka, ki bi kazal na to, da je bilo stranki ugodeno s tako odločbo.

Ker odločbe, ki naj bi se na podlagi 415. člena ustave spremenila, ni v upravnih spisih, sodišče upravnega spora ne more rešiti. V ponovnem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, ali so v navedenem primeru sploh podani pogoji za odločanje po 415. členu ustave. Če v stvari ni pravnomočne odločbe, potem tudi ne more iti za njeno spremembo v smislu določbe 415. člena prejšnje ustave in zato tudi ni pravne podlage, da se strankina zahteva zavrže kot prepozno vložena. V takem primeru gre po mnenju sodišča lahko le za zahtevo za izplačilo valorizacije nadomestila, pri čemer mora zavod ravnati kot sicer ravna pri izplačilih valorizacije; upravičencu valorizirani znesek, skladno z novim sklepom pristojnega organa, s katerim je ta nadomestil sklep, odpravljen z odločbo ustavnega sodišča, izplača. Če pa ugotovi, da zahteva ni utemeljena, mora z odločbo zahtevek zavrniti.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).